Na potovanju po Provansi sva si ogledala grad. Vse skupaj je trajalo kake tri ure. Če bi na dogajanje gledali od zgoraj, kot da smo ptice, bi videli množico posameznikov, ki se sprehajajo iz sobe v sobo, iz dvorane v dvorano, vsakdo ima v roki napravo, na kateri je digitalni zaslon, na njem pa isti prostori, samo v digitalni obliki. Vsakdo v jeziku, ki ga razume, posluša glas iz naprave, ki mu razlaga o prostorih in preteklosti in ljudeh, ki so v njih prebivali. Obiskovalci ne komunicirajo med seboj, vsak strmi v zaslon in posluša. Naprava tudi pove, kaj morajo narediti, kam zaviti, kateri je naslednji prostor, kamor morajo iti.
Prizor je vedno znova podoben prejšnjim prizorom. Za sosednjo mizo sedita moški in ženska, na primer pol ure, v tem času ne spregovorita drug z drugim niti besede, pač pa ima vsakdo v rokah pametno napravo, po kateri brska, kot se reče. Čisto mogoče je, da sta se pol ure prej odločila, da gresta skupaj na kavo, kava je dejansko pred njima na mizi, toda očitno je, da se ne pogovarjata, saj ne premikata ust. Ne moremo vedeti, zakaj se ne pogovarjata, domnevati pa smemo, da ima vsak od njiju svoje razloge, da raje križari po spletnih vsebinah, kot da bi se pogovarjala, kar sicer dolgočasi oba, česar pa se morda niti ne zavedata.
Psihološke raziskave vztrajno dokazujejo, da večina spletnih vsebin ni zanimivih, ker so stereotipne, klišejske in predstavljajo zgolj neskončne različice istega. Dokazujejo pa tudi poseben paradoks.
Paradoks je, da ljudje včasih preskakujejo videoposnetke in druge spletne vsebine, ker jim je dolgčas. Želijo ga pregnati, zato iščejo zanimive vsebine. V resnici pa s tem povečujejo zdolgočasenost, namesto da bi jo preganjali. Zakaj?
Odgovor leži v sami naravi delovanja možganov in v naravi socialnih oziroma družbenih medijev, ki delujejo tako, da jih ljudje spontano zaznavajo kot načine, kako povečevati bogastvo vsebin in možnosti za – druženje. Prav zato se tudi imenujejo socialni. V resnici pa ni čisto tako.
Način, kako so narejene in nakopičene vsebine socialnih medijev, dejansko uničuje zlasti našo sposobnost koncentracije in pozornosti, saj hočejo biti naši možgani osredotočeni na eno stvar. A tudi sicer so naša življenja že dolgo časa vse bolj podrejena zahtevam, da počnemo več stvari sočasno, da hitimo z enega kraja na drugega, od ene naloge k drugi, od ene vsebine k drugi, iščoč še zanimivejše, bolj dinamične in zabavnejše. Takemu načinu življenja ljubkovalno rečejo dinamično življenje, ki pa pogosto ni osredotočeno na nič. Zdi se, kot da obstaja »namera«, da ljudje niso osredotočeni, da se ne poglabljajo.
Posledice pa se ne kažejo le v ukradeni pozornosti in sposobnosti za koncentracijo, temveč tudi v medsebojni odtujenosti in osamljenosti. Za boljše razumevanje teh spoznanj priporočam v pozorno in poglobljeno branje knjigo: Johann Hari, Stolen Focus: Why You Can’t Pay Attention (Bloomsbury, 2024).
Avtor na strani 9 zapiše: To je sistemski problem. Resnica je, da živite v sistemu, ki vašo pozornost vsak dan uničuje s kislino, obenem vam govorijo, da morate za to kriviti sebe in se ubadati s svojimi navadami, medtem ko pozornost sveta gori.
Ljudje, zavezani dinamičnosti življenja, v katero verjamejo, kar je pri tem še najslabše, tako praviloma niso pozorni drug na drugega, so zdolgočaseni in pod stresom; stres je pravzaprav drugo ime za dolgčas. V ostankih medsebojnih odnosov je malo tega, kar označuje angleška beseda flow, ki jo lahko razumemo kot tok, kot dogajanje, na primer v pogovoru med dvema človekoma, ki teče v določeno smer in ustvarja občutek smisla in pomena; je meaningful, kot rečemo v angleščini.
Tudi zato sem vse bolj prepričan v pomen običajnih socialnih interakcij ali prijaznih medsebojnih odnosov v živo. Nobene retorike, nobenega brskanja, nobenega vedenja v smislu jaz sem tak frajer, da zmorem početi več stvari hkrati, nobenih všečkov in srčkov in vsega drugega. Zgolj sotrpin, bližnjik, izmenjavanje besed, pogovor, usmerjenost na drugega, poslušanje, razvijanje idej, vzajemnost, izmenjavanje, občutenje smisla.
Skrb za drugega. Ne za naprave, digitalne vsebine, neznane prijatelje. In dobičke tistih, ki nas iz dneva v dan prepričujejo, kako hvaležni bi jim morali biti, da so za nas iznašli vse te naprave in vsebine in možnosti, da jih uporabljamo kot organske dele svojih življenj, v katerih porabljamo čas, ki ga imamo na voljo, za nenehno preklapljanje med vsebinami, čeprav dokazi kažejo, da smo zato počasnejši, da naredimo več napak, da smo manj ustvarjalni in da si zapomnimo manj od tega, kar počnemo. Zakaj to delamo, zakaj pristajamo na tako življenje?
Zakaj je torej skrb za drugega tako zelo pomembna?
Naj odgovor na vprašanje zasnujem z vzporednico. Če je ozračje onesnaženo, rešitev ni v tem, da se zaprem v sobo, vključim napravo, ki čisti zrak, in se nekaj dni ne pojavim zunaj. Ozračje je še vedno umazano in ni zdravo, večno pa tudi ne morem biti v sobi.
Skrb za drugega ne vznikne magično ali samo zato, ker nekaj ur dnevno nimam pri roki pametne naprave in ne brskam po njej. Daleč od tega.
Nastaja in se krepi s kakovostjo medsebojnih odnosov. In zopet se že dolgo krepi vtis, da »družba ne obstaja«, da obstajajo samo posamezniki. Kot da odnosi preprosto niso pomembni, potrebni ali koristni. In če vprašate lastnike kapitala, zares niso; niso zlasti zato, ker niso profitabilni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar