Paradoks dobrega življenja

Zagotovo bom nekega dne umrl, toda »moje« vrednote in »moji« ideali ne bodo.

Dobro življenje je ideja kot organski del filozofije, tudi psihoanalitične. Ta se že stoletje in več spopada z vprašanjem zla in človekove zmožnosti za samouničevanje, uničevanje pogojev, pod katerimi lahko (dobro) živi, ter z ugotovitvijo, da lahko živi tudi pod pogoji, ki so že na prvi pogled zanj škodljivi. Kako je torej z željo po dobrem življenju?

Psihoanaliza ugotavlja, da je za dobro življenje med drugim pomembno, da ga človek želi, da dvomi in ohranja zmožnost za razumevanje pogojev, pod katerimi ga lahko živi, in spoznava, da njegov dvom ne more biti izključen iz zamisli o skupnem življenju, skupnem učenju ter skupnem razumevanju narave dvoma, solidarnosti, sočutja in vzajemnega zaupanja. Kako torej živeti in najti odgovore na zapisano vprašanje, saj odgovora ne more ponuditi en sam človek?

Izziv nikakor ni majhen; pravzaprav je zelo velik in stalen. Poskusi, da bi vsak posameznik našel odgovore na vprašanje, kako živeti, so že ustvarili neoliberalno tradicijo, za katero pa ne moremo reči, da je zgolj bleščeča in brezhibna, zato se nanjo ne gre preveč zanašati, ker znamo bolje. Vztrajno odstranjevanje dokazov o obstoju družbe kot zamišljene skupnosti, na primer, tako ni prineslo potrebnega olajšanja. Prav nasprotno: vse jasneje postaja, da lahko preživimo samo skupaj, ne pa vsak zase. Torej potrebujemo družbo.

Paradoks pa je, da lahko postane življenje v družbi tako, da jo želi človek preobraziti ali celo zapustiti, ker življenje v njej ni (več) dobro. Stara revolucionarna ideja.

Vendar pa ne obstaja zadnji, ultimativni razlog, zaradi katerega bi človek, prebivalec Platonove votline, odšel ven. Lahko smiselno in logično ustrezno domneva, da je zaradi svetlobe, ki prodira v votlino, obstaja njen vir, dobro verjeti v zunanjo realnost, toda Platon v svoji alegoriji vir svetlobe predstavlja kot danost, kar pomeni, da v ustreznost njegove poteze lahko tudi dvomimo. In tak dvom je koristen, to pa že pomeni, da je sam Platon odprt za kritiko in alternativne interpretacije.

Ljudje smo zmožni za alternativne interpretacije. To danes niso interpretacije znotraj prostora svetovne prevlade, ki se imenuje globalizacija. Potrebujemo nov prostor.

Znotraj obstoječega prostora, ki je prostor prevlade, je tako rekoč vsako razmišljanje o njem naddoločeno z idejo, da ne obstaja zunanja realnost, da smo vsi ujetniki in prebivalci ene same votline, iz katere kratko malo nimamo kam. A to zopet ne pomeni, da ne moremo ustvarjati novih simbolnih svetov, ki celo nimajo nobene zveze z empirijo.

Razmišljanje o vsakdanjem življenju in o tem, kar imamo ljudje med seboj, postreže s spoznanjem, da imamo med seboj samo nekatere zadeve, lahko pa bi imeli tudi druge in drugačne. Nekoliko pregnano rečeno: obstajajo forme življenja, na katere smo navajeni, in obstajajo drugačne forme, ki jih sploh še ne poznamo. Lahko jih imenujemo čiste forme, sledeč filozofski tradiciji vsaj do Platona, a zares pomembno je, da razumemo, da obstoječe forme lahko nadomestijo nove, drugačne forme. Kakšen je naš odnos do njih?

Pomembno je, da življenje v Platonovi votlini vendarle ni povsem ignorantsko; ljudje v njej niso povsem nevedni, so pa precej nevedni. Lahko bi imeli predstavo ali idejo o zunanjem svetu, a ji očitno ne sledijo, tudi če se pojavi. Sledi ji eden.

Ostali ostanejo v votlini. Ne sledijo mu. Le zakaj bi mu? Čemu?

Odhod iz votline je za razgradnjo iluzij, napačnih predstav o svetu in zgrešenih idej. A te so redko povsem napačne. Iluzija namreč je napačna zaznava. Je zaznava, vendar ni čista izmišljotina. V vodo napol potisnjena palica je še vedno palica, potisnjena v vodo, čeprav se zdi, da je na stiku med zrakom in vodo prelomljena. Res je, da ni prelomljena, in tudi vse drugo je res.

Primer. Človek, ki sledi drugemu človeku, čeprav je slednji toksičen, ima lahko od sledenja velike koristi in se morda ne želi oddaljiti od človeka, ki mu sledi.

Kako je potemtakem z dobrim življenjem?

Razgrajevanje iluzij je lahko nevarno, ljudje pogosto ne želijo, da kdo dvomi v njihove iluzije, lahko pa je tudi nepotrebno in škodljivo.

Ob tem se zastavlja še eno vprašanje. Zakaj bi človek, ki sicer ne želi zapustiti votline, občutil mejo sveta, zakaj bi jo želel občutiti? Obstajajo sicer človeške prakse, s katerimi ljudje artikulirajo nove občutke o mejah sveta, vendar je malo ljudi, ki želijo take občutke.

Nove prakse vsakdanjega življenja so nepredvidljive, so nestabilne, kaotične, nomadske in izmikajoče se. So zahtevne. Še en argument, da se jim izogibamo.

Raziskovanje meja je lahko inovativno. Po navadi je. Ponavljanje vsakdanjih praks ni inovativno. Ni raziskovanje. Je zgolj ponavljanje. A človek ima tudi od ponavljanja veliko koristi, pa naj bo ta kakršnakoli. Psihoanalitična filozofija to spoznanje potrjuje vsak dan.