Kako se odzvati na znanstvenikovo izjavo v letu 2024, ko mineva približno dvesto petdeset let od globalnega širjenja razsvetljenskih idej o pomenu, koristnosti in uporabnosti razuma, znanosti, vednosti in kritičnega mišljenja ne le za vsakega posameznika, temveč tudi za občestva in človeštvo kot celoto?
Znanstvenikova izjava je ta: Temperaturna anomalija leta 2023 se je pojavila kot strela z jasnega neba in razkrila vrzel v znanju brez primere – morda prvič po približno 40 letih, ko so satelitski podatki oblikovalcem modelov omogočili neprimerljiv vpogled v zemeljski podnebni sistem v realnem času. To je izjavil Gavin Schmidt, britanski znanstvenik in direktor Nasinega inštituta Goddard za vesoljske študije v New Yorku (cit. po Jonathan Watts, ‘We should have better answers by now’: climate scientists baffled by unexpected pace of heating, The Guardian, 15. avgust 2024).
O čem je zapisana izjava?
Izjava je bila zapisana marca letos, zato je pomenljivo tudi njeno nadaljevanje: Če se ta anomalija ne stabilizira do avgusta, bi to lahko pomenilo, da segrevanje planeta že temeljito spreminja delovanje podnebnega sistema, in sicer veliko prej, kot so znanstveniki pričakovali doslej (prav tam).
Torej se dogaja nekaj presenetljivega, nepričakovanega. Avgust je tu in ni videti, da bi se sistem stabiliziral. Morda se še bo. Razen če se ne bo. In kaj sledi?
Znanstvenik danes sicer ni tako zaskrbljen, kot je bil pred nekaj meseci, kar je lahko dobro znamenje. Ali to pomeni, da smo lahko pomirjeni tudi vsi drugi?
Ne, kajti zopet je na delu nekaj, o čemer praviloma ne razmišljamo, je pa zelo pomembno.
Ne razmišljamo o obrambnih mehanizmih, ki jih uporabljajo človeška bitja, da jim ni treba reševati problemov takoj, ko se pojavijo. Morda jih niti ne zaznajo, ker jih nezavedno ne želijo zaznati, morda jih zaznajo, a si mislijo, da so minorni ali celo nepomembni. Včasih si mislijo, da niso minorni in so pomembni, toda obenem že verjamejo, da bi moral probleme reševati nekdo drug, ne pa oni sami. Na kratko: ljudje pogosto ne verjamejo niti temu, kar vidijo z lastnimi očmi, če se ne ujema s tem, kar mislijo, da bi morali videti.
Podnebne spremembe so se v zgodovini Zemlje praviloma dogajale
počasi in živa bitja so se jim lahko prilagajala. Zdaj se dogajajo tako hitro,
da presenečajo celo znanstvenike, kot je razvidno iz uvodnega zapisa, čeprav
dobro poznajo mehanizme in vzročne povezave. In če presenečajo znanstvenike, še
veliko bolj presenečajo ljudi, ki niso znanstveniki.
Ljudje nimajo radi presenečenj in hitrih sprememb. Pravzaprav jih ne želi nobeno živo bitje. Evolucijsko smo ljudje prilagojeni na ponavljanje, rutine in vedno enake ali zelo podobne vsakdanje prakse, ki ne prinašajo veliko izzivov in ne terjajo veliko energije.
Morali bi imeti boljše odgovore, je zapisano v naslovu navedenega članka, vendar jih nimamo. Odgovore pravzaprav celo imamo, radikalno bi morali zmanjšati porabo fosilnih goriv, vendar jih uresničujemo v praksi na način, ki očitno ni najboljši, saj morda celo dovolj dober ni. Morda imamo kratko malo premalo časa.
To ne pomeni, da bo človeštvo izumrlo, pomeni pa določeno verjetnost, da se podnebni sistem kaotično spremeni tako, da bo končno dobesedno prisiljeno povleči radikalne poteze. In tako se bo še enkrat izkazalo, da se revolucionarna sprememba vendarle lahko zgodi – a šele, ko je zunanja prisila dovolj močna in so izpolnjeni nekateri pogoji, da vednost, ki je je sicer na pretek, končno postane meso.
Ni komentarjev:
Objavite komentar