Za rojstni dan sem dobil darilo, knjigo: Angus Deaton, The Grat Escape: Health, Wealth, and the Origins of Inequality (Princeton University Press, 2024). Avtor nam v predgovoru h knjigi pove, da je knjiga pripoved o človeškem napredku in o neenakostih, povedana na nov način. Zanima me zlasti, ker je avtor Nobelov nagrajenec za ekonomijo, in zato, ker bi rad preveril pomen nekaterih zamisli o radikalnem novem razsvetljenstvu in svobodi.
To je namreč tudi knjiga o svobodi, ki jo avtor razume takole: ko govorim o svobodi, mislim na dobro življenje in na to, da ljudje delajo reči, zaradi katerih je življenje vredno živeti (str. 2). Mislim, da so to dobre reči za dobro življenje.
Preprosta definicija svobode pove zelo veliko. Obstajajo namreč reči, za katere že dolgo vemo, da so univerzalne in da so prav zaradi tega vredne, da se borimo zanje in ustvarjamo življenje, ki ga je vredno živeti; tako življenje je dobro življenje.
Zanj je značilno vzpostavljanje globokih, pristnih povezav ned ljudmi; to so odnosi, ki jih izpolnjujejo. Značilna sta tudi nenehno učenje in osebnostni oziroma duhovni razvoj, ki pomenita obogatitev življenja in širjenje perspektiv. Izpostavljam še zanimanje za umetnost ter razmišljanje o velikih življenjskih vprašanjih in posameznikovem mestu v vesolju. Dobrega življenja si prav tako ne znam predstavljati brez kultiviranja sočutja, preizkušanje novih stvari, potovanj in izpostavljanja različnim perspektivam.
Še enkrat se tako izkaže, da svoboda ni v tem, da človek dela, kar hoče, temveč je v tem, da dela to, zaradi česa je življenje vredno živeti in je dobro. Ko ljudje ugotavljajo, kako nesvobodni so, kaj vse ovira njihovo svobodo, je zato koristno imeti pred seboj zapisano definicijo svobode in se vprašati, ali ljudje želijo dobro življenje.
Če me ovira nekaj, kar preprečuje, da bi delal to, kar dela življenje vredno, da ga živimo, bi bilo tako oviro vsekakor smiselno in koristno odstraniti ne le zaradi mene, temveč tudi zaradi vseh drugih ljudi, saj življenje, ki je vredno in ga je vredno živeti, ne velja samo zame.
Svet, v katerem živimo, je v veliki meri prepreden z ideološkim prepričanjem, da se bo nenehno razvijal, da bo vse raslo in da bo življenje jutri gotovo boljše, kakor je danes. Logično sklepam, da to pomeni, da je danes že dobro in da bo jutri še boljše.
Angus Deaton ni prepričan, da je tako prepričanje koristno, smiselno in logično utemeljeno.
Razumno je sicer upati v razvoj in napredek (str. 325), razumno pa se je tudi zavedati, da človeštvo še vedno nima politično izvedljivega odgovora na vprašanje, kako ustaviti podnebne spremembe (prav tam). Nevarne politike in nevarni politiki so vsepovsod, znanost je vedno znova napadena, napadajo jo zlasti verski fundamentalisti (str. 326).
Življenje zato morda je dobro za nekatere ljudi, za vse pa prav gotovo ni.
Človek tako težko verjame, da je mogoče po stoletjih znanstvenega napredka, zaradi katerega živimo vsi bistveno bolje, napadati prav znanost, toda saj so jo napadali že ves čas. Napadajo jo verski fanatiki, napadajo jo politično močni ljudje, napadajo jo drugi ljudje, ki ne dovolijo, da znanstvena spoznanja ogrozijo njihove dobičkonosne interese oziroma dejavnosti.
Razmerja moči, ključna so razmerja moči.
Paradoks je tudi, da koncentriranje bogastva v rokah peščice ljudi spodkopava demokracijo in negativno vpliva na gospodarsko rast, saj duši kreativno destrukcijo, ki jo ravno omogoča (str. 327). Zlahka si tako predstavljamo svet z nizko stopnjo rasti, v katerem potekajo neskončni distribucijski spori med bogatimi in revnimi, med starimi in mladimi, med ljudmi, ki zastopajo Wall Street, in ljudmi z glavne ulice (Main Street), med ponudniki zdravstvenih storitev, njihovimi pacienti in političnimi strankami, ki jih zastopajo (prav tam).
Neprimerno zahtevnejše si je predstavljati dobro življenje za vse ljudi, sočutne skupnosti, iz katerih ni nihče izključen, in družbeno polje, v katerem prevladujeta solidarnost in vzajemno zaupanje, da je večini ljudi mogoče zaupati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar