Erozija resnosti

Dragi Dušan,

pozorno spremljam tvoja razmišljanja o navzočnosti ob (trpečem) drugem. Sočutje tudi sam razumem kot najvišjo etično držo, tako v odnosu do bližnjega sočloveka, kot do tujca, ki danes trpi zaradi tega, ker se je nekdo odločil nanj izstreliti rakete. Hkrati pa izkušam, kako zahtevno je biti priča, torej nekdo, ki se odzove s skrbjo in sočutnim zanimanjem za dobrobit drugega. Kako je včasih težko biti na tisti razdalji, ki je nujna, da se še sam ne bi povsem potopil v izkušnjo bolečine, ki jo čutim ob drugem. Mislim, da je to vprašanje postalo tudi zame eksistencialno pomembno. Kako torej vztrajati kot priča?

Sem ponovno vzel v roke roman Quo Vadis poljskega pisatelja Henryka Sienkiewicza. Mislim, da ne čisto po naključju. Literarna rekonstrukcija zgodnjega krščanstva v času blaznega cesarja Nerona nikakor ne more biti naključje v času, v katerem smo se znašli.

Zdi se skoraj neverjetno, kako sveža je danes ideja o etiki ljubezni kot radikalni novosti, ki je zasenčila rimsko pojmovanje moči (virtus, dominacija, čast) z Jezusovim naukom (agape, odpuščanje, ponižnost). Mislim, da ves svet danes potrebuje velikansko zrcalo, da se vnovič resno zamisli nad tem ostrim protislovjem.

A ne mislim zgolj na orisano protislovje, mislim tudi na notranje prelome protagonistov in na skupnost kot alternativo imperiju, saj deluje zgodnja krščanska skupnost kot povsem nova oblika družbenosti, ki jo razumem kot sočutno skupnost.

Še najbolj pa me zanima etični nosilec tradicije, način, kako se Jezusov nauk prenaša v prakso. Eno je namreč verjeti vanj, drugo je živeti, kar je zastopal.

Resnično, blagor tistim, ki ljubijo svoje sovražnike. A to je težko, je izjemno težko. Ljubiti sovražnika zmorejo le redki. Redki zmorejo prekiniti logiko recipročnosti (oko za oko), malo jih je celo, ki so dojeli, da krščanska etika ni moralistična, temveč subverzivna.

Še iz prvega branja izpred desetletij mi je pred očmi znameniti prizor, ko apostol Peter sreča na poti iz Rima, na Apijevi cesti, Jezusa. Peter ga vpraša Quo vadis, Domine? Ali Kam greš, gospod?

Do tega trenutka Peter živi in deluje po logiki, ki jo pozna večina ljudi. To je logika preživetja. A srečanje ga radikalno preobrazi. Lahko pa ga tudi ne bi.

Kaj odgovori Jezus?

V Rim, da me znova križajo.

Kaj se torej zgodi? Na kratko: transcendenca poseže v Petrovo življenje, in sicer natanko v trenutku njegovega omahovanja.

Peter se vrne v Rim in sprejme poslanstvo. Prav to je trenutek subjektivacije: posameznik se svobodno odloči za resnico, ki jo prepozna kot večjo od lastnega k udobju naravnanega življenja. Jezus nenadoma ni več zgodovinska figura, temveč je živa etična navzočnost v posameznikovem svetu.

Ne govorim o abstraktnih etičnih načelih tam nekje zgoraj ali zunaj posameznika. Ponovno križanje je tako metafora za to, da se Jezus identificira s preganjanimi, ob katerih želi biti.

Peter beži iz Rima, kar je zelo človeško in razumljivo. Tu bi se lahko ustavili in sočustvovali z njim, saj beži pred preganjanjem, rešuje svojo glavo.

A se ne ustavim.

Na tej poti, ko beži, se povsem nepričakovano zgodi srečanje kot dogodek, ki radikalno poseže v njegovo življenje. Imenujmo ga dogodek sramu in resnice. Vprašanje, namenjeno Jezusu, Kam greš?, se vrne kot implicitno vprašanje njemu samemu: Kam greš ti? Pravo vprašanje torej ni, kam gre Jezus, pravo vprašanje je, kam gre Peter.

Jezusov odgovor pa ni moralističen očitek, Jezus ne presoja in ne vrednoti, to je zelo pomembno, temveč je razkritje: če ti zapuščaš Rim, potem grem jaz nazaj.

V tem prizoru se zgodi nekaj, kar je težko razumeti: odločitev brez zunanje prisile. Petra nihče ne prisili, da se vrne. Njegova vrnitev je čisti akt svobode.

Taka je klasična struktura subjektivacije: kriza, srečanje z resnico, svobodna zvestoba.

Prizor tako razumem kot paradigmo odgovornosti: Peter prepozna, da njegovo mesto ni tam, kjer je varno in udobno, ampak tam, kjer je odgovornost.

Prizor berem tudi v luči Badioujeve logike dogodka: Jezus je ime dogodka, Peter postane subjekt šele, ko mu (p)ostane zvest.

Subjekt ni psihološka entiteta, kakršna je jaz ali ego, temveč je rezultat, učinek zvestobe.

Izogniti pa se velja morebitnemu nesporazumu: prizor ne glorificira trpljenja. Ne pravi, da je trpljenje dobro in da je treba trpeti, pokaže pa, da je zvestoba lahko močnejša od samoohranitvenega instinkta.

Vzporednice z aktualnimi dogodki so prav osupljive. Cesar Neron verjame v umetnost, spektakel, moč in celo v lastno genialnost. Kristjani verjamejo v nekaj čisto drugega. Zanje svet ni oder za samopotrjevanje. Ne, svet je zanje prostor darovanja.

Vinicij (Marcus Vinicius) je vojak, ki razume svet skozi posedovanje, lastništvo nad stvarmi. Ko začuti ljubezen do Ligije, se začne njegova notranja preobrazba. Spoznamo, da krščanstvo ni ideologija, ampak proces notranjega preloma in notranje preobrazbe. To ni le običajno sprejemanje doktrine, temveč je nekaj radikalnega: sprememba razmerja do drugega.

Sedaj pa me zanima, ali je mogoče v sodobnem svetu narediti kaj od tega, kar sem izpostavil ob branju slavnega romana. Živimo namreč v svetu, ki ga zaznamujejo pluralizem resnic, relativiziranje transcendence, psihologiziranje etike in institucionalna racionalnost. Nekaj se je zgubilo: metafizična garancija smisla. Peter se vrne, ker sreča Jezusa, ki jamči za resnico.
Sodobni subjekt nima enotnega horizonta absolutnosti. To pa ni nujno problem.

Živijo ljudje, ki razkrivajo sistemske zlorabe, tvegajo položaj zaradi resnice, vztrajajo kljub represiji. V tem smislu model subjektivacije ni izginil, spremenila se je zgolj njegova ontologija: transcendenco je zamenjala imanentna zvestoba načelu.

Težava sodobnega sveta je erozija resnosti: prevlada ironije in cinizma, brezbrižnost, permanentna začasnost, spektakelska kultura udobja.

Quo vadis terja nekaj drugega: trajnost, absolutno resnost in pripravljenost na nepopravljivo odločitev. Sodobni subjekt je pogosto strukturiran bistveno drugače: fleksibilno, projektno, začasno, pogojno.

Ironija in cinizem pa nista le stilistični drži, temveč sta obrambna mehanizma pred zahtevnostjo resnice. Če vse jemljemo pogojno, nikoli ne naletimo na nekaj resnično zahtevnega. Fleksibilni subjekt je popolnoma imun na Petrovo izkušnjo na Apijevi cesti, ker je predhodno oklestil vse, kar bi ga lahko dovolj resno nagovorilo.

Sprašujem se, koliko je v sodobnem svetu možno, da obstaja nekaj, kar prepozna subjekt kot večje od lastnega preživetja (resnica, pravičnost, dostojanstvo), ali družba, ki ne obstaja, kot je bilo rečeno, sploh lahko prepozna tako držo (Peter ni osamljeni junak, saj deluje v občestvu), ali je mogoče prenehati spodbujati reverzibilnost (Petrova odločite je ireverzibilna).

Ne zanima me mučeništvo, ker me zanima nekaj drugega. Ali si pripravljen ostati z drugim, ostati v konfliktu, zvest obljubi, ostati v skupnosti?

Odgovor ni spektakularen, je pa etično zahteven. In sočutna skupnost ni le etično lepa ideja, ker je ontološki pogoj, da resnost sploh preživi.

Eno ključnih vprašanj za današnje življenje je, ali družbe ustvarjajo pogoje, kjer je dolgoročna zvestoba sploh racionalna izbira.

Če je vse strukturirano kot kratkoročna optimizacija, potem je zvestoba iracionalna, če pa obstajajo skupnosti, ki cenijo trajnost, potem se subjekt zvestobe še vedno lahko oblikuje.

Sodobna kultura je organizirana okrog reverzibilnosti: vsak izbor je začasen, vsaka odločitev popravljiva, vsaka zaveza pogajalska, vsak človek je nadomestljiv. Etične drže pa zahtevajo ireverzibilnost, da sploh so to, kar so. Odpuščanje, ki je pogojno, ni odpuščanje, zvestoba, ki jo vedno znova pretehtavamo, ni zvestoba.

Na koncu naj se vrnem na začetek.

Transcendenca zagotavlja smisel, omogoča pa še nekaj drugega: razbremeni subjekt. Peter namreč ne nosi sam tega, kar nosi, saj deluje v skupnosti. Ko ni transcendence in družba ne obstaja, ko je zvestoba zgolj imanentna, je subjekt hkrati avtor in nosilec resnice, ki jo zagovarja. To pa je psihološko in eksistencialno precej teže. Morda je del sodobne erozije resnosti prav to: ne odsotnost vrednot, kot pravijo nekateri, temveč odsotnost nečesa, kar bi nas v zvestobi nosilo.

Priča vztraja, ker je del nečesa, kar jo presega in nosi. Je del skupnosti, resnice, klica. Nikoli ni sama.