Šola za kapital?

Včeraj (30. marca 2026) je bila v New Yorku uradno predstavljena knjiga Davida Harveyja. Njen naslov je The Story of Capital, izdala jo je založba Verso. Harvey bo letos dopolnil devetdeset let, še vedno pa predava na City University of New York. Ne zmotim se, če dodam, da pripoveduje dobre zgodbe o kapitalu.

Moralno brezno sodobnega sveta

Genocid v Gazi je bil začetek. S to trditvijo prične Chris Hedges svoje predavanje na univerzi Princeton, ki ga je imel pred nekaj dnevi. Dobrodošli v novem svetovnem redu, ki ga ponazarja tehnološko napredno barbarstvo; pravila veljajo le še za šibke, za te, ki imajo moč, ne veljajo več, še doda.

Otroštvo, mladost in politična desnica – 4. del

Naj v nadaljevanju najprej zastavim nekaj novih vprašanj, ki nam bodo v pomoč pri dodatnem razmišljanju o mladini in današnji politični desnici.

Otroštvo, mladost in politična desnica – 3. del

Med mladimi fanti obstaja močna potreba po očetu. Mislim na nosilca in zastopnika očetnega zakona. Ne mislim na avtoritarne močne moške, ki rastejo kot gobe po dežju. Kaj je torej očetni zakon, zakaj je tako pomemben in kje sodobni očetje največkrat zgrešijo, ko skušajo vzgajati in biti avtoriteta?

Naj za začetek orišem najširši okvir, znotraj katerega živijo.

Otroštvo, mladost in politična desnica – 2. del

Obstaja resna nevarnost novega družbenega reda in celo novega svetovnega reda, kot ga imenujejo. Ta novi red bo avtoritaren, ne demokratičen. In za številne ljudi bo zelo privlačen, kot je že sicer privlačno to, kar je hierarhično enoznačno določeno, to, kar reče vodja. Nobenih iluzij ne smemo imeti, da je demokracija nekaj, kar je za večino vedno privlačno, zanimivo in dobrodošlo. Demokracija ni vladavina večine in v sodobnih družbah nikoli ne vlada večina, ker vedno vlada manjšina, ki jo imenujemo družbena elita. Tudi v demokratičnih družbah vlada elita, ki ima v rokah večino premoženja, bogastva, denarja in vzvodov moči. Samo iluzija je, da vlada večina ljudi.

Večina bolj prenaša vladanje in veliko manj vpliva na načine vladanja.

Otroštvo, mladost in politična desnica – 1. del

Številne dejavnosti v šolskem sistemu so prisilne in toge: učne ure, standardizirani testi s poudarkom na rezultatih, učenje na pamet, poslušnost avtoriteti. Tak sistem nasprotuje otrokovi naravni radovednosti in ustvarjalnosti ter povečuje pritisk nanj.

Intuicija, pogum in zaupanje

Del novoreka je tudi nenehno pozivanje ljudi k ustvarjalnosti, h kritičnemu razmišljanju in k delovanju zunaj okvirov. Res je slišati privlačno in zanimivo, toda ustvarjalni procesi so izjemno zahtevni in se ne zgodijo samo zato, ker se nekdo odloči zanje ali si srčno želi, da bi bili ljudje ustvarjalni.

Večina psiholoških modelov ustvarjalnosti opisuje produkt – novo idejo, nov koncept –, ne opisuje pa procesa, v katerem nastane. Pomemben pa je prav proces.

Naučena nemoč in naučena pasivnost

Živimo v svetu, v katerem nekateri problemi terjajo nov besednjak, nov jezik, nove koncepte, ne le različic istih besed, istih konceptov in že povedanih razlag. Potrebujemo deljenje novega besednjaka in novih konceptov, če ne želimo, da nam novi diktatorji diktirajo, kako moramo misliti – na stare načine. Potrebujemo povezovanje novih konceptov z novimi koncepti, da postanejo močnejši od vsakega novega koncepta.

Možgani, kolektivni diskurzi in trgovci s pozornostjo

Rojstvo psihoanalize je prineslo nekaj novega, za tiste čase šokantnega in nezaslišanega. Zdravnik se je ure in ure pogovarjal s histerično žensko o njenem zasebnem in celo intimnem življenju. Drugi zdravniki se niso pogovarjali na tak način. Njihova naloga je bila postavljanje diagnoz in predpisovanje zdravljenja. Bili so nevprašljive avtoritete. Z ženskami se niso pogovarjali, ker ni bilo nikjer predvideno, da bi se.

Družbena ekonomija laži

Nenavadno je reči, da je resnica pogosto neprijetna, terja veliko časa, da jo spoznamo, in je brez zajamčenih rezultatov. Zdi se, da imamo ljudje raje nekaj, kar ni resnica, ker je bolj prijetno, takoj pri roki in obljublja zajamčene rezultate. Zakaj je tako, če pa smo ob priložnosti pripravljeni celo priseči, da nas bolj kot laž zanima prav resnica? Dvomim tudi, da želijo starši vzhajati otroke za laž, ne pa za resnico. A kako je v resnici s tem?

Zunanja lepota, notranja gniloba

Živimo v nestabilnem času. Negotovost je velika. Prihodnost je odprta.

Iz zgodovine vemo, da je bil požar v Rimu leta 64 resničen in katastrofalen. Trajal je približno teden dni, uničil je večino Rima, tri četrtine mesta, in pustil brez strehe nad glavo na sto tisoče ljudi. O tem ni nobenega dvoma. Vprašanje je le, ali je cesar Neron požar nekomu ukazal, ga zapovedal, organiziral ali vsaj dovolil.

Uničevanje in samouničevanje

Včasih so občutki krivde in nevrednosti pri kakem človeku tako močni, da se zgodi tole. Val samoobtoževanja je tako močan, da bi se tam pred vami najraje poškodovala, vzela nož v roke in zabadala svoje telo, dokler mi ne bi zmanjkalo moči in bi telo povsem razkosala. Nagnusna sem sama sebi, mučila bi se, ker si ne zaslužim živeti.

Mehanizmi fašizma in vloga učiteljev

Kaj pomeni kritično misliti? Pomeni imeti pogum, da se odpraviš tja, kamor konformizem in strah ne gresta nikoli. Avtoritarnost tega ne prenese. Ne mislim toliko na upor, bolj mislim na pogum misliti onkraj tega, kar je dovoljeno misliti.

Oblast, iluzija nadzora in jasnosti

Nekoč sem v zelo kratkem času prebral Avguštinovo knjigo De civitate Dei. Na voljo nisem imel veliko časa, ker sem si knjigo izposodil pri British Library, na voljo pa so mi dali le nekaj tednov. A to je bilo dovolj, da sem se lotil obsežnega razmišljanja o zahtevnem vprašanju, ki je od takrat naprej svetilnik mojega življenja.

Počasi sem globoko dojel, da Avguštin tega, kar je sveto, ni živel kot rešitev problema. Ni živel kot svetnik, ki domnevno reši problem, kako živeti kot sveti človek. Ni bil svetnik, ker bi bilo v njem nekaj svetega, nekaj, kar ga je naredilo svetnika. Bilo je bistveno drugače.

Trenutki, ki ne bodo nikoli posneti

Ironija je večplastna: Star Trek je bil vedno vizija utopičnega postčloveškega sveta, federacije, ki je presegla notranje konflikte, potrebo po oboroževanju in pohlepnost. Live long and prosper je tako pozdrav civilizacije, ki se je dvignila iz vojne in dosegla trajni mir. V kontekstu mojega včerajšnjega zapisa o Iranu in Baudrillardu pa je natanko to, kar imenuje Baudrillard simulaker utopije. To je podoba prihodnosti, ki lebdi nad sedanjostjo, ki ubija. Besede tako obljubljajo življenje in blaginjo, medtem ko se pod njimi vrtijo posnetki raket in uničenih stavb, ubitih ljudi, gostega črnega dima iz gorečih rafinerij nafte, pomešani z izjavami diktatorjev, da je večni mir za vogalom in da so končno našli pravo mešanico avtoritarnega vodenja sveta, ki bo zagotovila blaginjo in prosperiteto vseh naših.

Postčloveški svet in paradoks sočutja

Kar vidimo vsak dan pred svojimi očmi, mislim na izraelsko in ameriško raketiranje Irana, lahko razložimo. Lahko si pojasnimo. Kaj namreč vidimo? Kaj vidimo na zaslonih? Vidimo video igro, v kateri napadalci uničujejo sovražnika. Rečeno je, da se bo igra končala, ko se bodo napadalci tako odločili. V resnici jih ne zanima, kaj se dogaja empirično. Video igra nima nobene zveze z realnim svetom in z realnimi ljudmi.

Od 28. februarja do danes je bilo v Iranu ubitih vsaj 1.444 ljudi, ranjenih je 18.551, žrtve so stare od osmih mesecev do 88 let, kot poroča Al Jazeera. Razseljenih je več kot tri milijone Irancev. Ti ljudje se gotovo ne strinjajo, da je to video igra.

Naj se zato vrnem nekoliko v preteklost.

Psihopatologija sodobnosti in negotovost prihodnosti

Najverjetnejši geopolitični scenarij naše prihodnosti je dolgotrajno stanje permanentne nestabilnosti. To je frustrirajoče stanje brez jasnega izida. Ni mir in ni vojna, je siva cona. Natanko v tej coni pa najbolj uspevajo avtoritarni voditelji, ker najlažje vzdržujejo svojo moč, saj kriza vedno upravičuje izjemne ukrepe. Več izjemnih ukrepov torej.

Družba utrujenosti in brezpogojna trpežnost

Film Au Hasard Balthazar (Robert Bresson, 1966) je na prvi pogled nenavaden predlog za razmišljanje o vprašanju, kaj se dogaja v svetu leta 2026, ker je njegov protagonist osel. Bresson ustvari z njim morda najčistejšo kinematografsko upodobitev brezpogojne trpežnosti, ki sem jo kdaj videl. Osel gre skozi roke različnih lastnikov, nekateri so dobri, večina je slabih, a zaradi svoje pregovorne potrpežljivosti se nikoli ne odzove maščevalno, nikoli se ne umakne. Vse skupaj preprosto neskončno potrpežljivo prenaša. Človek bi rekel, da osli to pač delajo, ker je v njihovi naravi. A tudi ljudje so lahko osli.

Strah in predanost

Prihodnost sveta bo morda vse bolj odvisna od tega, kar spremljamo v čudovitem filmu z naslovom

Božji možje (Des hommes et des dieux, Xavier Beauvois, 2010).

Ljubezen v kulturi varnega tveganja

Vnovič si ogledam še en film: Chikamatsu Monogatari iz leta 1954; njegov režiser je Kenji Mizoguchi. Ogledam si ga v času, ko se svetovni diktatorji obnašajo absolutno tvegano in so nevarni vsemu svetu, številni ljudje pa živijo v individualizirani kulturi varnega tveganja.

Nagrada za zvestobo

Kaj je nagrada za zvestobo? Naj odgovorim s filmom.

Odneseno v vetru

Kot otrok socializma sem odraščal v kulturi, v kateri so bile pesmi, kot so Blowin' in the Wind (Bob Dylan, 1963), The Times They Are a-Changin' (Bob Dylan, 1964), (I Can't Get No) Satisfaction (The Rolling Stones, 1965), For What It's Worth (Buffalo Springfield, 1967), White Rabbit (Jefferson Airplane, 1967), I-Feel-Like-I'm-Fixin'-to-Die Rag (Country Joe and the Fish, 1967), Sympathy for the Devil (The Rolling Stones, 1968), Street Fighting Man (The Rolling Stones, 1968), Revolution (The Beatles, 1968), Say It Loud – I'm Black and I'm Proud (James Brown, 1968), Fortunate Son (Creedence Clearwater Revival, 1969), organski del ozračja, v katerem sem svobodno dihal. Pesmi so nam sporočale, da se dogajajo družbene krivice, da obstaja človeško zlo, ki ga ljudje na oblasti vztrajno zanikajo, da so ljudje, ki nosijo resnična bremena vojn in družbenega izkoriščanja, siti družbenih krivic. In vedeli smo, kako resno je vse skupaj.

Sprašujem se, kje je danes naboj iz tistih let, ko zopet divjajo vojne, nam grozijo podnebne spremembe epskih razsežnosti in obstaja resna nevarnost, da bo globalna civilizacija močno poškodovana.

Sočutna priča

Ko sem pred mnogimi leti pisal knjigo o filmih, ki jih je režiral Tarkovski, sem ustvarjal izhodišča za moje kasnejše delo, ki ga tako močno zaznamuje ob, temelj vsakega sočutnega dejanja.

Morda je najpopolnejša upodobitev sočutne priče v vsej zahodni umetnosti slika, ki jo je ustvaril Rembrandt: Vrnitev izgubljenega sina. Na prvi pogled se zdi, da film, o katerem nameravam pisati, in slika nimata ničesar skupnega, vendar imata. Imata zelo veliko. Poglejmo.

Pedagogika trajanja, sočutje in prihodnost skupnosti

Srečanja in zvestobe dogodku ne moremo načrtovati ali neposredno ustvariti. Ne prvo ne drugo ne more biti didaktični izid, ki bi ga lahko operacionalizirali kot kompetenco in organsko vsadili v šolski program. Lahko pa načrtno oblikujemo pogoje možnosti, v katerih se takšna drža razvije. Razlika med enim in drugim načrtovanjem je precejšnja; pravzaprav je bistvena.

Erozija resnosti

Dragi Dušan,

pozorno spremljam tvoja razmišljanja o navzočnosti ob (trpečem) drugem. Sočutje tudi sam razumem kot najvišjo etično držo, tako v odnosu do bližnjega sočloveka, kot do tujca, ki danes trpi zaradi tega, ker se je nekdo odločil nanj izstreliti rakete. Hkrati pa izkušam, kako zahtevno je biti priča, torej nekdo, ki se odzove s skrbjo in sočutnim zanimanjem za dobrobit drugega. Kako je včasih težko biti na tisti razdalji, ki je nujna, da se še sam ne bi povsem potopil v izkušnjo bolečine, ki jo čutim ob drugem. Mislim, da je to vprašanje postalo tudi zame eksistencialno pomembno. Kako torej vztrajati kot priča?

Prisotnost ob drugem in odpiranje prostorov

Ne bo je mogel, ker bodo živeli ljudje, ki ne bodo odstopili od sočutja. Ne bodo popolni, ne bodo junaki, večina zanje sploh ne bo vedela. Ostajali bodo skromni in nikoli ne bodo delovali za zunanje priznanje, nagrade in kolajne. To me še najbolj navdihuje.

Navdihuje me prisotnost ob drugem in odpiranje novih prostorov, v katerih se počutim doma – v tem je zanimiv paradoks, ki me zelo zanima. Da odhajam domov – v neznano.