Izboljševanje duševnega zdravja

Klinične izkušnje in znanstvene študije ne dokazujejo konsistentno porasta duševnih motenj med vsemi ljudmi v sodobnem svetu. Dokazujejo pa obstoj depresije in depresivnih motenj, anksioznih motenj, težave v medsebojnih odnosih in pri obvladovanju stresa, zlorabljanje substanc in ​​zasvojenosti, težave s samopodobo, težave v zvezi z delom, žalost, osamljenost in občutke manjvrednosti, težave v duhovni in osebnostni rasti. Formalno naštevanje problemov, težav in izzivov sodobnega človeka samo po sebi kajpak ni zelo pomembno, je pa pomembno razumevanje ugotovitev, ki dokazujejo, kako so ljudje zadovoljni s svojimi življenji, kako srečni so ter kako je z depresivnimi težavami in tesnobnimi stanji v resnici, onkraj žargona in preprostega postavljanja diagnoz.

Če se nekoliko poglobimo v diagnoze in orisane izzive, naletimo na izjemno zanimivo razmišljanje nekaterih avtorjev, ki ga velja podrobneje preučiti.

V članku iz davnega leta 2009 z naslovom Depresija ni bolezen: je prilagoditveni mehanizem (Depression Is Not An Illness: It is an Adaptive Mechanism) zapiše ameriški psiholog Phil Hickey uvodoma tole: V nasprotju z zatrjevanjem APA depresija ni bolezen. Pravzaprav je prilagoditveni mehanizem, ki človeštvu dobro služi že milijone let. Ko nam gredo stvari v življenju dobro, se počutimo dobro. Ta dober občutek je način, kako nam narava sporoča, naj nadaljujemo s tem, kar počnemo. Ko nam v življenju ne gre dobro, se počutimo potrti ali depresivni. To je način, kako nam narava sporoča, naj naredimo nekaj sprememb. Članek je priobčen na tejle spletni strani: https://www.behaviorismandmentalhealth.com/2009/07/28/depression/.

Zopet je pomembna ideja dobrega. Ko delamo, kar je dobro za nas in je dobro za življenje, se počutimo dobro. Seveda ni vselej tako zelo preprosto, toda osnovna ideja zdrži večino življenjskih preizkusov.

Ko delamo dobre stvari in se nam dogajajo dobre stvari, se zmanjšujejo možnosti, da se ne bi počutili dobro; skoraj nemogoče je, da bi se povečevale.

Recimo, da se nekomu dogaja to: pomanjkanje telesne aktivnosti, redka izkušnja uspeha in potrditve, težave s spanjem, toksični medsebojni odnosi v družini in na delovnem mestu, zaradi katerih se človek počuti, da je zguba, da ni dovolj vreden, da nič ne naredi tako, kot je treba. Kako se bo tak človek čez čas najverjetneje počutil?

Vsak od naštetih dejavnikov že sam po sebi prispeva k malodušnemu razpoloženju, ko pa veliko teh dejavnikov deluje v veliki meri, postanemo zelo depresivni. V preteklih letih sem delal s stotinami ljudi, ki so bili depresivni. Vsem tem ljudem – brez izjeme – bi lahko rekel: »Če bi bil na vašem mestu in bi živel življenje, kot ga živite vi, bi bil tudi jaz depresiven.« Tako zapiše Phil Hickney in jaz se podpišem pod njegovo izjavo.

Potreben je dodatni komentar. Zaradi naštetih dejavnikov še nihče ni postal depresiven takoj, v kratkem času; ljudje so večinoma zelo odporni in vzdržljivi. Nekatere zadeve se morajo ponavljati dolgo časa. In pri tem je pomembno zlasti to, kar ljudje tako radi spregledajo: če se pojavljajo depresivni občutki, ne pomeni, da so ljudje bolni in da je z njimi nekaj narobe, pomeni pa, da so to signali, da se dogaja nekaj, kar ni v redu, da jih torej ne gre spregledati, ignorirati. In ljudje delajo pogosto natanko to.

Začne se v otroštvu. Če otrok joka, naj joka še naprej, saj se bo utrudil in bo nehal. Če se hoče pogovarjati, naj se gre igrat, zdajle ravno nimam časa. Če hoče objem, sem zaseden z delom; če je v stiski, naj stisne zobe in potrpi, ker je v življenju itak treba znati (po)trpeti. Če je žalosten ali potrt, naj se vzame v roke in naj ne bo mevža. Če čuti težo življenja in mu je težko, naj se loti dela, pa ga bo minilo. Takih in podobnih izkušenj imajo otroci še veliko.  

Morda bi bilo res veliko bolje, če bi v takih primerih prenehali govoriti o boleznih in motnjah in raje začeli govoriti o slabih medsebojnih odnosih, pomanjkanju sočutja, ignoranci ali brezbrižnosti, trdoti, toksičnosti in preprostemu pomanjkanju ljubezni do otroka, nizki stopnji čustvene inteligentnosti in nizki stopnji socialne inteligentnosti.

Depresivne občutke in depresije, ki se počasi vendarle razvijejo, nikoli ne nastanejo čez noč, skušajo strokovnjaki pogosto odpraviti z antidepresivi, saj rečejo, da se je razvila bolezen, da je nekdo bolan. Če natančno preberete navodila za njihovo uporabo, večkrat naletite na opozorilo pred stranskimi učinki, ki jih lahko sproži njihovo jemanje. Med negativnimi stranskimi učinki so tudi – depresivni občutki in depresija, celo samomorilne misli!

V tej luči je zelo dobrodošla knjiga, ki jo je spisal Peter Breggin, njen naslov pa je: Toksična psihiatrija: zakaj morajo terapija, empatija in ljubezen nadomestiti zdravila, elektrošoke in biokemične teorije 'nove psihiatrije'. To je knjiga, ki jo zares velja prebrati.

Prebrati jo velja tudi zato, ker živi veliko milijonov ljudi po vsem svetu, ki so označeni z medicinskimi diagnozami, kar naj bi bil že sam po sebi dokaz, da so bolni, potem pa zdravljeni na načine, ki največkrat izključujejo natanko tisto, kar najbolj potrebujejo. Kaj torej najbolj potrebujejo? Kaj ljudje tudi sicer najbolj potrebujejo v življenju, tudi če niso depresivni?

Depresivni ljudje najbolj potrebujejo to, kar tudi sicer ljudje nujno potrebujejo za ohranjanje in krepitev duševnega zdravja.

Prvič. Da jih nekdo potrpežljivo posluša. Mislim, res posluša, ne da med pogovarjanjem brska po pametni napravi. To ni poslušanje drugega človeka, to je ignoranca. In ljudje s tesnobnimi in z depresivnimi občutenji življenja imajo že tako ali tako dovolj ignorance, dejstva, da jih v glavnem nihče zares ne posluša in da jih drugi ljudje nenehno kritizirajo.

Drugič. Da jih nekdo razume. Ne le posluša, temveč poskuša razumeti. To je tako kognitivno kot čustveno zelo zahtevna naloga, zato je resnih poskusov medsebojnega razumevanja sorazmerno malo. Je zahtevna naloga, vendar so resni poskusi, da bi razumeli drugega človeka, že tudi sami po sebi zdravilni.

Tretjič. Da bi jim nekdo 'pomagal'. Kaj pomeni 'pomagati drugemu'?

Najprej zajema izražanje sočutja. Pomeni skrbeti zanj v pristnem pomenu besede, o čemer veliko pišem. Skrbeti za drugega pomeni skrbeti za to, kar dela življenje vredno živeti, kar je dobro in za kar je vredno živeti, si prizadevati. Delati, kar je dobro za življenje in za drugega, pomeni delati nekaj, kar osrečuje ljudi, ki imajo zato občutek, da dobro živijo.

Morda je v našem svetu paradoksno tudi to, da guruji in samooklicani strokovnjaki, vplivneži in drugi nenehno kopičijo ideje, kaj naj posameznik naredi, da bi bil srečen in uspešen in samoaktualiziran in vse drugo.

Stara, dobra spoznanja pa so še vedo pogosto prezrta, čeprav so dobra in tisočkrat preverjena: zmerno prehranjevanje, ki ne pomeni, da mora človek jesti petkrat dnevno; malo sladkorjev in malo alkohola, nič kajenja; drobne vsakdanje zadeve, ki človeku nudijo občutek izpolnitve; nekaj premikanja.

In morda ključno: imeti vsaj eno osebo, s katero si lahko brez tesnobe in brez zadržkov odprt, odkrit in pošten. Ob vsem tem je zelo malo možnosti, da človek ne bi doživljal življenja pozitivno in bi postal depresiven.