Neizpodbitni resnici

Dnevniški zapis v nedeljo, 3. novembra 2024: prebivalce New Yorka so pozvali, naj se tuširajo manj časa kot sicer, naj začnejo pozorno spremljati porabo vode, naj torej varčujejo, kajti letošnji oktober je bil ne le v New Yorku, temveč tudi drugje po ZDA najbolj suh v zadnjem stoletju in pol; kako so kmetijske subvencije uničile evropsko naravno pokrajino in kako je izginila približno četrtina evropske populacije ptic, kar je pol milijarde ptic, v samo štirih desetletjih; v zadnjih dneh je kakovost zraka v indijskem mestu Lahore, kjer živi več kot 14 milijonov ljudi, padla na najnižjo raven na Zemlji, kar pomeni, da je mesto ovito v gost rjav dim; Finska izvaža preproge za ohranjanje snega na smučiščih, ki jih je prizadela podnebna kriza; poplave v Sudanu, Nigeriji, Nigru, Čadu in Kamerunu so vzele več kot 2000 življenj; hudourniki, zaradi katerih je v Nepalu od 26. do 28. septembra 2024 umrlo najmanj 244 ljudi; poplave na jugu Brazilije, ki so v začetku tega leta vzele več kot 169 življenj; uničujoči orkani – zlasti Helene in Milton – v ZDA so ubili 360 ljudi in povzročili za več kot 100 milijard dolarjev škode.

Komentar k objektivnim podatkom morda niti ni potreben, je pa smiseln.

Objektivni znaki podnebne krize niso več subtilna opozorila, ki jih je mogoče zlahka zanikati, zamahniti z roko in si misliti, da znanstveniki pač pretiravajo, temveč so kričeči alarmi, na katere pa se odzivajo le redki. Poleg vodne krize v New Yorku so bile globalne temperature julija in avgusta 2023 in 2024 precej višje od vseh zabeleženih pred tem, saj so bile za 1,7 °C višje od predindustrijske ravni. Morski led na Antarktiki je septembra 2023 dosegel rekordno nizko raven, pri čemer je bilo na milijone kvadratnih kilometrov manj ledu od zgodovinskega povprečja. Temperature oceanov dosegajo najvišje vrednosti oziroma vrednosti brez primere, ogrožajo morske ekosisteme in pospešujejo taljenje ledu.

Vendar je odziv človeštva na vse to tragično nezadosten; človeštvo se obnaša, kot da ga objektivni podatki ne zanimajo. Nekatere ljudi sicer zanimajo, a so povsem nemočni. In medtem ko Newyorčani krajšajo čas tuširanja in Finska pošilja preproge za zaščito snega pred toploto, še vedno zdravimo simptome, in ne bolezni. Izginotje pol milijarde evropskih ptic in strupena kakovost zraka v mestu Lahore nista osamljena dogodka – sta medsebojno povezana pojava sistemskega kolapsa. Amazonski deževni gozd se približuje prelomni točki, ko bi se lahko spremenil v savano, pri čemer bi se sprostile ogromne količine shranjenega ogljika.

Podnebne spremembe še vedno obravnavamo kot okoljsko vprašanje, čeprav je v resnici eksistencialno. Redki razmišljajo o njem, ker je prezahtevno in preveč boleče. Raje razpravljamo o emisijskih ciljih, ki jih prestavljamo v varno oddaljeno leto 2060 ali celo 2070, in prodajanju emisijskih kuponov, medtem ko se starodavni permafrost tali tukaj in sedaj, sprošča metan in potencialno smrtonosne, trenutno sicer še mirujoče, viruse. Razpravljamo o gospodarskih vplivih ter potrebi po gospodarski rasti in dodajanju vrednosti, medtem ko neprecenljivi koralni grebeni umirajo in razpadajo celotni ekosistemi. Naša zavest še vedno ni dohitela realnosti, ki nas opozarja, da ne spreminjamo le podnebja, temveč destabiliziramo same sisteme, zaradi katerih je Zemlja primerna za bivanje.

Pravijo tudi, da je psihoanaliza zastarela, toda prav Freud je prvi najbolj prepričljivo dokazal, da zavest vselej zamuja, ker je to v njeni naravi, in zaostaja za resnico realnosti, ki se je sicer zaveda, realnosti namreč, ne pa resnice, da torej zavest o realnosti še zdaleč ni tudi zavest o njeni resnici. Torej smemo pričakovati, da bo zamujala še naprej in da ljudje ne bodo resno jemali opozoril znanstvenikov, ki že skoraj obupano rotijo politične odločevalce, naj se vendarle zganejo.

Zganili se ne bodo, bomo pa v medijih vse pogosteje zasledili prispevke s skupnim imenovalcem, ki ga lahko razberemo iz članka z naslovom Apokaliptične poplave v Španiji kažejo dve neizpodbitni resnici: podnebna kriza se zaostruje in velika nafta nas ubija (Spain’s apocalyptic floods show two undeniable truths: the climate crisis is getting worse and Big Oil is killing us, Jonathan Watts, The Guardian, 3. november 2024).