Za rojstni dan sem dobil knjigo: David Attenborough, Življenje na našem planetu: moje pričevanje in videnje prihodnosti. Na strani 109 in 110 avtor zapiše: Začenši v petdesetih letih dvajsetega stoletja, po drugi svetovni vojni, je naša vrsta stopila v dobo tako imenovanega velikega pospeška. Temu pogosto rečem, da vse raste.
Res je, da vse raste, res pa je tudi, da je dobro imeti pred seboj cilje, poznati namere in intence, vedeti, čemu in zakaj raste, koliko časa naj bi še raslo. Obstaja namreč nekaj, kar imenujemo zrelost. Naj potegnem vzporednico.
V resnici že dolgo vemo, kako pomembno je za človeška bitja pomanjkanje življenjskega namena oziroma tega, kar omogoča občutenje smisla, izvirajočega iz njegove nezavedne želje, ki ji sledi, namesto da bi sledil družbeno verificiranim ali celo zaukazanim željam, potrebam in interesom. Ključna psihoanalitična lekcija je, da je človek zares kriv zgolj za to, da ne sledi svoji želji, kot je tako prepričljivo dokazal Lacan v sedmem seminarju z naslovom Etika psihoanalize. Za občutenje smiselnosti, smotrnosti in pomena življenja je torej bistvena želja, ne potrebe ali interesi, zavezani kopičenju.
Razlika je zelo pomembna. Če vse raste, še ne pomeni, da raste zaradi želje in etike; bolj verjetno je, da raste zaradi potreb, interesov in tekmovalnosti, dobičkonosnosti.
Sodobne znanstvene raziskave potrjujejo zapisano. Dokazujejo, da posameznikovo odrekanje svoji želji ne zmanjšuje le možnosti za doživljanje smiselnosti lastnega življenja, vedenja in delovanja, temveč omejuje tudi možnosti za osebnostno oziroma duhovno rast, vse skupaj pa povečuje tveganje za kognitivne okvare, ki so pogosti predhodniki demence.
Preko psihoanalitične lekcije se tako vračamo k začetkom, k nevroznanosti, s katero se je Freud ukvarjal, še preden je postal psihoanalitik. Nikoli ni prenehal biti nevroznanstvenik, zato tudi sto let pozneje posvečamo posebno pozornost znanstvenim odkritjem, ki pojasnjujejo delovanje možganov.
Pomembne so zlasti nekatere spremembe v njihovem delovanju. Na primer. Psihično blagostanje (angl. well-being) je neposredno povezano s staranjem možganov, to pa z razvojem demence. Zopet ni vse v genih.
Nanje v glavnem ne moremo vplivati, na psihično blagostanje lahko vplivamo. Lahko ga povečujemo ali zmanjšujemo. Naj zato izpostavim glavne dejavnike psihičnega ali duševnega blagostanja, da bomo vedeli, na kaj vplivati: doživljanje življenjskega smisla, pozitivni odnosi z drugimi ljudmi, duhovna rast, samosprejemanje in avtonomija.
Brez posebnega napora lahko hitro ugotovimo stopnjo posameznikovega blagostanja, to pa nam omogoča napovedovanje njegove prihodnosti. Ne moremo absolutno natančno ali detajlno napovedati, kaj se mu bo zgodilo, lahko pa predvidimo trende. To pa je že nekaj drugega kot napovedovanje rasti ali prihodnosti iz kart, mušjih drekcev ali položajev zvezd na nebu.
Na dobre medsebojne odnose ne vplivajo zvezde ali kupi kamenja na nebu, ki jim rečemo planeti, vpliva pa naša čustvena inteligentnost, zlasti sočutje in veščine čustvene regulacije kot pomembni dejavniki človekove zrelosti. Vpliva tudi aktivno poslušanje drugih ljudi, ki gradi medsebojno zaupanje. Močno vpliva odpuščanje, prav tako vzajemno čustveno podpiranje. Najpomembnejši dejavnik pa je odprtost in zmožnost deliti z drugimi ljudmi to, kar zaradi pomanjkanja boljšega izraza imenujemo avtentičnost ali pristnost lastne ranljivosti. Zares globoki in močni medsebojni odnosi temeljijo prav na ranljivosti.
Paradoksno je, da taki odnosi zmanjšujejo možnosti, da postane človek dementen in ranljiv na način, zaradi katerega potrebuje nego drugih ljudi. Skrb za drugega tako dobi pomembno oprijemališče, prek katerega razumemo ne le dobre medsebojne odnose, temveč tudi pogoje, pod katerimi se naravna ranljivost pospešuje in ustvarja potrebo po posebni negi.
Ta bo vselej potrebna, prav tako pa bo vselej treba govoriti tudi o etičnosti skrbi za drugega, kot jo je razumel Lévinas.
V luči zapisanega bi morda lahko rekli, da več zgodnje skrbi za drugega zmanjšuje možnosti za nego v domu starejših, ko postane človek dementen. Ni nujno, da je tako, toda nekateri vpogledi v naravo človekovega blagostanja dopuščajo tudi tako sklepanje.
In natanko isto velja za človekov odnos do narave in vseh živih bitij, ne le drugih ljudi. Naj za konec zato še enkrat navedem, kar zapiše Attenborough (str. 131): Ta trenutek obupa smo dosegli zaradi želje po nenehni rasti svetovnega gospodarstva. (…) Stvari lahko uspevajo, ne da bi se nujno povečevale. (…) Rastejo le do neke točke, potem pa zrelo živijo.
Napovedovanje prihodnosti je kajpak nehvaležno delo, lahko pa rečem, da bo človeštvo živelo zrelo ali pa bo vse bolj životarilo, dokler ne bo doseglo dna, da bi se na novo poučilo, da nenehna rast ne vodi nujno k zrelosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar