Za to, da naredimo kaj dobrega in živimo dobro življenje, ni dovolj, da se za nekaj ur dnevno odplazimo iz socialnih medijev in nas ni za vse tiste, ki so tam. To je daleč premalo, to še predgovor k uvodu v dobro življenje ni. Potrebujemo pozitivne cilje, ki imajo pomen in smisel. Ne, Hitler ni imel takih ciljev, njegovi cilji niso bili pozitivni, ker so bili vezani na uničevanje. Kar je pozitivno, ne uničuje. Obstaja pa paradoks. Naj pojasnim.
Čisto preprosto: ljudje nismo stroji. Kljub temu nas nekaj sili, da se obnašamo, kot da smo. In organski del sodobnega življenja je ideologija, da je lahko vsakdo stroj ali pa se vsaj trudi, da bi deloval, kot da je. Ves žargon o optimiziranju svojega delovanja, nenehnem preseganju sebe, samoaktualiziranju, samouresničevanju, o nikoli končanem hitenju brez počitka, delu čez vsako razumno mejo, ki povzroča, da je človek ves čas utrujen, je naravnan proč od tega, kako naj bi ljudje živeli, da bi bili zadovoljni in da bi uživali v blagostanju. Prepričan sem, da ne po naključju.
Zdi se torej, da je vse pozitivno, da je v najlepšem redu, vendar ni. Ni, ker tako delovanje ves čas nekaj prekinja. Saj je logično: treba je narediti še to in ono, iti sem in tja, srečati tega in onega človeka, preveriti nove vsebine na socialnih omrežjih, odgovoriti na sporočila, ki nenehno dežujejo, etc. Čisto nekaj drugega pa je ustvariti tok.
Kajti evolucije ne moremo prelisičiti. Razvili smo se namreč tako, da smo pozorni na stvari, ki so za nas pomembne, smiselne in imajo pomen. Naši možgani so narejeni tako, da so pozorni na stvari, ki so pomembne – na primer za preživetje. Johann Hari: žaba, ki bi cele dneve sedela in si ogledovala kamne, bi umrla od lakote (Stolen Focus, str. 52). Seveda bi, ker bi morala usmerjati pozornost na muhe, ki so njena hrana, medtem ko kamni niso.
Temeljna evolucijska lekcija je ta: ko počnemo stvari, ki za nas nimajo (dovolj) smisla ali pomena, izgubljamo pozornost in postajamo nezadovoljni, celo nesrečni. Omenjena žaba je gotovo nesrečna, čeprav ve veliko o kamnih.
Vse več imamo dokazov, da živimo v sodobnem svetu, kot bi želeli nekomu dokazati, da evolucija za nas ne velja, da nam je vseeno, kako delujejo naši možgani, da zmoremo doseči in preseči vse, karkoli. In vedno znova smo pretirano pozorni na stvari, ki gredo domnevno narobe, namesto da bi veliko več pozornosti posvečali dejavnostim, zaradi katerih smo sproščeni in odprti za sodelovanje, sočutje.
Morda je paradoksno tudi to, da se šele v takem toku ne počutimo utesnjeno, nismo razdražljivi, tesnobni ali depresivni, nismo ves čas utrujeni, ne čutimo nobene bolečine, nobenega glavobola in zlasti ne čutimo lakote po telefonu in socialnih medijih.
Resnično, obstajajo stvari, zaradi katerih je življenje vredno živeti, in najti načine, kako jih spodbuditi, obstajajo pa tudi stvari, ki so sicer povsod okoli mene, a jim nisem pripravljen posvetiti niti minute svojega časa in pozornosti.
Takrat sem spoznal, da ni dovolj, da se znebimo motenj, če si hočemo opomoči od izgube pozornosti. To zgolj ustvarja praznino (Hari, str. 57).
Kaj pa, če živimo življenja na način, ki prevladuje, predvsem zato, da zapolnjujemo praznino, in omogočamo s frenetičnimi dejavnostmi in z dinamičnim življenjem, kot bi dejal stari dobri Karl Marx, dobičke tem, ki jih že tako ali tako imajo?
Ni komentarjev:
Objavite komentar