Na prvi pogled se zdi paradoksno: razsvetljenstvo pomeni vero v človeško sposobnost za izboljšave in družbeni napredek, pomeni pa tudi dvom v ustaljena prepričanja in institucije. In kje je paradoks?
Paradoks je, da je ključni pogoj razsvetljenstva človekova ranljivost, ki pa ni samo njegova, saj je ranljivost same realnosti in samega vesolja. Naredim ovinek, potem se, dialektično, vrnem na izhodišče.
Človek se od nekdaj zaveda lastne ranljivosti, ki pomeni odprtost, ta pa je najtesneje, organsko prepletena z dialektiko odnosov med temo in svetlobo. Poglejmo, kako je s tem danes.
Knjiga razgovorov z Noamom Chomskim, ki je izšla pri založbi Haymarket Books nedavno, leta 2023, nosi naslov Illegitimate Authority: Facing the Challenges of Our Time (uredil jo je C. J. Polychroniou). Kot pove naslov, je o izzivih. Je o tem, kako biti svetilnik upanja v najtemnejših časih. Živimo morda v temnih časih, čeprav se zdi, da je vse okoli nas razsvetljeno?
Če je nekaj razsvetljeno, še ne pomeni, da moramo govoriti o razsvetljenstvu. Razsvetljenost pomeni veliko svetlobe, razsvetljenstvo pa pomeni poudarjanje razuma, individualne svobode in znanstvenega raziskovanja kot primarnega sredstva za razumevanje in izboljšanje sveta, ki vedno znova postavlja pod vprašaj človekovo nagnjenost k podrejanju tradicionalni avtoriteti, zagovarjanju spontanih mnenj in spoštovanju dogme.
V luči razsvetljene misli velja izpostaviti tudi to, kar zapiše v podnaslovu svoje knjige z naslovom Work Won’t Love You Back pisateljica Sarah Jaffe: Kako smo zaradi predanosti delu izkoriščani, izčrpani in samotni (How Devotion To Our Jobs Keeps Us Exploited, Exhausted, and Alone). Govori avtorica o antirazsvetljenosti?
Mislim, da ne, čeprav vsakdanja mantra, ki jo vedno znova sliši in rade volje sprejema veliko ljudi, »delaj, kar ljubiš«, pogosto vodi v preobremenjenost, izčrpanost in izgorelost, zlasti na področjih, kot so izobraževanje, delovanje neprofitnih organizacij in kreativne industrije.
Avtorica se zato pridružuje Chomskemu, saj z racionalno analizo in empiričnim opazovanjem odpira pomembna vprašanja o odnosih med posamezniki, njihovim delom in družbo na splošno. Tako Noam Chomsky kot Sarah Jaffe sta zato razsvetljenska avtorja v najboljšem pomenu besede.
Oddaljeni pogled iz lokalnih logov prispeva k razsvetljenstvu drobec, ki na prvi pogled morda niti ni pomemben, v resnici pa je zelo pomemben.
Po podatkih Svetovne raziskave vrednot (World Values Survey) je stopnja splošnega zaupanja v Sloveniji relativno nizka, medtem ko je na Švedskem visoka. Razlika je pomembna. Zakaj?
Najprej poglejmo, kaj omenjeni podatek pomeni.
V zadnjem valu raziskave svetovnih vrednot (2017–2020) je 65,5 % anketirancev na Švedskem izjavilo, da je »večini ljudi mogoče zaupati«. Ta podatek uvršča Švedsko med države z najvišjo stopnjo splošnega zaupanja na svetu.
Če se poglobimo v podatek in razmišljamo, kaj pomeni, ugotovimo, da se nanaša na raven družbenega zaupanja in da ta pomeni močne mreže socialne varnosti, nizko stopnjo korupcije in visoko stopnjo ekonomske enakosti.
V nasprotju s tem je v isti raziskavi le 23,6 % vprašanih v Sloveniji odgovorilo, da je večini ljudi mogoče zaupati. Razlika je očitna in pomenljiva. Lahko pa se potolažimo, da je stopnja medsebojnega zaupanja v Sloveniji bližje svetovnemu povprečju, ki se v večini držav giblje med 20 % in 40 %.
Če povzamemo, Švedska globalno izstopa po visoki stopnji medosebnega zaupanja med splošno populacijo, medtem ko Slovenija kaže bolj tipično, nižjo stopnjo zaupanja, ki je pogostejša v mnogih delih sveta. Te razlike zagotavljajo pomemben kontekst za razumevanje družbene strukture teh dveh držav.
Medsebojno zaupanje omogoča vrsto pristnega dialoga, sodelovanja, solidarnosti in podpore, ki so značilni za zdrave človeške odnose. Zaradi takega zaupanja smo lahko odprti glede svojih potreb, ranljivosti in razlik, saj vemo, da bo druga oseba z njimi ravnala spoštljivo in v dobri veri. To ustvarja okolje, v katerem se obe strani počutita varno, da sta lahko to, kar sta, kar želita biti.
Nasprotno pa pomanjkanje zaupanja ustvarja ovire, zamere, zavist in nepripravljenost, da bi bili drug do drugega resnično ranljivi. Vodi v odnose, ki so površni, varovani in navsezadnje neizpolnjujoči.
Gojenje takega zaupanja seveda ni lahka naloga – zahteva potrpežljivost, empatijo in pripravljenost tvegati. In Lévinas bi dodal, da je moralni imperativ, če želimo resnično živeti etično življenje in ustvarjati bolj pravičen, sočuten svet.
Ni komentarjev:
Objavite komentar