Nobenega dvoma ni, da je dvom novoveški steber ne le znanstvenega, temveč tudi vsakega drugega resnega raziskovanja sveta, obenem pa nujno podpira vsako zahtevnejše razmišljanje o svetu, da bi ga, kolikor je sploh mogoče, razumeli. Razumeti ga tudi želimo, ker smo očitno radovedna bitja, ki ne morejo biti dolgo pri miru in ne morejo biti povsem brezbrižna do sveta okoli sebe in sebe v njem.
Dvom je dober. In koristen. Je uporaben. Če želimo vedeti, moramo dvomiti, vedeti pa tudi želimo. Mož in žena zato nista jedla z drevesa spoznanja zaradi arogance ali zato, da bi nagajala svojemu stvarniku. Daleč od tega. Jedla sta, ker ju je taisti stvarnik naredil za spoznavanje. Torej ni prav, da jima od tistih časov sem nalaga nerazumno in nesmiselno krivdo, ker sta naredila, kar je bilo prej ali slej nujno narediti.
Stvarnik je dobil filozofsko lekcijo: jesti z drevesa spoznanja pomeni zaupanje, da imamo vsi ljudje enako sposobnost razmišljanja, čeprav nikoli ne bomo mislili enako.
Ko dvomimo, zagotovo razmišljamo, sklene Descartes. Lahko dvomimo o čemerkoli, ne obstaja človek, v katerega bi bilo prepovedano dvomiti, in ne obstaja resnica, ki je ne bi smeli podvreči dvomu, ne moremo pa dvomiti, da razmišljamo, ko dvomimo. Človek, ki dvomi, torej nujno razmišlja in ne more dvomiti, da to dela. In če bi dvomil v svoj dvom, bi zopet razmišljal. Razmišljanje je očitno zelo pomembno.
Razmišljanje je torej v našem izhodiščnem odnosu do sveta, ki ga želimo razumeti. Freudu zato povsem neupravičeno podtikajo obsedenost s seksom. Če je bil s čim obseden, je bil strastno zaljubljen v resnico in željo po vednosti oziroma razumevanju vsega človeškega.
Ničesar ne moremo narediti, da ne bi razmišljali in želeli razumeti sveta. Do razmišljanja smo lahko kritični, lahko dvomimo vanj in lahko se usposabljamo za spopadanje z ustaljenimi resnicami, ki bodo čez stoletja tako ali tako pozabljene, ni pa nujno, da ga poglabljamo. Poglobljenemu razmišljanju se lahko upiramo, ker je zahtevno in naporno, omogoča pa tudi dvom v to, v kar verjamemo. In zopet ni nujno, da dvomimo v lastna prepričanja; enostavneje je dvomiti v prepričanja drugih. Ni koristno, je pa na trenutke tolažilno, ko nas oblije prijeten občutek, da se drugi glede česa moti. Tega, glede česar se motimo sami, ne obešamo na veliki zvon, saj o tem praviloma še slišati nočemo.
Ker pa nihče ne živi sam, lahko vse zapisano počnemo le kot socialna in družbena bitja. V odnosih z drugimi ljudmi torej. Tu pride do izraza zaupanje. Mislim na vzajemno zaupanje.
Vzajemno zaupanje je nekaj posebnega med ljudmi. Pomeni verjeti drug v drugega, v skupno delovanje, v ustvarjanje nečesa, kar včasih kdo razglasi za nepotrebno in nekoristno. Ustvarjamo namreč tudi skupne zgodbe o nas samih, o tem, kar imamo lahko med seboj, skupne zgodbe o skupni prihodnosti.
To so zgodbe, ki temeljijo na naši sposobnosti samopreseganja, ki je zopet nekaj edinstvenega. Zaradi te sposobnosti nismo večni ujetniki empirije. Nismo ujetniki sveta, vesolja, ki je morda neskončno, kar pomeni, da ga verjetno nikoli ne bomo povsem razumeli. Lahko zapustimo votlino, kot je že zdavnaj predlagal Platon.
Še pomembnejša pa je naša sposobnost, da morda prav zaradi svoje krhkosti, končnosti, ranljivosti zaupamo drug drugemu, čeprav bi lahko dvomili – vsak v sebe in vsak v drugega. Lahko bi ugotavljali, kako krhki smo, kako zmotljivi in neracionalni smo, a smo sočutni.
Prav skozi sočutje odkrivamo, da je naša ranljivost obenem pogoj radikalne gostoljubnosti, zaradi katere smo pripravljeni popuščati, da bi resnično prisluhnili in se posvetili drugim, zavedamo pa se tudi, da je neizogibno zaupanje – zaupanje, da bo drugi to skrb povrnil in ne bo izkoriščal naše odprtosti.
Ne moremo vedeti, da bo to tudi storil.
Dvom in strahove tako nadomeščata zaupanje in sočutje. Povezujeta nas in podpirata zmožnost razumevanja. Tudi ko dvomimo in nas je strah, lahko zaupamo in verjamemo v moč refleksije, skrbi za drugega in moč etičnih odločitev – ne le pri sebi, temveč pri vsakem človeku.
Vse to gradi temelje naših skupnih usod, zato nismo niti samotni niti osamljeni. Še vedno smo popotniki skozi čas in prostor, skozi prostor-čas, skozi življenje, ki je kratko, ranljivo in krhko, a to počnemo skupaj.
Paradoks pa je, da odkrivamo moč natanko v takem življenju. Moč je še večja, ko ga delimo z drugimi ljudmi, ko ga skupaj odkrivamo in skušamo razumeti. Opogumlja nas celo to, da ga morda nikoli ne bomo povsem razumeli.
Zaupanje pomeni, da kljub lastni ranljivosti verjamemo, da so drugi sposobni samoomejevanja in da nas ne bodo poškodovali, da nam ne bodo storili hudega. Ne moremo vedeti zagotovo, da česa takega ne bodo storili, lahko pa verjamemo in zaupamo. Lahko bi dvomili v moč zaupanja, vendar kljub dvomu zaupamo. Vztrajamo. In razmišljamo, vselej že razmišljamo.
Dan pred svojim rojstnim dnevom dobim pismo, ki se prične takole: Dragi Dušan, vaša energija je nalezljiva. Ko se pogovarjam z vami, vedno pritegnete mojo pozornost z razumevanjem in toplino. Občutek imam, da vam ni vseeno. Da vam ni vseeno zame. Četudi vam morda je, meni tega ne pokažete. In zato vas imam rada. Rada vas imam tudi zato, ker se ob vas počutim sprejeto in normalno. Vedno znova kadar dvomim v sebe, v svoje odločitve, svoja dejanja, ste tam, da pomirite moje strahove, da jih ujamete. Vedno znova zmorem privleči na plano nove in nove strahove, ki jih vsakič znova lovite, spreminjate, zmanjšujete do te mere, da spet, znova in znova zmorem korak naprej. Čeprav že vidim brezno, vsakič znova postavite most, brv ali zgolj stopničko, ki me varno pripelje na drugo stran. Morda vas enkrat ne bo tam, da to storite.
Zakaj to delam? Moj najiskrenejši odgovor je, da ne morem drugače.
V svetu je veliko neenakosti, izkoriščanja, tudi nasilja. Nisem naiven in ne mislim, da je prav, če slepo zaupamo. Prav zato dvomimo, da bi čim bolje razumeli svet in pogoje, ki so potrebni za krepitev vzajemnega zaupanja.
Ali kot zapiše filozofinja Marina Garces v knjigi Novo radikalno razsvetljenstvo: Zaupanje pomeni raziskovanje pogojev za zaupanje. To ni budnost, temveč je kritična pozornost, v kateri se strinjamo, da postanemo odvisni, dajemo diskrecijska pooblastila tistim, ki jim zaupamo.
Pripravljeni smo torej postati odvisni in pripravljeni smo dati pooblastila drugim. V taki drži je nekaj izjemno pogumnega in na prvi pogled nerazumnega, celo norega. Drugi nas namreč lahko rani, nas poškoduje in prizadene.
Toda kaj je bolj vzvišenega kakor občutek, ki nas preplavi ob spoznanju, da nas drugi ne poškoduje, da nam daje, prav nasprotno, enaka pooblastila, kot jih sami dajemo njemu? Osupne nas, celo šokira nas lahko, ko dobimo pooblastilo. Morda se šele takrat zavemo v polni meri, kako izjemno veliko odgovornost imamo pred drugim, da ga ne poškodujemo.
Zakaj nas drugi ne napade, zakaj nas ne poškoduje, se sprašujemo. Zakaj nam zaupa, kot sami zaupamo njemu? Vemo, da nas lahko poškoduje, a ne dvomimo vanj. In smo zvesti nečemu, česar ne znamo prav dobro ubesediti. A saj morda niti ni treba.
Ni komentarjev:
Objavite komentar