Naj v nadaljevanju najprej zastavim nekaj novih vprašanj, ki nam bodo v pomoč pri dodatnem razmišljanju o mladini in današnji politični desnici.
Vrnem se k Aristotelu. Kakšni ljudje so potrebni, da bi bil katerikoli sistem skupnega življenja vreden popravka? Vprašanje zastavljam v svetu, ki ga je že pred časom vzela v upravljanje elita milijarderjev s hiperpolitičnimi manifesti, organsko vpeta v tehnokracijo reformnih dokumentov, da se zdi, kot da se sistemi skupnega življenja bodisi spreminjajo in razvijajo sami od sebe bodisi ne potrebujejo nobene spremembe, ker da so že optimalni.
Tako upravljanje sveta sistematično vsak dan odvrača ljudi od svetih tradicij, v katerih je najvišja oblika avtoritete vedno natanko tista, ki se ne uveljavlja kot avtoriteta. Tao je na primer nekaj, česar ni mogoče poimenovati, ker je to, kar je mogoče poimenovati, že nekaj drugega kot to, kar dejansko je. Buda na smrtni postelji reče: Bodite svetilka sami sebi, Jezus reče: Bolje je za vas, da odidem. V sufizmu se Bog skriva prav v trenutku, ko ga iščemo z napačnimi orodji.
Avtoritete po navadi tega ne vedo, zato so vprašljive. Brez takega spraševanja ni preobrazbe, ker je le kopičenje in sledenje vodji.
Človekova preobrazba tradicionalno ni vezana na produktivnost, kopičenje in optimiziranje, globoka transformacija je vedno, brez izjeme, vezana na srečanje z lastno omejenostjo, ranljivostjo in nemočjo. Job sreča Boga šele v globini svojega trpljenja, v šamanskih tradicijah šaman najprej sam prehodi spodnji svet, ker ga šele ta izkušnja usposobi za vodenja drugih.
Ideal vseh duhovnih tradicij je sposobnost vztrajati v negotovosti brez razdraženega iskanja hitrih rešitev ali pravih odgovorov. Resnica ne prebiva v posamezniku, ta je nikoli ne poseduje, ampak v prostoru med posamezniki. Ekklesia v zgodnjem krščanstvu ni niti stavba niti institucija, kakršna je cerkev, temveč je živa skupnost, v kateri prebiva Kristus kot sveti duh. Judovska tradicija brez skupnosti ne more opravljati temeljih ritualov, v taoizmu je osnovni cilj življenja harmonija, ne pa optimizirana individualnost, ujeta v zahtevo po več.
Preobrazba življenja temelji na ljubezni do Drugega, ki je tujec. V sufizmu je skrivnostni vodnik zastopnik nečesa, kar lahko vstopa v naša življenja, a je vselej onkraj vseh naših kategorij. Je tujec, ki ga prav zato širokogrudno sprejmemo kot dragega gosta. In vse staroselske tradicije poznajo duhovno potovanje kot vizijo, ki vodi onkraj poznanega sveta.
Vse to je natanko nasprotje od tega, kar producira sodobna hiperpolitika. Je nasprotje od imaginarnih voditeljev, ki gradijo kultе osebnosti, platform, ki nagrajujejo narcistično samoprikazovanje, sistema, ki živi od identifikacije, ne pa od subjektivacije.
Ali ni torej nujno vnovič razmisliti, kako vzgajamo svoje otroke, namesto da kot lajna ponavljamo, kako narcistični in razvajeni so v sicer optimiziranih tehnoloških okoljih, ki jih noč in dan oblikuje armada dobro plačanih dizajnerjev z enim samim ciljem, da bi bili otroci v njih čimbolj zasvojeni z vsebinami, ki jih sicer ne bi nikoli privoščili lastnim otrokom? In morda je enako nujno, da še enkrat natančno razmislimo, v kakšnem svetu jih vzgajamo in za kakšno prihodnost, če vemo, da je svet sam izgubil moralni in etični kompas, kaj šele posamezniki.
Ena od možnosti je, da jih vzgajamo za več istega, da bi kasneje sami vzgajali svoje otroke za več istega, da se torej ne bi nič zares spremenilo. A to kratko malo ne bo šlo. Neoliberalna razgradnja skupnostnih mehanizmov ter fragmentacija človeških življenj in identitet sta namreč dosegli dno. Naprej ne gre. Taka je moja teza.
Odgovor na strukturno dezorientiranost sodobnega življenja mora biti zato vzgajanje zmožnosti za orientacijo. To ni vzgajanje za politični program, našo stranko ali manifest. Je vzgajanje zmožnosti za prepoznavanje singularnosti konkretnih družbenih situacij, zmožnosti delovati na podlagi lastne presoje, ne s pomočjo identifikacije z imaginarno figuro, in zmožnosti vztrajati v negotovosti brez panike in brez iskanja preproste rešilne podobe, nasveta ali predloga kakega novodobnega influencerja ali guruja.
Zlasti v hiperpolitičnem svetu je demokratična vzgoja način življenja, ki ga krepimo v konkretnih razmerjih, konkretnih prostorih in s konkretnimi otroki. To je danes edina oblika politike, ki ima stabilne dolgoročne posledice, ker oblikuje ljudi subjekte, ki so strukturno odporni na hiperpolitično logiko življenja, medijsko manipuliranje in novorek.
Ne prevzemajo ga, temveč se mu upirajo. Razlika je zelo pomembna. Taka je bila že v Aristotelovem času.
Hiperpolitika živi v trenutku, v viralnem ciklusu in terja refleksno kratkoročno angažiranost ljudi, ki ne potrebujejo vzdržljivosti in vztrajne pozornosti, zato tudi ustvarja pogoje za temu primerno subjektivnost, ki živi od enega vznemirljivega trenutka do drugega, kot bi bila ves čas priklopljena na ekstazi.
Demokratična vzgoja, o kateri govorim, deluje na generacijski časovni skali. V hiperpolitičnem prostoru je dobesedno nevidna, ker ni spektakularna, ne pozna datuma izida in nima merljivega rezultata, ki bi ga kdo zabeležil v enem volilnem ciklusu. In je vredna, da pri njej vztrajamo. Davna zgodovina pozna tako vztrajanje, nedavna tudi.
Prehoda iz socializma v neliberalni kapitalizem ni zaznamovala samo iluzija večnega napredka in blagostanja za vse, ker se je ves čas tako rekoč sama od sebe ponujala priložnost za resno razmišljanje o razsežnostih življenja, ki jih ni bilo mogoče zlahka opaziti, hkrati pa so delovali tudi močni ekonomski in politični mehanizmi, da jih ja ne bi opazili.
Kljub vsemu smo jih opazili, znanje o njih pa tudi uporabljali.
Koncepta spektakla in reprezentacije sta blizu skupaj s konceptom postmodernizma kot splošnejšega označevalca za intelektualno klimo, ki je producirala vse te koncepte, blizu je bil tudi decentrirani subjekt. Skoraj šokantno je bilo spoznanje, da celo samouresničevanje jazov in konec zgodovine predpostavljata obstoj subjekta, ki je hkrati vse in nič, povsem svoboden in povsem prazen, ker se popolnoma prilega tako spektaklom kot z digitalnimi tehnologijami podprtim ideološkim praksam.
Nekoliko dlje, a še vedno v tesnem semantičnem sosedstvu, je TINA, akronim železne gospe Thatcher za There Is No Alternative. Ta ni nič drugega kot praktično poetična različica konca zgodovine. Ob njej ležita konsenz iz Washingtona in globalizacija v njeni ideološki obliki. Ne kot ekonomski opis, ampak kot obljuba, da trg na koncu dneva razreši čisto vse politične konflikte. Sem kajpak sodi tudi tretja pot, ki sta jo zagovarjala Blair in Schröder, a ni bila nič drugega kot politična operacionalizacija dejstva, da politike že dolgo ni več, ker je le še upravljanje.
Vse bolj se je zato upravljalo, zlasti z življenjem in z ljudmi. Počasi se je izoblikovala zavest, da je ves svet eno samo odlagališče predmetov, skupaj z ljudmi, ki jih je mogoče premikati sem in tja, da bi bili dobički redkih srečnežev čim večji.
Napetost je sicer obstajala, a so jo zaznali redki, ki so vedeli za družbene antagonizme, razredni boj in hegemonijo. Ti koncepti so semantično blizu, ker so nastajali kot odgovor na isto družbeno stanje in ker hiperpolitika, tehnokracija in simulakri niso nastajali v vakuumu, temveč natanko skozi polemiziranje z ljudmi, ki so vztrajali, da je politika spoštovanja ljudi kljub vsemu še možna.
Kmalu sta se znašla zelo blizu skupaj že omenjeni koncept samouresničevanje jazov in tehnokracija, dva koncepta, ki se zdita nasprotna, a sta si izjemno blizu. Tehnokracija namreč terja ljudi eksperte, ki ne zmorejo vrednostnih sodb, samouresničevanje jaza terja individuume brez kolektivne solidarnosti, saj mora vsak skrbeti zase. Skupaj ustvarjata isto: prostor brez politike v tradicionalnem smislu. Ekspert tako ne odloča, ker to ni njegova vloga, medtem ko ga etika odgovornosti do drugega niti ne zanima, individuum ne odloča, ker nima na voljo nobenega vzvoda, po njem pa tudi ne povprašuje. Odloča trg, ki je neviden in ne odgovarja nikomur.
Nujno je bilo, da se povežeta še koncepta konec zgodovine in večni sedanjik. Vsakdanja zdrava pamet se je tako vse bolj boleče zavedala, da je čisto mogoče, da se v prihodnosti ne bo zgodilo nič bistveno novega ali drugačnega, ker bo jutri na voljo isto kot danes.
Natanko to danes podpira hiperpolitiko, kot jo razume Jäger. Ko ni (več) zgodovine, ko ni prihodnosti, ki bi bila drugačna od sedanjosti, ostane le nekaj: intenzivnost trenutka. Ljudje naj zato živijo tukaj in sedaj, saj nima smisla protestirati, da bi karkoli spremenili. Naj bodo torej angažirani, ne da bi gradili, naj bodo moralno vznemirjeni, ne da bi vedeli, zakaj.
Ni jim treba vedeti, le čuječe naj spremljajo aktualne trenutke in jih uživajo.
Semantično so čisto na drugem koncu koncepti, kot so občestvo, zaupanje, institucija, generativnost, simbolni zakon, subjekt, sveti duh. Obstajajo na periferiji, ne v centru, so marginalni in skoraj arhaični.
Iz dneva v dan se lahko prepričamo, da so besede za razpad v središču, besede za ustvarjalnost in gradnjo pa na robu. Danes je razpad vidnejši od gradnje, jutri verjetno ne bo nič drugače.
Še vedno pa bo veljalo, kar nas uči tradicija. Da je emancipacija, resnična emancipacija, ne njena simulacija, vedno struktura, v kateri tisti, ki osvobaja, sprejme lastno omejenost, končnost, minljivost in lastno smrt kot pogoj za to, da drugi postane subjekt.
Morda se odločimo, da se iz nje česa naučimo. Če se bomo hoteli, se verjetno tudi bomo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar