Spoznaj samega sebe

K nam prihaja iz antičnih časov. Veliki ideal, podprt s filozofskimi vpogledi in praktičnimi izkušnjami, ki segajo še veliko tisočletij nazaj v prazgodovino.

Vprašanja zato niso nova. V resnici so zelo, zelo stara. Kdo sem? Zakaj sem tu? Za kaj ali za koga sem? Kakšen je smisel življenja?

V teh časih je veliko prizadevanj, da bi postali ljudje srečni. Obstaja celo industrija sreče kot množica obljub o sreči, če bi ljudje le kupili določene izdelke in sledili navodilom, predlogom in nasvetom, kako postati in ostati srečen. Ljudje, ki domnevno skrbijo za njihovo srečo, skušajo v glavnem obogateti in postati Nekdo, zato jih ne jemljemo resno.

Resno pa jemljemo spoznanje, da nekateri ljudje kljub vsem nasvetom in predlogom in ponujenim dobrinam niso srečni. Se samo pretvarjajo, da so. Pretvarjajo se, ker mislijo, da morajo biti, ali pa verjamejo, da je dobro biti srečen; igrajo srečne ljudi. Verjamejo nekomu ali nečemu in se ne sprašujejo, kako ta nekdo ve, da je to, v kar verjamejo, sploh res. Ne dvomijo in se ne sprašujejo. In ni dobro, da to delajo, zato ves čas potrebujejo nekoga, da jih potrjuje v njihovi igri, kot da je resnična.

Eno je torej biti srečen na standardizirani način, čisto nekaj drugega je biti dober človek. In šele po zavrnitvi tega, kar je standardizirano, včasih pa malone zaukazano, se lahko človek premakne više ter ugleda nekaj novega in zares pomembnega. Potem se lahko vnovič vpraša na svež način.

Poleti se mi je ponudila izjemna priložnost, da sem se udeležil meditacije na daljavo. Bila je tako izjemna, da jo želim na kratko orisati. Zastavilo se mi je tudi vprašanje.

Ljubezen, veselje in spokojnost, ki jih čutim. Kaj, če jaz to sem? Ne le, da sem srečen, vesel in spokojen, temveč sem veselje, sreča in spokojnost? Kaj, če smo narejeni iz take snovi?

Resnično, obstajajo izkušnje, ki omogočajo pritrdilni odgovor na zapisana vprašanja. To so izkušnje sreče, veselja in spokojnosti. So tudi izkušnje, da človek je zavest o tem, ne, da jo ima. Razlika je bistvena.

Ljudje spontano mislimo, da smo ločeni od sveta, drugih ljudi, da zgolj imamo predmete in zavest in čustva in občutke in vse drugo.

Ko čutim ljubezen, čutim, da sem ljubezen in se je zavedam, zavedam se je, kot da je plima, ki prihaja nadme. Čutim jo spontano. Ne pripravljam se nanjo, ne treniram in ne uporabljam močne volje, da bi jo s trdim delom na sebi dosegel. Vznikne, pojavi se in se odpre. Kot bi se odprla nova obzorja. Je to razsvetljenstvo?

Morda.

Verjetno pa je več kot to. Je vpogled v samo tkivo našega bitja, v bistvo našega obstoja. Ko resnično doživljamo ljubezen, ne kot minljivo čustvo ali pogojni in skoraj refleksni odziv na drugega, temveč  kot svojo temeljno naravo, se dotaknemo globoke resnice, ki je resnica sveta in nas samih.

Ljubezen do drugega tako ni le ideal, minljiva norma ali plemenito prizadevanje – je sam razlog našega obstoja. To je neuničljiva sila, ki nas povezuje, zdravi in dela cele ter daje našim življenjem namen in smisel. Ko ljubimo drugega, ne izražamo le čustev; izpolnjujemo svoj najgloblji ontološki namen. Ta ljubezen presega vsakega posameznika. Ne gre za osebno srečo ali v teh časih skoraj zaukazano samoizpolnitev, čeprav so to lahko stranski produkti, trenutno tako hvaljeni v kulturi zmagovalcev in domnevno srečnih posameznikov.

Namesto tega in onkraj tega prepoznavamo našo medsebojno povezanost, našo skupno zavest, našo enotnost v raznolikosti, različnosti in drugačnosti. In ko ljubimo drugega, vendarle ljubimo tudi sebe, saj smo vsi manifestacije iste univerzalne zavesti. Starodavna modrost »Spoznaj samega sebe« v tej luči dobiva nov pomen, tako pomemben za današnji utrujeni in razklani svet, obremenjen z apokaliptičnimi napovedmi o tretji svetovni vojni in uničevalnih podnebnih spremembah.

Resnično spoznati samega sebe pomeni vedeti, da smo ljubezen, da je naše bistvo neločljivo od ljubezni, ki prežema ves obstoj. To znanje ni intelektualno – je izkustveno, visceralno, transformativno.

V trenutkih čiste ljubezni se iluzija ločenosti razblini. Zavedamo se, da so meje, ki jih zaznavamo med seboj in drugimi, začasni konstrukti uma, in ne nekakšen odsev objektivne realnosti. Nismo izolirane entitete, ki imajo občasne izkušnje ljubezni; smo ljubezen sama in njena zavest, ki občasno doživlja iluzijo ločenosti.

To razumevanje revolucionira naš pristop do življenja. Ne iščemo več sreče kot končnega cilja, saj se zavedamo, da resnična izpolnitev ne prihaja iz kopičenja pozitivnih izkušenj zase, marveč iz tega, da smo prevodniki ljubezni do drugih. Naš namen ni postati srečni posamezniki, temveč biti izraz univerzalne ljubezni, ki je osnova vsega obstoja. V tem stanju etično vedenje ni boj proti naši naravi, temveč je naraven izraz tega, kdo v resnici smo, kar je tako sijajno dokazal Kant.

Sočutje, prijaznost in nesebičnost tečejo brez truda, saj se zavedamo, da s služenjem drugim služimo univerzalni zavesti, katere del smo vsi. To ni resnica, ki bi jo lahko dojeli intelektualno ali dosegli s trudom. Uresničiti ga je mogoče le skozi neposredno izkušnjo, skozi trenutke čiste prisotnosti in brezpogojne ljubezni. Ti trenutki nam razkrivajo našo pravo naravo in globok namen našega obstoja. Zato je morda največji vpogled, ki ga lahko pridobimo, ta: tukaj smo, da ljubimo.

Ne kot dejanje, ki ga izvajamo, ali stanje, ki ga dosežemo, temveč kot samo bistvo tega, kar smo. Ko se uskladimo s to resnico, izpolnimo najgloblji smisel človeškega obstoja. Postanemo zavestni izrazi ljubezni, ki je osnova vsega stvarstva, in s tem spoznamo svoj končni namen.