Nekdo mi zastavi preprosto vprašanje o naravi instance, ki jo Freud in Lacan imenujeta nadjaz. Odgovor na njegovo vprašanje ponujam na tem javnem kraju, ker menim, da je pomemben za številne ljudi, ki zelo trpijo zaradi nadjaza. Kaj je torej nadjaz in zakaj je pomemben? Zdi se namreč, da je pomemben, kot bo takoj razvidno.
Nadjaz je psihična instanca z zelo posrečenim imenom. Je nad jazom, kar pomeni, da pritiska nanj, od njega nekaj zahteva. In res. Lacan je leta 1962 povezoval njegovo delovanje kar s Kantovim kategoričnim imperativom. Zakaj je to storil?
Lacan se je lotil tega podviga zato, ker ga je zanimalo preoblikovanje freudovskih konceptov skozi lečo strukturalne lingvistike in filozofije. S povezovanjem superega oziroma nadjaza s Kantovim kategoričnim imperativom je želel pojasniti neverjetno moč nadjaza, ki jo ljudje čutijo kot navidezno racionalni ali razumni pritisk, da morajo nekaj narediti, češ da je tako edino prav, sicer so luzerji.
Lacan torej spoznava, da je nadjaz močno povezan z jezikom in z rabami jezika, kar pomeni, da je njegova narava simbolna. Nadjazovske zahteve, s katerimi se naslavlja na ubogi jaz, ki se mora zato ves čas nečemu odpovedovati, biti priden in ubogljiv, imajo tako absolutni kot univerzalni značaj. Človek z močnim nadjazom to čuti že zjutraj, ko vstane, kot neznosni pritisk, da je to, kar mora takoj nujno narediti, univerzalno pravilno, da je absolutno, da torej to mora narediti, sicer bo vse narobe, sam pa bo veljal za ničvredno zgubo.
Vidimo torej, da je nadjaz imperativ, ki ima domnevno zelo razumne, racionalne razsežnosti. Te so moralne oziroma kar etične, zato povezava s kategoričnim imperativom, za katerega je Kant dokazal, da brezpogojno zahteva od človeka, da nekaj stori, da torej uboga brez ugovarjanja, brez besed, ni naključna.
Kako se tega bolj zavedati? Ljudje, ki čutijo nadjazovski imperativ, se tega na žalost že zelo močno zavedajo tudi brez Freuda in Lacana, nekatere ljudi dobesedno paralizira, ker čutijo, da morajo nekaj početi in se truditi še in še in še. Nikoli ni dovolj. To je boleče, zelo boleče. Taki ljudje močno trpijo.
Kar ubogljivi jaz sicer naredi, namreč nikoli ni dovolj. Zahteva je preprosto nemogoča, neskončna, je neuresničljiva. Karkoli jaz naredi, lahko sam sebi reče, da bi lahko storil še več, če bi se malo potrudil; ni treba čakati, da mu drugi to rečejo.
Tukaj vidimo nastavek povezav s sodobno družbeno norostjo, o kateri pogosto pišem. To je nadjazovska blaznost; treba je delati, treba je delati več, treba se je truditi, treba je imeti močno voljo, treba je sanjati, se odrekati etc. Ali kot je rekla neka olimpijska zmagovalka: vse, kar ni bil šport, s katerim sem se ukvarjala, je bila ovira.
Ovire je zato treba odstraniti. Nadjaz navidez razumno pravi jazu: potrudi se, ne bodi len, ne bodi luzer, odstrani ovire na poti do uspeha, sanjaj, bori se, borbaj, ne popusti, ne odnehaj, stisni zobe, premagaj bolečino.
Športniki, nekateri politiki, bogataši in drugi »uspešni« ljudje tako včasih povsem nevede prenašajo nadjazovski imperativ naprej in se, podobno kot starši na otroke, naslavljajo zlasti na mlade ljudi, naj počnejo, kar je zapisano zgoraj, češ da bo uspelo tudi njim, če bodo le sledili. Tudi sicer je v družbi vse pomembnejše, da nekdo nekomu sledi, samostojnosti in neodvisnosti je malo. Tamle zunaj je veliko ubogljivih jazov oziroma sledilcev in je veliko napihnjenih jazov, ki hočejo, da jim oni prvi sledijo, tako kot tudi sami slepo sledijo nadjazovskim imperativom.
Nič čudnega zato ni, da Lacan prepozna nadjaz kot nesmiselni, slepi imperativ, ki je preprosto tiranski. Deluje kot zakon in ga sočasno uničuje. V tem je svojevrstni paradoks.
Še bolj paradoksno pa je, da Lacan prepozna nadjazovski kategorični imperativ kot zahtevo, naslovljeno na subjekt, naj uživa. Zdi se, da je to popolnoma noro, vendar ni.
Na kratko: ljudje vedo, da lahko najdejo svojevrstni užitek tudi v odpovedovanju, odrekanju, celo v trpljenju, bolečini, premagovanju in odstranjevanju ovir, optimiziranju sebe, perfekcionizmu.
Superego ali nadjaz je namreč izraz volje do uživanja (volonte de jouissance), ki pa ni subjektova lastna volja. V tem je blaznost uživanja, tudi kolektivnega, tega težko razumljivega jouissance. Volja je namreč volja Velikega Drugega, to ni volja jaza, ki preprosto prevzame obliko obscene, divje figure, kot jo imenuje Lacan, ki nevrotičnemu subjektu oziroma ubogemu jazu vsiljuje nesmiselno, uničujočo, čisto zatiralsko, skoraj vedno blazno moralo.
Upam, da je sedaj jasno, kako se vsaj v grobem od zgodnjega otroštva naprej povezujejo v človekovi duševnosti zakon, prepovedi in avtoriteta. Naj navedem še konkretni primer.
Če reče mama osnovnošolcu, da je štirica sicer dobra ocena, potem pa racionalno doda, da je petica še boljša, če hoče priti na ugledno gimnazijo, se zdi vse v najlepšem redu. Nobene eksplicitne zahteve z materine strani ni. Ali pa je!
Otrok namreč že ima nadjaz, preko katerega se oblikuje imperativ. Začuti, da mama ni najbolj zadovoljna z njegovo oceno, da si želi, čeprav tega ne reče, da bi imel same petice. In se začne truditi, da bi jih dejansko imel, kajti zares je pomembno, da jih ima, če želi na izbrano gimnazijo, tja pa vsekakor želi. Spet je videti vse v najlepšem redu, vse je razumno.
Le da ni. Freud in Lacan sta zaznala izjemno subtilne, drobne povezave med brezpogojno naravo nadjazovskih ukazov in Kantovega kategoričnega imperativa.
Tako nadjaz kot kategorični imperativ sta ponotranjena, avtoritativna glasova, ki izdajata brezpogojne ukaze, zato niti ni treba, da pridejo od zunaj; človek z nadjazom na poseben način ukazuje kar sam sebi. Ukazi sicer najprej prihajajo od staršev, če imamo pred seboj otroka, toda tudi onadva sta zgolj prenosnika zahtev »družbe» – tudi sama sta namreč podrejena nadjazu.
Pomembno je še tole. Tako nadjaz kot kategorični imperativ delujeta neodvisno od posledic ali osebnih želja. Otroku zato čisto nič ne pomaga, če si reče, da je tudi štirica lepa ocena. Imperativ je univerzalna struktura, ki kratko malo presega njegove individualne izkušnje in se ne zmeni zanje.
Pa vendar obstaja tudi izhod. Nadjaza se je mogoče znebiti. Pravzaprav se ga je treba, kajti obstajajo bistvene razlike med Kantovim kategoričnim imperativom in nadjazom, ki so te: kategorični imperativ temelji na razumu, medtem ko ima nadjaz kljub nasprotnemu videzu iracionalne razsežnosti; Kantov koncept je izrecno etičen, medtem ko je nadjaz v najbolj izraziti obliki zgolj krut ali uničujoč; kategorični imperativ cilja na univerzalne maksime, medtem ko so nadjazovske zahteve zelo osebne in kapriciozne.
Spomnite se one mame in njene kaprice. Vendar pa ima otrok zelo malo moči in možnosti, da ji reče: draga mama, dol mi visi za tvoja pričakovanja in tvojo nadjazu podrejeno željo, da bom imel same petice.
Ni komentarjev:
Objavite komentar