Dobim še eno pismo in novo vprašanje: Pogosto omenjate Freudov koncept, da je človek bitje nezavedne želje, ter da je njena osvoboditev resnična rešitev za posameznika in ne pehanje za objekti želje. Ali bi vas lahko prosil za morebitno razlago tega koncepta, iskal sem informacije o tem na internetu, a mi tam razlaga ni razumljiva.
Seveda. Freudov koncept nezavedne želje se je najprej razvijal skozi delo s pacienti in s samoanalizo. Oboje je zelo pomembno, kajti ljudje, ki nimajo tovrstnih analitičnih izkušenj, težko razumejo naravo nezavedne želje. Poleg tega so pomembni še znanstveni in filozofski viri, iz katerih je Freud črpal. Imamo torej štiri vire. Naj izpostavim hipnozo in Nietzscheja.
Od kod torej želja? Zakaj ne govorimo samo o potrebah?
Želja nastane zaradi človekovega vstopa v simbolni red. To ne pomeni samo, da postane bitje jezika, da torej govori, saj pomeni, širše, vstop v razsežnost samega sveta, ki je simbolno strukturiran, urejen in posredovan; jezik je del simbolne razsežnosti sveta. To je zelo podobno razmišljanju prvih sodobnih znanstvenikov in matematikov v 17. stoletju, ki spoznajo, da je vesolje velika knjiga, napisana v matematičnem jeziku.
Svet je torej simbolne narave, mogoče ga je razumeti, misliti, pojasniti, o njem lahko govorimo. Ključna simbolna razsežnost sveta je, na kratko, matematika. Ob tem velja izpostaviti nekatere matematične probleme, ki nimajo izračunljivih (computable) rešitev; to je pomembno zlasti za razumevanje zavesti.
Nezavedna želja nastane v nezavednem, ki je strukturirano kot jezik, kot pravi Lacan, in deluje kot sistem; to je zelo pomembno, saj nezavedno ni podzavestna vreča skupaj nametanih vsebin, potlačenih in pozabljenih že v otroštvu. Vse to obstaja, še preden se človek rodi in se začne zavedati sveta.
Objekt želje pa je manko, odsotnost objekta želje. Nastane, ker je simbolni red narejen tako, da v njem nekaj 'man(j)ka'. V resnici nič ne manjka, ničesar takega ni, kar bi manjkalo in bi tisto morali nekako najti in dodati, da bi imeli Vse, obstaja pa manko, odsotnost, kar ni isto. V simbolnem redu sveta torej obstaja odsotnost. Kako to razumeti?
Zapis nakazuje, da to, kar želimo, ni dejansko dosegljivi predmet, objekt, temveč je stanje želje samo. 'Objekt' želje je torej sama odsotnost ali manko, ki ohranja željo v gibanju. Želja torej 'želi' svoj obstoj.
Želja je zato vselej že zadovoljena, ker je njen objekt odsotnost objekta.
Odsotnost objekta je torej pozitivna. Objekt ni odsoten, kot narobe verjame vsakdanja zavest, saj bi ga potem prej ali slej našli, temveč je odsotnost. Lahko bi rekli, da je 'prisotna'.
Človek to prisotno odsotnost čuti in zmotno verjame, da bo nekoč našel pravi objekt želje, ki bo nato končno in dokončno zadovoljena.
Ta mehanizem s pridom uporablja proizvodnja objektov želje, kar je očitno. Ljudje naj kupujejo nove in nove objekte, da bi nekako zadovoljili željo, ker narobe verjamejo, da mora nekaj zapolniti praznino v njihovem življenju, ki pa je v resnici manko, odsotnost objekta želje.
Ideja, da je človek simbolno bitje, pomeni, da ko vstopimo v jezik in kulturo (simbolno), nujno nekaj 'izgubimo'. Mogoče to najlaže razumemo, če si predstavljamo, kako bi bilo, če bi izstopili iz simbolnega sveta, da bi si ga ogledali 'od zunaj'. Podobno lahko razmišljamo, kakšno je vesolje, če izstopimo iz njega in pogledamo nanj kot na celoto.
'Izgubimo' torej možnost, da bi izkusili svet v celoti, skupaj s krajem, kjer stojimo, da ga sploh lahko izkusimo. To je nemogoče.
Želja se napaja natanko iz te nemožnosti.
Človekova izkušnja realnosti je torej posredovana, kot pravimo, skozi lečo matematike, jezika in kulture in je vselej 'Ne-vsa', zato ima naša zavest občutek odsotnosti (objekta želje) ali nepopolnosti, ne-celosti, ne-vsega.
Zopet so na delu paradoksi.1
Pri želji ne gre za pridobitev njenega objekta, temveč za ohranjanje stanja želje. To ustvarja večni cikel, saj bi izpolnitev ugasnila željo.
Manko v simbolnem redu realnosti ni naključen, temveč je strukturno nujen. To je neločljiva značilnost našega odnosa do sveta kot govorečih bitij oziroma subjektov jezika, tudi in morda celo zlasti matematičnega.
Ta teorija izpodbija idejo, da lahko kadarkoli v celoti zadovoljimo svoje želje. Nakazuje, da tisto, kar mislimo, da želimo, ni tisto, česar si dejansko želimo.
Če želja temelji na manku, tega pa nujno ustvarja simbolni red, potem naš občutek samega sebe in tega, kar želimo, temeljito oblikujeta jezik in kultura.
Ta koncept je povezan z eksistencialističnimi idejami o človeškem stanju, za katerega je značilno temeljno izkustvo ne-celosti sveta ali ne-vsega.
Upam, da je razvidno, zakaj potrebuje človek osvoboditev od iluzornih, napačnih predstav o naravi lastne želje. Če se ne osvobodi, je lahko vse življenje ujetnik blodnega kroga, v katerem zaman išče pravi objekt svoje želje in se izčrpava, večno nezadovoljen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar