Ko se kot pripovedovalec zgodb posvečam humanistični misli, se osredotočam na njeno notranjo vrednost, zato nisem obremenjen z morebitnimi zunanjimi zahtevami po njeni všečnosti, znanstveni preverljivosti ali komercialni uporabnosti. Mislim, da zato ni pretiravanje, če izpostavim nekaj knjig, ki dokazujejo zapisano: Martha Nussbaum. Not for Profit: Why Democracy Needs the Humanities (2010); Stefan Collini. What Are Universities For? (2012); Helen Small. The Value of the Humanities (2014); Wendy Brown. Undoing the Demos: Neoliberalism's Stealth Revolution (2015).
Temeljno vprašanje, ki se mi zastavlja pri poletnem branju teh knjig, je tole: Je mogoče, da tako imenovana neoliberalna racionalnost ogroža demokratične vrednote in pomen humanističnega mišljenja? Moj prvi odgovor: ne vem.
Vem pa, da humanistika spodbuja analitične in kritične veščine mišljenja, pomaga razvijati sočutje, moralno sklepanje in sposobnosti etičnega odločanja. Državljane in državljanke pripravlja na aktivno udeležbo v demokratičnih družbenih procesih ter jih spodbuja k sodelovanju, ki ni mogoče brez različnih idej, zamisli in pogledov. Prispeva k duhovni izpolnitvi in vedno novemu razumevanju smisla življenja.
V luči humanističnega razmišljanja so zato zelo pomembni nekateri paradoksi sodobnega sveta, ki se jim posvetim v nadaljevanju. Podpira ga branje izvrstne knjige, ki me je pri tem navdihnila: Marina Garces. New Radical Enlightenment: Philosophy for a Common World (Verso, 2024).
V našem dinamičnem, hitro razvijajočem in spreminjajočem se svetu se pojavlja več paradoksnih načinov življenja, za katere potrebujemo nove koncepte, da bi jih razumeli, saj ne osvetljujejo le kompleksnosti sodobnih neoliberalnih družb in človeške misli, temveč tudi probleme, ki jih ustvarjamo ljudje sami sebi. Raziskal sem jih in analiziral sem njihove posledice za naše razumevanje kulture, pismenosti, kritičnega mišljenja in osebnostne rasti.
Prvič. Kulturno suženjstvo ali služenje popularni kulturi.
Opisuje pojav in razloži, kako postajajo posamezniki subjekti, podrejeni kulturnim normam in pričakovanjem, pogosto na račun lastne avtonomije, duhovnega razvijanja in kritičnega mišljenja. Ta koncept poudarja, kako lahko globoko zakoreninjene kulturne vrednote in prakse oblikujejo naše vedenje in miselne vzorce, kar včasih omejuje našo sposobnost, da izpodbijamo status quo ali raziskujemo alternativne perspektive, čeprav se obenem zdi, da so prav drugačne perspektive povsod okoli nas. In šele kritična misel pokaže, da so pogosto zgolj plitve, reciklirane oblike istega, ne pa resnične ali radikalne alternative.
Drugič. Razsvetljena nepismenost.
Predstavlja osupljivo protislovje v naši informacijsko bogati dobi. Kljub dostopnosti znanja brez primere v zgodovini in nenehnemu spodbujanju k neodvisnemu, kritičnemu razmišljanju in razmišljanju »zunaj okvirov« se mnogi posamezniki ne trudijo vključiti v globoko in smiselno analizo zapletenih vprašanj sodobnega življenja, temveč se prepuščajo valovom komercialno in medijsko ovrednotenih klišejev in skoraj zapovedanih puhlic, o katerih ni treba razmišljati, ker so lahko prebavljivi. Ta paradoks nakazuje, da zgolj izpostavljenost informacijam ne pomeni nujno modrosti ali sposobnosti kritičnega razmišljanja; ne prvo ne drugo ne vznikne spontano na kupu informacij.
Tretjič. Obsežna in vsakodnevna nevtralizacija kritične misli.
Je zaskrbljujoč trend, ki spodkopava same temelje intelektualnega napredka in duhovnosti. V svetu, ki je sicer preplavljen z informacijami, je zmožnost pristnega kritičnega razmišljanja pogosto preobremenjena s samim obsegom podatkov, mnenj in nenehnim pozivanjem, naj ljudje kolektivno razmišljajo s svojo glavo, kot bi se bali, da bodo sicer nehali misliti. Ta nevtralizacija se zgodi prek različnih mehanizmov, vključno s preobremenjenostjo z informacijami, z globalnimi medijskimi vsebinami in s hitrim tempom sodobnega življenja, ki pušča malo časa za globok razmislek, ki je brez kritične drže, h kateri so sicer ljudje nenehno pozivani, preprosto nemogoč.
Četrtič. Ob tej nevtralizaciji opazimo standardizacijo mišljenja – še ena paradoksna praksa vsakdanjega življenja.
Medtem ko družba navidezno ceni raznolikost mnenj, kritično in inovativno razmišljanje, obstaja vsesplošna težnja po homogenizaciji idej, všečnosti in poenotenju. To standardizacijo je mogoče pripisati različnim dejavnikom, vključno z vplivom množičnih medijev, z izobraževalnimi sistemi, ki dajejo prednost skladnosti in družbeno potrjenemu znanju, ter algoritmi družbenih medijev, ki krepijo obstoječa prepričanja in jim dodajajo pridih univerzalnosti.
Kljub orisanim izzivom ostaja transformativna moč pisanja svetilnik upanja. Pisanje je še naprej močno orodje za osebnostno rast in celo družbene spremembe. Ko se resno vključimo in poglobimo v proces artikulacije svojih misli na papirju ali zaslonu, smo prisiljeni soočati svoje ideje, izpopolnjevati svoje argumente in pogosto odkriti nova spoznanja. Ta transformativni vidik pisanja poudarja njegov pomen kot sredstvo upora proti standardizaciji mišljenja in nevtralizaciji kritičnega razmišljanja.
Poziv k »več humanistike« in »več učenja razmišljanja« poudarja nenehno naravo razvijanja veščin kritičnega razmišljanja. Nakazuje, da moramo v soočenju s temi sodobnimi izzivi aktivno in nenehno gojiti sposobnost poglobljenega razmišljanja, dvoma v domnevno veljavne predpostavke in ukvarjanje s kompleksnimi idejami, ki jim je vseeno za mnenja ali dokso, kot bi rekli Stari. Ta koncept priznava, da kritično mišljenje ni prirojen talent, temveč je veščina, ki jo je mogoče izpopolniti s prakso in premišljenim trudom.
Ti medsebojno povezani koncepti slikajo kompleksno sliko naše sodobne intelektualne krajine. Na eni strani tako zlahka prepoznavamo sile, ki omejujejo neodvisno misel: kulturno suženjstvo, paradoks razsvetljene nepismenosti ter nevtralizacijo in standardizacijo mišljenja. Po drugi strani pa imamo v rokah močna orodja in želje, ki lahko nasprotujejo tem silam: transformativno naravo pisanja in priznanje, da je učenje razmišljanja stalen in nikoli zaključen proces.
Za učinkovito krmarjenje v orisani pokrajini se morajo posamezniki zavedati teh konfliktnih sil in si aktivno prizadevati za negovanje sposobnosti kritičnega mišljenja. To vključuje prevpraševanje kulturnih predpostavk, iskanje različnih perspektiv, vključevanje v smiselni dialog in redno vadbo umetnosti pisanja in razmišljanja. S tem lahko upamo, da se bomo osvobodili omejitev kulturnega suženjstva, premagali razsvetljeno nepismenost ter se uprli nevtralizaciji in standardizaciji mišljenja, ki grozita, da bosta omejila našo duhovno, intelektualno in osebnostno rast v sodobnem svetu.
Še vedno sem tako prepričan, podobno kot Marina Garces, da so Nietzsche, Marx in Freud nadaljevalci najbolj razsvetljene misli, ki temelji na dvomu in mobilizira celotno filozofsko tradicijo, kar zares uspe le redkim mislecem. Prinašajo pa tudi miselni preskok v obsegu, ki je hkrati radikalna filozofska sprememba. Z njimi postane interpretacija sveta neskončna, kot je v Freudovi perspektivi neskončna analiza, vedno nedokončana, saj je njen konec odložen.
Kar odkrijejo, je nereduktibilna odprtost pomena, ugotovi filozofinja.
In dodaja. Odluščijo vse lupine, kot plasti čebule, in globoko spodaj ni ničesar, nobenega Boga, nobene prve substance, nobenega »pristnega« subjekta.
Morda je še najbolj »pristno« preoblikovanje samega sebe, in sicer tako, da se oseba globoko zave preprostega spoznanja: čez manj kot sto let bodo vsi ljudje, ki vas poznajo, pritiskajo na vas, vas omejujejo in vas silijo, da živite tako, kot si zamišljajo sami, mrtvi. Zakaj jih potem poslušate in se odrekate svoji želji?
