Paradoks dobrega človeka

Otrok, za katerega starši večkrat radi in celo nekoliko ponosno rečejo, da je priden, je že ujetnik paradoksa dobrega človeka. Pridnost namreč še ne pomeni, da je človek dober. Najprej pomeni, da sledi in uboga, zlasti pa pomeni, da ne protestira in se ne upira, ne uveljavlja svoje volje. Če jo uveljavlja in se upira, rečejo, da je trmast in dodajo, da trma ni dobra, da jo je treba ustaviti oziroma odpraviti.

Kako je lahko človek dober, če vedno znova uboga in je priden?

Kakor ne bi smeli podcenjevati moči tehnologij, ne bi smeli podcenjevati moči jezika in notranjih sporov, ki nastajajo zaradi razhajanja z vrednotami, v katere človek verjame. Razhajanje je lahko trajno in lahko zajame več ljudi, ne le enega.

Običajna spodobnost (angl. common decency), o kateri je veliko razmišljal in pisal George Orwell, je tako pomemben temeljni kamen človekove narave. V njej odkrivamo tudi možnost, da se človek pri svojem razmišljanju in vedenju ne zanaša na dejstva, temveč na imaginarne in celo povsem izmišljene zadeve, vpete v čustvene superstrukture, znotraj katerih se dobro počuti, se spreneveda in vara samega sebe.

A bolj kakor ta možnost me zanima običajna spodobnost, ki jo tvorijo lahko razumljive človeške zmožnosti, kot so poštenost, pravičnost, prijaznost in občutek za prav in narobe. Ne znam si predstavljati družbene kohezije brez krepitve naštetih zmožnosti.

Človeško bitje sicer lahko sledi prepričanjem in verjetju v to, kar naj bi se dogajalo, ne v to, kar se dejansko dogaja. Objektivno resnico tako nadomeščajo subjektivne resnice, podprte s prepričanjem, da je vanje pač treba verjeti, ker so resnice. Le da človekovo blagostanje ne more temeljiti na subjektivnih resnicah, lahko pa ga utemeljimo na naštetih zmožnostih in na zmožnosti, da se človek upira vsemu, kar podpira zatiralske vsakdanje prakse, dokso in dogmatičnost kateregakoli političnega sistema.

S subjektivnimi resnicami je mogoče zlahka manipulirati, medtem ko se objektivne resnice vztrajno upirajo takemu manipuliranju. In manipuliranje je vselej povezano z zlobo, nasiljem, s pohlepom in sebičnostjo, tudi če tega sprva ni videti.

Psihološki mehanizmi nekaterim ljudem omogočajo, da presežejo sebe, zmožnost kritičnega razmišljanja in logičnega sklepanja ter začnejo ljubiti to, kar je imenoval George Orwell Veliki brat. Ni pomembno, kdo ali kaj to je, pomembno je preseganje sebe in sprejemanje navideznih resnic kot objektivnih, verjetje v to, kar nekdo reče, ne da bi se pojavila kognitivna disonanca.

Kognitivna disonanca pomaga človeku. Pomaga mu dojeti, da ne obstaja ena sama pravilna objektivna resnica sveta, ki bi ji bilo treba slediti. Prav tako mu pomaga razumeti, da mu sploh ni treba slediti, da se mu ni treba spremeniti v sledilca.

Preprosta spodobnost, pravi Orwell, nas vodi k vzajemnosti, skromnosti in sočutju, ne h končnosti te ali one resnice, ki jo zastopajo in zagovarjajo drugi ljudje – navadno tisti, ki imajo moč ali pa jo hočejo pridobiti.

Ljudje, ki jim sledijo, so sicer pridni in ubogljivi, to pa je velika ovira za vsakega človeka, ki želi biti dober.