Psihoanalitična izkušnja je nadvse dragocena, da ne rečem revolucionarna. Taka je zato, ker so pripovedi ljudi, ki vstopajo v analitični proces, izjemno vredna in zanimiva mešanica resničnih, a ne dovolj razumljenih razmerij med resničnostjo in domišljijo, fantazem kot nezavednih scenarijev, po katerih živijo ljudje, in vprašanj, kaj je resnično in kaj ne, kaj je človek v resnici in kaj so zgolj videzi, napačne zaznave in domneve. Taka mešanica vselej terja refleksijo ali kritično misel, analizo, ki dekonstruira, kot bi rekel Derrida, in razmeji, na novo postavi mejo med tem, kar je vredno, da ostane, in tem, kar mora izginiti.
Ali kar tako dobro označuje rdeča nit Marxovega odnosa do sveta: ne zadošča, da se misel prebija k resničnosti, temveč se mora resničnost sama prebiti k misli. A sama od sebe se ne prebije, zato potrebuje našo pomoč, sicer je duhovna izčrpanost ljudi iz dneva v dan večja, dokler duh končno ne ve več, ali je njegova samoprevara, organsko vpeta v samoprevaro množic, sploh še njegov nasprotnik ali pa se je medtem že prelevila v podpornika in tovariša, ki ga nič več ne zanima ideja, saj ga zanimajo le še interesi.
Tudi nekateri pisatelji, kot je na primer japonski pisatelj Murakami, so znani natanko po tem, da spretno in prepričljivo ustvarjajo zgodbe kot mešanico magičnega realizma, nadrealizma in skrivnosti, zaradi česar so njihove zgodbe in pripovedi zanimive za branje in poglobljeno razmišljanje o tem, kar imamo ljudje med seboj.
Zares je vredno razmisleka, zakaj sta poglabljanje v človeško psiho in raziskovanje tem, kot so identiteta, osamljenost in iskanje smisla, tako zelo privlačna in zakaj je obojega v vsakdanjem življenju tako zelo malo.
Veliko je smetja, ki ljudi ne osvobaja ne kognitivno ne čustveno, veliko je praznega govorjenja, ki ne more artikulirati tega, kar je nevidno zarisano v življenjskih situacijah ljudi, veliko je tega, kar ne izoblikuje zavesti do popolne jasnosti, temveč jo pušča nemočno v postanih mlakah že povedanega, namesto da bi ji ponujalo sveže vrelce.
Poglabljanje v človeško dušo je izjemno zahtevno in dolgotrajno delo. Namenjeno je zlasti razumevanju drugega človeka in samega življenja, to pa pomeni odkrivanje večplastnosti in kompleksnosti nečesa, kar je precej neznano in nam je bolj ali manj tuje vse življenje.
Paradoks je, da je vsakdanja zavest o svetu, drugih ljudeh in medsebojnih odnosih boljkotne površinska, ujeta v klišeje, puhlice in prazne zgodbe, zato se zdi, da ljudi kompleksnost in večplastnost življenja ne zanimata prav dosti. Zvečer pa taisti ljudje vendarle vzamejo v roke knjigo in začnejo odkrivati oboje, kot bi se želeli odkupiti in sporočiti sebi, da jih vendarle zanima resnično življenje onkraj dolgočasnih in nezanimivih vsakdanjih pripovedi, ki so včasih samo bedaste, drugič pa celo prostaške.
Freud je vse življenje poudarjal pomen simbolizma in metafor za posredovanje globljih pomenov življenja in tem, za katere v glavnem ne bi niti vedeli, če bi se ves čas zadrževali na površju. Vedel je, da ima človeška duševnost globine, zato se je med ljudmi uveljavil izraz podzavest, ki ga sam, razen nekajkrat čisto na začetku, sicer ni uporabljal, vedel pa je tudi, da se ne gre prehitro odreči starim poskusom razumevanja človekovega bistva, od katerega se ne bi smeli preveč odtujiti, in skupne narave ljudi, ki jo mediji vse prepogosto skušajo stlačiti v pošvedrane in ponošene čevlje, s katerimi se kljub dobri volji in trdni odločenosti slediti pričakovanjem družbene elite ne pride prav daleč, obenem pa prikazujejo navadne ljudi kot nosilce tendenc, ki so jim v resnici povsem tuje.
Globine človeške duševnosti so dostopne ter odprte za interpretacije in ponovno branje oziroma razumevanje. Nekaterim ljudem gre zato na živce, ker se zdi, da prav taka odprtost onemogoča enoznačno razlaganje duševnih stanj. Dvomim pa, da si kdo čisto zares želi, da bi bila duševnost taka, da ne bi bile mogoče nove in nove interpretacije tega, za kar smo sicer po malem prepričani, da zelo dobro poznamo, da torej ne bi imela globin, kot jih nima umetna inteligenca.
V resnici sebe, drugih ljudi in življenja ne poznamo tako dobro, kot si domišljamo, zato je lahko Murakami slaven z ustvarjanjem sanjskega vzdušja in brisanjem mej med resničnostjo in domišljijo. Očarljivost se tako dopolnjuje z vznemirljivostjo, kar bralce potegne v svet njegovih zgodb, ki so polne dolgih, vijugastih stavkov, s katerimi ustvarja občutek toka in nepretrganosti, ki ni le nepretrganost zavesti o življenju, temveč je tudi nepretrganost zavesti o sebi, je torej metazavest.
Metazavest o kompleksnosti življenje je globoka, kompleksna, zlasti pa odprta, zato ne pozna konca, kot je poudarjal Freud. Vsak človek je zaradi nje bralec sveta, na njem je, da ga razlaga in pripoveduje zgodbe o njem naprej, drugim razlagalcem, ki jim je hvaležen, da ga poslušajo. Prav tak odnos do sveta, za katerega bi lahko rekel, da je avtentičen, ne dovoli konformizma in homogenizacije življenja, kar je prav tako pomembno.
Oboje se sicer nenehno dogaja, zato ljudje vsaj zvečer, ko je temno in gre dan h koncu, namenijo nekaj malega časa temu, kar se upira dnevnim procesom.
Ko napoči novo jutro, se vse zgolj ponovi, magičnost življenja izgine, čarobnosti ni več, vse je na površju, zopet je treba vpreči železno voljo, se lotiti dela in disciplinirano ubogati te, ki trdijo, da vedo, kako je treba produktivno upravljati z življenjem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar