Spoznaj samega sebe

K nam prihaja iz antičnih časov. Veliki ideal, podprt s filozofskimi vpogledi in praktičnimi izkušnjami, ki segajo še veliko tisočletij nazaj v prazgodovino.

Od kod želja in kaj sploh je

Dobim še eno pismo in novo vprašanje: Pogosto omenjate Freudov koncept, da je človek bitje nezavedne želje, ter da je njena osvoboditev resnična rešitev za posameznika in ne pehanje za objekti želje. Ali bi vas lahko prosil za morebitno razlago tega koncepta, iskal sem informacije o tem na internetu, a mi tam razlaga ni razumljiva.

Estetska milina in zlato srce v gledališču pojavov

Številni ljudje, zlasti vplivneži in vsi tisti, ki se v kraljestvu pomembnih osebnosti vedno znova kažejo drugim, navadnim ljudem, so prepričani, da obstaja neposredna povezava med zunanjo lepoto, ta je v vsakem obdobju na novo določena, kar pomeni, da se spreminja s plimovanjem časa, in idejo dobrega oziroma krepostnega. Očarljivo prepričanje je to: zunanja privlačnost je neločljivo povezana z notranjo krepostjo, kar pomeni, da so lepi ljudje tudi avtomatično dobri in krepostni. Estetska milina in zlato srce gresta torej z roko v roki. Ko tako posamezniki mukotrpno in z veliko mero potrpežljivosti končno izklešejo svojo podobo, da bi zrcalila trenutne lepotne ideale družbe, se mahoma znajdejo v nenavadni dvojnosti: ko se kažejo ljudem kot lepi, njihov videz je narejen natanko po veljavnih standardih, deluje nanje prepričanje, da so tudi dobri ljudje, kot pomirjevalo in spodbujevalec hkrati. To samozaznavanje deluje kot blag narkotik, pomirja njihove dvome, hkrati pa neti gorečo vero v njihovo moralno večvrednost. Tako stremljenje k telesni popolnosti postane iskanje ne le občudovanja, temveč tudi krepitve samega značaja. V tem očarljivem plesu med videzom in bistvom se meje med lepoto in krepostjo zabrišejo, kar ustvarja prijetno iluzijo, ki očara tako opazovalca kot opazovanega.

Prebijanje resničnosti iz meglenih dolin pravoverja k misli

Psihoanalitična izkušnja je nadvse dragocena, da ne rečem revolucionarna. Taka je zato, ker so pripovedi ljudi, ki vstopajo v analitični proces, izjemno vredna in zanimiva mešanica resničnih, a ne dovolj razumljenih razmerij med resničnostjo in domišljijo, fantazem kot nezavednih scenarijev, po katerih živijo ljudje, in vprašanj, kaj je resnično in kaj ne, kaj je človek v resnici in kaj so zgolj videzi, napačne zaznave in domneve. Taka mešanica vselej terja refleksijo ali kritično misel, analizo, ki dekonstruira, kot bi rekel Derrida, in razmeji, na novo postavi mejo med tem, kar je vredno, da ostane, in tem, kar mora izginiti.

Žaba, ki si ogleduje kamne

Za to, da naredimo kaj dobrega in živimo dobro življenje, ni dovolj, da se za nekaj ur dnevno odplazimo iz socialnih medijev in nas ni za vse tiste, ki so tam. To je daleč premalo, to še predgovor k uvodu v dobro življenje ni. Potrebujemo pozitivne cilje, ki imajo pomen in smisel. Ne, Hitler ni imel takih ciljev, njegovi cilji niso bili pozitivni, ker so bili vezani na uničevanje. Kar je pozitivno, ne uničuje. Obstaja pa paradoks. Naj pojasnim.

Čutiti ali ne čutiti – to je zdaj vprašanje

Povabili so me k izvedbi delavnic s področja čustvene inteligentnosti. Izvajal jih bom naslednji teden. Zanje sem se odločil, ker je čustvena inteligentnost sorazmerno mlad koncept, ki je zagledal luč javnega sveta šele v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, zaradi česar je relativno nov v primerjavi z drugimi psihološkimi teorijami, pa tudi zato, ker obstaja vrzel v znanju med akademskim in javnim: veliko niansiranih raziskav o čustveni inteligentnosti ostaja v akademskih krogih in niso v celoti prežele javne zavesti. V njej se zato kopičijo žargon, klišeji ter včasih do skrajnosti popačene in poenostavljene predstave o čustveni inteligentnosti. In trenutno ni šans, da bi to poplavo zajezili.

Paradoks ukradene pozornosti

Na potovanju po Provansi sva si ogledala grad. Vse skupaj je trajalo kake tri ure. Če bi na dogajanje gledali od zgoraj, kot da smo ptice, bi videli množico posameznikov, ki se sprehajajo iz sobe v sobo, iz dvorane v dvorano, vsakdo ima v roki napravo, na kateri je digitalni zaslon, na njem pa isti prostori, samo v digitalni obliki. Vsakdo v jeziku, ki ga razume, posluša glas iz naprave, ki mu razlaga o prostorih in preteklosti in ljudeh, ki so v njih prebivali. Obiskovalci ne komunicirajo med seboj, vsak strmi v zaslon in posluša. Naprava tudi pove, kaj morajo narediti, kam zaviti, kateri je naslednji prostor, kamor morajo iti.

Toksični ljudje, strupeni odnosi in uspeh v življenju

Pravzaprav ni nič novega, če na kratko povzamem, kar že vemo: agresivne osebnosti s svojim delovanjem povečujejo tveganje za lastne srčno-žilne težave; kronični stres, ki je lahko povezan s težavnimi medčloveškimi odnosi, negativno vpliva na zdravje; družbena izolacija, ki je lahko posledica problematičnega vedenja, je povezana s slabšimi zdravstvenimi rezultati. Pozitivni socialni odnosi so na splošno povezani z boljšim zdravjem in dolgoživostjo. A odnosi ne padejo kar z neba.

Paradoks nadjaza

Nekdo mi zastavi preprosto vprašanje o naravi instance, ki jo Freud in Lacan imenujeta nadjaz. Odgovor na njegovo vprašanje ponujam na tem javnem kraju, ker menim, da je pomemben za številne ljudi, ki zelo trpijo zaradi nadjaza. Kaj je torej nadjaz in zakaj je pomemben? Zdi se namreč, da je pomemben, kot bo takoj razvidno.

Lov za sanjami in teža zlata

Olimpijske igre Pariz 2024 so za nami. Tako zelo privlačno je bilo spremljati spektakularne izzive in tekme, še boljše in bolj vznemirljivo je bilo kajpak navijati za naše ter se veseliti medalj in ugotavljati, kako je sicer po površini majhna Slovenija v resnici velika, ker dobiva toliko in toliko medalj na milijon prebivalcev. Njihovi lastniki in lastnice so bili zato sprejeti kot junaki in junakinje, kot izjemni, posebni posamezniki, za katere velja kup žargonskih izrazov, ki se sicer vsak dan znova ponavljajo kot lajna: trdo delo, disciplina, odrekanje, užitek, močna volja. In seveda obvezni vsakdo lahko uspe in uresniči svoje sanje, če se tako odloči.

Paradoks dobrega človeka

Otrok, za katerega starši večkrat radi in celo nekoliko ponosno rečejo, da je priden, je že ujetnik paradoksa dobrega človeka. Pridnost namreč še ne pomeni, da je človek dober. Najprej pomeni, da sledi in uboga, zlasti pa pomeni, da ne protestira in se ne upira, ne uveljavlja svoje volje. Če jo uveljavlja in se upira, rečejo, da je trmast in dodajo, da trma ni dobra, da jo je treba ustaviti oziroma odpraviti.

Veliko pospeševanje in logika zrelosti

Za rojstni dan sem dobil knjigo: David Attenborough, Življenje na našem planetu: moje pričevanje in videnje prihodnosti. Na strani 109 in 110 avtor zapiše: Začenši v petdesetih letih dvajsetega stoletja, po drugi svetovni vojni, je naša vrsta stopila v dobo tako imenovanega velikega pospeška. Temu pogosto rečem, da vse raste.

Ko beseda končno postane meso

Kako se odzvati na znanstvenikovo izjavo v letu 2024, ko mineva približno dvesto petdeset let od globalnega širjenja razsvetljenskih idej o pomenu, koristnosti in uporabnosti razuma, znanosti, vednosti in kritičnega mišljenja ne le za vsakega posameznika, temveč tudi za občestva in človeštvo kot celoto?

Izboljševanje duševnega zdravja

Klinične izkušnje in znanstvene študije ne dokazujejo konsistentno porasta duševnih motenj med vsemi ljudmi v sodobnem svetu. Dokazujejo pa obstoj depresije in depresivnih motenj, anksioznih motenj, težave v medsebojnih odnosih in pri obvladovanju stresa, zlorabljanje substanc in ​​zasvojenosti, težave s samopodobo, težave v zvezi z delom, žalost, osamljenost in občutke manjvrednosti, težave v duhovni in osebnostni rasti. Formalno naštevanje problemov, težav in izzivov sodobnega človeka samo po sebi kajpak ni zelo pomembno, je pa pomembno razumevanje ugotovitev, ki dokazujejo, kako so ljudje zadovoljni s svojimi življenji, kako srečni so ter kako je z depresivnimi težavami in tesnobnimi stanji v resnici, onkraj žargona in preprostega postavljanja diagnoz.

Možnosti velikega pobega

Za rojstni dan sem dobil darilo, knjigo: Angus Deaton, The Grat Escape: Health, Wealth, and the Origins of Inequality (Princeton University Press, 2024). Avtor nam v predgovoru h knjigi pove, da je knjiga pripoved o človeškem napredku in o neenakostih, povedana na nov način. Zanima me zlasti, ker je avtor Nobelov nagrajenec za ekonomijo, in zato, ker bi rad preveril pomen nekaterih zamisli o radikalnem novem razsvetljenstvu in svobodi.  

Pomen ranljivosti za razsvetljenstvo

 Na prvi pogled se zdi paradoksno: razsvetljenstvo pomeni vero v človeško sposobnost za izboljšave in družbeni napredek, pomeni pa tudi dvom v ustaljena prepričanja in institucije. In kje je paradoks?

Potreba po drugem človeku, ne po njegovi telesni podobi

Človekovo zavedanje sebe in lastne identitete je torej v temelju socialno ali družbeno. Preprosto ni mogoče, če ne obstaja drugi človek, prek katerega se posameznik šele zave samega sebe, svojega obstoja, dejstva, da obstaja. Potreben je torej odnos, potrebna je razlika: obstaja drugi človek, ki je drugačen od mene, obstaja na drugem kraju, obstaja razlika med nama in obstaja odnos med nama. Brez vsega tega se moja identiteta sploh ne more začeti oblikovati.

Slaba samopodoba in potreba po medsebojnem potrjevanju

Nove raziskave potrjujejo staro spoznanje: gledanje videoposnetkov na medmrežju lahko negativno vpliva na to, kako ženske doživljajo podobo svojega telesa. Za moške gledanje takih posnetkov ni tako uničujoče kakor za ženske. Ironija pa je, da videoposnetki praviloma prikazujejo čudovita telesa, zdrava, športna telesa v izjemni kondiciji, neverjetno lepo oblikovana telesa, vitka telesa, telesa torej, ki jim človek zavida. Morda pa je problem ravno v tem.

Paradoks dobrega življenja

Zagotovo bom nekega dne umrl, toda »moje« vrednote in »moji« ideali ne bodo.

Dobro življenje je ideja kot organski del filozofije, tudi psihoanalitične. Ta se že stoletje in več spopada z vprašanjem zla in človekove zmožnosti za samouničevanje, uničevanje pogojev, pod katerimi lahko (dobro) živi, ter z ugotovitvijo, da lahko živi tudi pod pogoji, ki so že na prvi pogled zanj škodljivi. Kako je torej z željo po dobrem življenju?

O dvomu in zaupanju kljub dvomu

Nobenega dvoma ni, da je dvom novoveški steber ne le znanstvenega, temveč tudi vsakega drugega resnega raziskovanja sveta, obenem pa nujno podpira vsako zahtevnejše razmišljanje o svetu, da bi ga, kolikor je sploh mogoče, razumeli. Razumeti ga tudi želimo, ker smo očitno radovedna bitja, ki ne morejo biti dolgo pri miru in ne morejo biti povsem brezbrižna do sveta okoli sebe in sebe v njem.

Več humanistike, prosim

Ko se kot pripovedovalec zgodb posvečam humanistični misli, se osredotočam na njeno notranjo vrednost, zato nisem obremenjen z morebitnimi zunanjimi zahtevami po njeni všečnosti, znanstveni preverljivosti ali komercialni uporabnosti. Mislim, da zato ni pretiravanje, če izpostavim nekaj knjig, ki dokazujejo zapisano: Martha Nussbaum. Not for Profit: Why Democracy Needs the Humanities (2010); Stefan Collini. What Are Universities For? (2012); Helen Small. The Value of the Humanities (2014); Wendy Brown. Undoing the Demos: Neoliberalism's Stealth Revolution (2015).