Olimpijske igre Pariz 2024 so za nami. Tako zelo privlačno je bilo spremljati spektakularne izzive in tekme, še boljše in bolj vznemirljivo je bilo kajpak navijati za naše ter se veseliti medalj in ugotavljati, kako je sicer po površini majhna Slovenija v resnici velika, ker dobiva toliko in toliko medalj na milijon prebivalcev. Njihovi lastniki in lastnice so bili zato sprejeti kot junaki in junakinje, kot izjemni, posebni posamezniki, za katere velja kup žargonskih izrazov, ki se sicer vsak dan znova ponavljajo kot lajna: trdo delo, disciplina, odrekanje, užitek, močna volja. In seveda obvezni vsakdo lahko uspe in uresniči svoje sanje, če se tako odloči.
Le redki pa poznamo drugo, mračnejšo stran zgodbe o ljudeh, za katere pravijo, da nas občasno razveselijo in napolnijo naša srca s srečo. Skupaj si tako ogledamo dokumentarni film z naslovom Teža zlata (The Weight of Gold: Mental Health Matters, Brett Rapkin, 2020). Obenem preberem še članek (Lance Roller, From hero to zero: Overcoming post-Olympic blues, Health and Wellness, 2. jan. 2024), v katerem Christine Roper, dvakratna olimpijska veslačica in dobitnica zlate medalje, izjavi tole: »Obstaja stereotip, da si depresiven samo, če dosežeš rezultat, ki ti ni všeč, ali če si razočaran nad svojim nastopom; zame so napočili po boljšem nastopu težji časi.«
Film z naslovom Teža zlata je zgodba brez sprenevedanja, je odkrita, poštena pripoved o junakih in junakinjah ter njihovem življenju, ko ugasnejo luči, potihnejo izrazi navdušenja nad njimi in se kamere preselijo drugam, iščoč nove junake in nove junakinje, ki so še bolj spektakularni, še boljši, hitrejši in spretnejši. In je o duševnem zdravju, o katerem navadno nihče ne črhne ne bele ne črne, kajti spontano prepričanje o junakih in junakinjah je, da so trdni, stabilni, da utelešajo ne le vse naštete sposobnosti in zmožnosti, temveč tudi brezhibno duševno zdravje, o katerem zato sploh ni treba govoriti, ker je vse jasno.
Navzven morajo namreč biti natanko to: samozavestno sporočilo vsem občudovalcem, sledilcem in navijačem, da ne trpijo, da niso ranljivi in tesnobni, da nimajo depresivnih občutkov, da si ne zastavljajo težkih in težko odgovorljivih vprašanj o pomenu in smiselnosti življenja. Da so torej nekako – ne-človeški, da zanje vse to, kar velja za navadne smrtnike, kratko malo ne velja. Resnica pa je precej drugačna.
Psihični izzivi, s katerimi se soočajo mladi junaki in mlade junakinje, od malega osredotočeni na eno samo stvar v življenju, lov za sanjami, niso vsebinsko nič drugačni od izzivov, s katerimi se kdaj pa kdaj v življenju sreča vsakdo: depresivni občutki, tesnobni občutki, teža samega življenja, spraševanje, kdo sem v resnici, kako imeti dobre odnose, v čem je smisel življenja.
Spektakularne televizijske podobe so navadno zelo dobičkonosne, marsikdo poreče, da so tudi potrebne, ker so tako zelo pozitivne in polne čudovitih sporočil, ki koristijo ljudem in jih spravljajo v prepotrebno dobro volje. Ljudje jih potrebujejo, tako je še eno stereotipno prepričanje, da se veselijo, dobro počutijo, da uživajo in so srečni. Ali pa ni čisto tako.
Kdo pravzaprav zares verjame v pomen spektakelskih podob za naša življenja, to, kar imamo med seboj, in v sporočila, kdo vse bi lahko postali, če bi zares želeli postati?
In kako to, da nas vedno znova preplavijo in navdušujejo, kaj se mora še zgoditi, da bo prodrlo v zavest ljudi spoznanje o resnični naravi vsakdanjega življenja tostran spektakelskih podob, navijaškega uživanja in imaginarnih pripovedi o zlatih junakih, od katerih so si nekateri že vzeli življenje, številni pa so preprosto zgolj pozabljeni, ko se postarajo in se upokojijo. Čeprav imajo šele nekaj čez trideset let.
Zgodbe o junakih in junakinjah so vselej močno prirejene, spolirane in opremljene s presežnimi izrazi, ki naj pri ljudeh ustvarijo vtis, kaj vse zmorejo, kako neverjetni so. A zakaj so take zgodbe v resnici potrebne in kdo jih zares potrebuje? Čemu vse to pretiravanje, na koga naj bi vse skupaj naredilo vtis?
Zgodbe teh ljudi in pripovedi o njih naj bi bile drugačne od zgodb drugih ljudi, slišimo reči v filmu Michaela Phelpsa, ki je osvojil 23 zlatih medalj. To so zgodbe o posebnih ljudeh, ki dosegajo najvišje letvice, onkraj katerih preprosto ni mogoče, ker više ni ničesar drugega.
A psihologija ljudi je neizprosna. Vprašanje trmasto vztraja in terja odgovor: Kaj potem, kaj sledi, ko doseže človek to najvišjo raven, ko uresniči svoje sanje, kaj se začne dogajati dan potem?
Kakšno je lahko življenje, ko ni več sanj? Kdo se še spomni atletov, ki niso izpolnili naših pričakovanj? In ali ni nekaj bizarnega v tem, da govorimo o naših pričakovanjih, o tem, da so razočarali nas? V omenjenem članku piše: Po mnenju športnih psihologov, raziskovalcev in samih športnikov so olimpijci edinstveno izpostavljeni tveganju za samomor zaradi številnih strupenih dejavnikov: prevelike osredotočenosti na šport, pomanjkanja zunanjih interesov in pomanjkanja samozavesti pri načrtovanju sveta zunaj svojega športa.
Resnično, življenje ima mnoge svetle plati. Zlasti nekaj časa za nekatere ljudi. In ima temne. Za številne.
Ni komentarjev:
Objavite komentar