Nove raziskave potrjujejo staro spoznanje: gledanje videoposnetkov na medmrežju lahko negativno vpliva na to, kako ženske doživljajo podobo svojega telesa. Za moške gledanje takih posnetkov ni tako uničujoče kakor za ženske. Ironija pa je, da videoposnetki praviloma prikazujejo čudovita telesa, zdrava, športna telesa v izjemni kondiciji, neverjetno lepo oblikovana telesa, vitka telesa, telesa torej, ki jim človek zavida. Morda pa je problem ravno v tem.
So te podobe negativne, škodljive vsebine, ki bi jih bilo treba strože regulirati, kot predlagajo nekateri strokovnjaki? Poglejmo, kako je s tem.
Gledanje teles zelo hitro zmanjšuje zadovoljstvo s telesno podobo, dokazuje študija. Tu je past. Govorimo o podobi telesa, o tem, da ima telo natanko določeno podobo, obliko, formo. Pomembna je torej forma. In pomembna je želja.
Podobe teles so skoraj vedno podrejene lepotnim standardom. Torej ljudje vsaj intuitivno vedo, kakšno naj bi bilo telo v določenem obdobju, kakšno formo naj bi imelo, kakšno naj bi bilo na pogled, kaj naj verjamejo, da se pričakuje od podobe. Človek, ki gleda podobe, nima pa svojega telesa v obliki, kakršno prikazujejo videoposnetki, lahko zato hitro začuti nezadovoljstvo z lastno podobo. Ne s telesom, temveč z njegovo podobo – v imaginariju torej.
Nezadovoljstvo z lastno podobo je organsko povezano z motnjami hranjenja in s potrebo po nenehnem hujšanju, kajti sodobno žensko telo naj bi bilo vitko, da ne rečem suho – maščoba je sovražnik številka ena. Zadeva je zato vse bolj kompleksna: podoba, forma telesa, želja, motnje hranjenja, nezadovoljstvo s podobo.
Kompleksnih problemov, med katere sodi opisani problem številnih ljudi, se vlade in druge avtoritete po navadi lotevajo, kot da so preprosti.
Vlada tako morda lahko preprosto prepove določene vsebine videoposnetkov za nekatere mlade, da bi jih zaščitila pred škodljivimi vsebinami in negativnimi vplivi časa, ki ga preživijo na spletu, toda s tem se problema niti dobro dotakne ne.
Nihče namreč nikogar ne sili h gledanju videoposnetkov in v primerjanje, zato tudi njihovo cenzuriranje ne bo rešilo orisanega problema.
Študija, ki jo omenjam, je primer empiričnega znanstvenega spoznanja. Zagotavlja konkretne dokaze o vplivu družbenih medijev na telesno podobo, zlasti podobo ženskega telesa, ne dokazuje pa nobene vzročnosti.
Tu dobi ključni pomen Heglov koncept medsebojnega priznavanja. Odstranjevanje videoposnetkov je v tej luči neustrezen odziv na problem ali izziv, s katerim se srečujemo.
Hegel je eden tistih redkih filozofov, ki so prepričljivo dokazali pomen priznavanja in potrjevanja drugih ljudi za posameznikovo samozavest in samospoštovanje.
Sodobni uporabniki potrjujejo Heglovo razmišljanje s kopičenjem všečkov, komentarji in številom sledilcev. Dokazujejo, da je imel prav.
Vse skupaj namreč poganja želja po priznanju in potrjevanju. Primerjanje z drugimi ljudmi lahko okrepi negativno samopodobo, ne moremo pa reči, da jo povzroči. Živijo ljudje, ki se sicer primerjajo z drugimi, a to ne poslabša njihove samopodobe in ne načenja njihove samozavesti, in živijo ljudje, ki se preprosto ne primerjajo z drugimi.
Vprašanje je torej, zakaj se nekateri ljudje primerjajo z drugimi ljudmi.
Družbeno realnost, nadaljuje Hegel, kajpak pomembno oblikujejo medčloveški odnosi. Platforme družbenih medijev so sodobni primeri, kako te odnose posreduje in oblikuje tehnologija. Ne oblikuje jih sama od sebe, saj je odvisna od ljudi in od tega, kaj ti hočejo narediti z njo, za kaj jo uporabljajo.
Na vrsti je zato novo vprašanje, zakaj nekateri ljudje ponujajo podobe teles drugim ljudem. Kakšna je njihova želja, kaj bi radi dosegli, kaj naj bi drugi videli in kaj naj bi potrdili?
Tudi sami potrebujejo priznanje drugih. Eni in drugi torej želijo potrditev telesne podobe. Nesrečni so oboji. Pri zato, ker očitno niso potrjeni, zato izkoriščajo platforme, da bi vendarle doživeli potrditev, drugi zato, ker jim podobe zavidajo. Vsi želijo isto, vendar se razhajajo, ker ponujene podobe ne doživijo potrditve, saj ti, ki naj bi jih potrjevali, sami še bolj potrebujejo potrditev.
Rešitve ne prinese vzajemno potrjevanje, nikakor ne.
Tukaj bi lahko uporabili Heglovo idejo alienacije. Negativno podobo telesa lahko razumemo kot obliko odtujenosti, a tudi pozitivno podobo, ponujeno v potrjevanje, bi lahko razumeli na enak način.
Ljudje niso zadovoljni s podobami teles. Eni jih zato spreminjajo in ponujajo drugim v potrditev, drugi opazujejo prve in so še bolj nezadovoljni, da ne rečem nesrečni. Vsaka podoba telesa pa je zgolj naključno zanimiva. Čez čas zgolj utone v pozabo in ne zanima nikogar več.
Ni komentarjev:
Objavite komentar