Številni ljudje, zlasti vplivneži in vsi tisti, ki se v kraljestvu pomembnih osebnosti vedno znova kažejo drugim, navadnim ljudem, so prepričani, da obstaja neposredna povezava med zunanjo lepoto, ta je v vsakem obdobju na novo določena, kar pomeni, da se spreminja s plimovanjem časa, in idejo dobrega oziroma krepostnega. Očarljivo prepričanje je to: zunanja privlačnost je neločljivo povezana z notranjo krepostjo, kar pomeni, da so lepi ljudje tudi avtomatično dobri in krepostni. Estetska milina in zlato srce gresta torej z roko v roki. Ko tako posamezniki mukotrpno in z veliko mero potrpežljivosti končno izklešejo svojo podobo, da bi zrcalila trenutne lepotne ideale družbe, se mahoma znajdejo v nenavadni dvojnosti: ko se kažejo ljudem kot lepi, njihov videz je narejen natanko po veljavnih standardih, deluje nanje prepričanje, da so tudi dobri ljudje, kot pomirjevalo in spodbujevalec hkrati. To samozaznavanje deluje kot blag narkotik, pomirja njihove dvome, hkrati pa neti gorečo vero v njihovo moralno večvrednost. Tako stremljenje k telesni popolnosti postane iskanje ne le občudovanja, temveč tudi krepitve samega značaja. V tem očarljivem plesu med videzom in bistvom se meje med lepoto in krepostjo zabrišejo, kar ustvarja prijetno iluzijo, ki očara tako opazovalca kot opazovanega.
Paradoksna povezava med lepoto, krepostjo in dobroto izpostavlja še eno povezavo. To je zveza med naravnim človekovim izgledom in lepotnimi standardi. Ti so danes bistveno drugačni kakor v srednjem veku, toda z malo vaje in s trdo odločenostjo se je mogoče prepričati, da so sicer naključno določeni standardi vselej tudi naravni, kot da je narava neskončno raztegljiva in je mogoče vsakič družbeno partikularnost lepote prirediti tako, da je videti kot naravna, naravno lepoto pa rokohitrsko preoblikovati tako, da se ujema z vsakokratnim družbenim standardom. Vse to pa še nima čisto nobene zveze z idejo dobrega.
Paradoks lepote je tudi v tem, da se lepi ljudje prikazujejo drugim ljudem v zagonetnem baletu lepote kot naravno lepi, kar naj bi jih prepričalo, da jim ni treba narediti ničesar, da bi bili lepi; so pač lepi »po naravi«. Za lepoto, to domnevno brezhibno stvaritev narave, sicer porabijo veliko časa in denarja, pa vendar naj drugi ljudje verjamejo, da je njihova lepota naravna. Dosežena je mukoma, toda pomembno je verjeti, da je vse skupaj naravno. In če je naravno, mora biti tudi v redu.
Pripoved o lepoti je sicer zapeljiva, vendar je obenem tudi fasada, za katero se skriva svet natančne predanosti. Idoli in vzorniki tako kot izurjeni čarovniki skrivajo zapletene stroje svoje obrti in pustijo opazovalcem, da se čudijo nečemu, kar se zdi lahkoten prikaz prirojenega sijaja. V gledališču pojavov ostaja nelagodje vsakdanjega življenja daleč zadaj, naravna lepota redkih posameznikov in še raje posameznic pa se ohranja in krepi kot simbol zaznane popolnosti.
Notranji boj idolov, ki ga sicer dobro poznajo psihoanalitiki, mora kajpak ostati skrit pred očmi javnosti, saj tako zahteva scenarij. Lepota naj bo nepovabljena, darilo, ki ga je podelila narava sama. In v tem je zadnje dejanje te mamljive predstave: če lepoto dojemamo kot naravno, mora biti zagotovo dobra, pravilna in neoporečna.
Če je torej v redu in neoporečna, se nihče ne more smiselno pritoževati, da je kaj narobe. Narobe ni torej niti z lepimi posamezniki, niti z družbenimi standardi, niti z naravo. Nihče ne more kritizirati naravne lepote, ker ima narava vedno na neki nam ne povsem nedoumljivi način prav, kar pomeni, da je preprosto nevprašljiva, in ji ne more blizu noben dvom. Torej je vse v redu tudi z družbenimi standardi in s samo družbo, v kateri se lahko svobodno uveljavljajo.
Ustvarjanje videza naravne lepote na odru pojavov, iluzij in simulakrov je naddoločeno s ciljem, ki ga zlahka razumemo. Nekateri ljudje namreč potrebujejo izkušnjo, ki nastane zaradi verjetja v zvezo med naravno lepoto in tem, kar si kot družbena bitja goreče želimo, da bi si drugi mislili o nas. Ker si o nas ne morejo misliti prav dosti, ker nas ne poznajo, je bližnjica domnevna naravna lepota.
Ponujanje »naravne« lepote očem drugih ljudi je pogosto še zadnji poskus krepitve samozavesti in oblikovanja značaja. Videz je sicer zgolj videz, toda izkušnja je realna in resnična. Večja samozavest lahko pomeni, da je človek na dobri poti. Na dobri poti k čemu?
Če mora biti moj zunanji videz »naraven« in je enak kot pri drugih ljudeh, ki se tudi enako kot jaz iz dneva v dan trudijo, da bi bil njihov videz »naraven«, sem v nekem smislu popolnoma enak njim. Enakost me pomirja prav tako, kot me odstopanje od »narave« spravlja v slabo voljo, vzbuja tesnobo in me vznemirja. Ko torej moj videz ni enak videzu drugih ljudi, se mi vse bolj dozdeva, da je z menoj nekaj narobe.
Moj jaz sicer ni isto kakor zunanji videz, še bolj to velja za moj značaj in zmožnost krepostnega in dobrega življenja, vendar me to spoznanje ne potolaži. V prah pa se spreminja še nekaj drugega.
Na žalost je veliko ljudi, ki ne uživajo niti na družabnih srečanjih v živo, pri čemer ne pomaga reka alkohola, niti v srečevanjih na socialnih medijih, saj jih preveva globok sum, da je drugim ljudem kratko malo vseeno zanje, pa če so videti še tako lepi in srečni.
Če je moj zunanji videz res nesporni dokaz, da sem kreposten, dober človek in da dobro živim, potem je oboje, dober človek in dobro življenje, konstrukt, neposredno odvisen od količine denarja. Imam namreč boljšo službo, več denarja za skrb za standard »naravne lepote«, to pa pomeni, da sem drugim vzor, ki naj bi mu sledili – če imajo dovolj denarja in če delijo moja prepričanja, kakopak.
A to še vedno nima čisto nobene zveze z idejo dobrega. Imaginarna lepota in konformistični napor prepričati druge ljudi v njeno veljavnost sta v letu 2024, ko ves svet ugotavlja, kot da se končno prebuja Trnuljčica, kako nenavadno vroče je in kako dramatične so podnebne spremembe, čudaški stalnici, ki na svojevrstni način opominjata ljudi, kako neracionalni so in kako zelo ne razumejo sveta, v katerem sicer živijo.
Ukvarjanje z lepotnimi ideali, kot da so »naravni« in kot taki samodejno všeč ljudem, je zato v ostrem nasprotju ne le s pretiranim vlaganjem v čustva drugih ljudi, ki naj jim sledijo in jih s svojim potrjevanjem ohranjajo pri življenju, temveč spodkopava tudi osnovno potrebo vsakega človeka, da ne reče vselej »da« stvarem in ljudem, ki bi jih moral v resnici odkloniti natanko v imenu ideje dobrega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar