Človekovo zavedanje sebe in lastne identitete je torej v temelju socialno ali družbeno. Preprosto ni mogoče, če ne obstaja drugi človek, prek katerega se posameznik šele zave samega sebe, svojega obstoja, dejstva, da obstaja. Potreben je torej odnos, potrebna je razlika: obstaja drugi človek, ki je drugačen od mene, obstaja na drugem kraju, obstaja razlika med nama in obstaja odnos med nama. Brez vsega tega se moja identiteta sploh ne more začeti oblikovati.
Na tej začetni ravni zavedanja sebe je bistveno, da me drugi, podoba drugega fascinira, pritegne. V meni vzbudi strastno zanimanje zanj. Zastavi se mi vprašanje, kdo sem (v resnici).
Zavedanje sebe zajema tudi idejo ali spoznanje o samouresničevanju. Ko se zavem sebe, se začenjam zavedati, da se lahko spreminjam, preoblikujem, da lahko rastem, kot se reče, simbolno, osebnostno, duhovno, tudi telesno, fizično. Še vedno me strastno zanima vprašanje, kdo sem v resnici, tudi če se mi zdi, da vem, kdo sem.
Toda na vprašanje zopet ne morem odgovarjati brez drugega človeka, brez drugih ljudi. Samega sebe ne morem potrjevati in uresničevati brez drugih ljudi. Čisti nesmisel je zato trditi, da se človek lahko potegne za naramnice in se s trdim delom in z jekleno voljo in discipliniranim delom, odrekanjem etc. uresničuje. To preprosto ni mogoče.
Vsak človek je torej v spoznavanju in razumevanju sebe usodno zavezan drugemu človeku. Ko ugotavlja, kdo je, vselej ugotavlja, kdo je za drugega.
Številni raziskovalci so doslej potrdili temeljno spoznanje, da je posameznikova identiteta v veliki meri družbeno konstruirana. To pomeni, da posameznik ve, kdo je, šele skozi odnose, z drugimi ljudmi, skozi vloge, ki jih prevzema, poslanstva, ki jih sprejema.
Tako vem, da sem učitelj, ker imam učence; brez njih ne morem biti učitelj. In če nihče ne bere mojih besedil, se moram še enkrat resno vprašati, kdo sploh sem, če morda verjamem, da sem pisatelj.
Pomembno je torej, da ljudje dobesedno ne moremo živeti brez zadovoljevanja potrebe po potrjevanju in sprejemanju, pa tudi ne brez občutka pripadnosti nečemu, kar nas presega, pa naj bo to družina, pleme, družba ali duhovna skupnost.
Sedaj pride na vrsto nekaj zelo posebnega. Res je, da lahko zunanji pogled na nas, pogled drugega, prispeva k vpogledu v to, česar sami pri sebi nujno ne vidimo in ne prepoznamo, res je torej, da je lahko zunanja perspektiva dragocena za naše samorazumevanje in rast, toda res je tudi, da lahko, zlasti v svetu sodobnih socialnih medijev, prav ti drugi delujejo name izjemno škodljivo in destruktivno, tudi če ne želijo.
Najprej se res zdi, da nam nočejo storiti nič hudega, toda z analizo, ki temelji na dvomu, zlahka ugotovimo, da svojih identitet, na primer zunanjih telesnih podob, ne postavljajo na ogled povsem nevtralno. Daleč od tega.
Od nas nekaj hočejo, nekaj pričakujejo, ker so želeča bitja. Kaj torej želijo? Kaj naj bi mi storili z njihovo telesno podobo?
Odgovarjati lahko začnemo takole. Zunanje potrjevanje razumemo kot obliko preverjanja ali testiranja resničnosti oziroma realnosti. Kako to razumeti?
Če se naše dojemanje samega sebe, svoje telesne podobe ali identitete močno razlikuje od tega, kako nas vidijo drugi, je to lahko znak nepovezanosti z realnostjo. Toda v sodobnem svetu digitalnih manipulacij podob je zares radikalno vprašanje tole: Kdo ni povezan z realnostjo, če mi drugi ves čas ponujajo svoje telesne podobe, naj jih gledam? In kaj realnost sploh je?
Realnost je vselej konstrukt, ker posameznikovi možgani tako delujejo. Konstruiranje realnosti si medsebojno delimo, konstruirane realnosti preverjamo, preoblikujemo, ves čas z njimi nekaj počnemo.
Nastaja in krepi pa se tudi vtis, da so telesne podobe ljudi, ki postanejo najbolj popularne ali gledane ali všečkane, saj je vseeno, nekako resničnejše od telesnih podob nas, navadnih smrtnikov, ki nismo obremenjeni s telesno podobo in jo sprejemamo, kakršna pač je. Kaj se dogaja?
Medtem ko je zunanje potrjevanje moje identitete, ki pa ni isto kot moja telesna podoba, pomembno, je v končni fazi pomembno tudi, kaj kot posameznik naredim z zunanjim potrjevanjem. Ga brezpogojno sprejemam ali sem v stiski, ker se pretirano zanašam na tuja mnenja, kar povzroča vse bolj nestabilen občutek mene samega?
Zastavlja se novo, radikalno vprašanje. Kaj pa, če naj bi imel natanko nestabilen občutek samega sebe? Kaj, če to nekomu ustreza, da mi lahko vedno znova teži in mi sporoča, kakšen luzer sem, ker nimam optimalne telesne podobe, kako len sem, ker ne vadim dovolj, kako neumen sem, da ne poskrbim, da bi bil videti tako, kot so videti pripadniki elite?
Saj ne mislim, da bi kdo hotel, da je tako, zgolj logično sklepam in zastavljam vprašanja, ki se mi zdijo na mestu. In realnost ni seštevek tega, kaj ljudje želijo, da bi bila.
Obstaja namreč paradoks. Moj občutek sebe je sicer globoko oseben, vendar je obenem tudi inherentno družben. Hkrati sem torej edinstveni posameznik, vendar sem tudi produkt svojega okolja. Kaj sedaj?
Morda mi lahko pomaga Sartre z zamislijo, da sem svoboden in odgovoren, da se na koncu dneva sam opredelim, medtem ko ves dan poslušam in gledam druge. To je sicer težko narediti, ker je »pogled drugega«, prav o njem govori tudi Sartre, zame tako zelo pomemben.
Morda pa lahko naredim čisto nekaj drugega in zares radikalnega. Lahko vztrajam v odprtosti lastne identitete. To pomeni tudi odprtost do drugih ljudi, ki zagotavlja, morda je tudi to paradoksno, da se ne strinjam nujno z njimi, da ne sprejemam njihovih mnenj – prav zaradi svoje odprtosti. Natanko taka odprtost mi omogoča razmišljanje, da v radikalnem smislu sploh nimam (dokončane) identitete, ki bi jo primerjal z identitetami drugih. In da zanje velja natanko isto.
Identiteta tako morda sploh ne počiva na imaginarni telesni podobi, temveč na svoji simbolni odprtosti in nedoločljivosti.
.
Ni komentarjev:
Objavite komentar