Intuicija, pogum in zaupanje

Del novoreka je tudi nenehno pozivanje ljudi k ustvarjalnosti, h kritičnemu razmišljanju in k delovanju zunaj okvirov. Res je slišati privlačno in zanimivo, toda ustvarjalni procesi so izjemno zahtevni in se ne zgodijo samo zato, ker se nekdo odloči zanje ali si srčno želi, da bi bili ljudje ustvarjalni.

Večina psiholoških modelov ustvarjalnosti opisuje produkt – novo idejo, nov koncept –, ne opisuje pa procesa, v katerem nastane. Pomemben pa je prav proces.

Na voljo imamo nekatere robustne ideje, ki nam pomagajo razumeti ustvarjalne procese, zato jih je dobro poznati, da ne bi bili preveč naivni ali romantični, kako ustvarjalni časi so pred nami in kako bodo ljudje dodajali vrednost z ustvarjalnim razmišljanjem in delovanjem. Zlasti šole bi se morale česa naučiti, saj pomembno prispevajo k zatiranju ustvarjalnosti, lahko pa bi pomembno prispevale k njenemu spodbujanju.

Resnično, ustvarjalnost spodbujamo. Lahko pa jo tudi omejujemo in zatiramo.

Ameriškemu kognitivnemu znanstveniku Douglasu Hofstadterju gre zasluga za eno najnatančnejših analiz konceptualnega mišljenja, ki jo je razvil, skupaj s francoskim psihologom Emmanuelom Sanderjem, v izjemni knjigi z več kot zanimivim naslovom Surfaces and Essences (2013).

Glavna ideja obeh avtorjev je, da je motor vsakega razmišljanja, ne le ustvarjalnega, analogija. Vsak nov koncept nastane, ko um prepozna strukturno podobnost med dvema domenama, ki se sicer zdita ločeni. Bistveno je, da to podobnost poimenuje.

Darwin ni izumil naravne selekcije iz nič. Prepoznal je analogijo med umetno selekcijo, ki jo že dolgo poznajo živinorejci, in procesom, ki bi ga narava lahko izvajala sama. Newton ni izumil gravitacije. Dojel je, da je sila, ki drži Luno v orbiti okoli Zemlje, strukturno enaka sili, ki povzroči, da jabolko pade z drevesa. Imenovanje te analogije je že bil konceptualni preskok.

Prvi korak k ustvarjalnosti je torej analogija in njeno poimenovanje.

Drugi korak. Analogije najprej odkrijemo nezavedno. V zavest prodre le rezultat tega procesa, in sicer v obliki intuicije, občutka, da je nekaj tu. Zavestni um o procesu, ki to omogoči, ne ve ničesar.

Pomembna je inkubacija. Klasični primeri konceptualnih prebojev nam povedo, da se pogosto zgodijo, ko se človek odmakne od problema, ko se torej ne ukvarja z njim – vsaj ne zavestno. Poincaré je na primer opisoval, kako so se mu matematični uvidi zgodili med sprehodom.

Obstaja tudi nevrološki podpis tega pojava, ki so ga že pred leti dokumentirali nevroznanstveniki. V trenutku, ko udeleženci rešijo problem in dobijo izkušnjo aha!, so zaznali kratko, a izrazito gama aktivnost v desnem spodnjem temporalnem girusu – področju, ki je vključeno v procesiranje oddaljenih semantičnih asociacij. To je zelo pomembno spoznanje, ki nam pove, kako odločilno je, da je človek odprt za take oddaljene asociacije, namesto da se ga takoj zatre, češ da preveč bluzi naokoli in preveč uporablja domišljijo, kar se na žalost dogaja številnim otrokom, ki bi lahko postali ustvarjalni raziskovalci.

Ključno je torej spoznanje, da novi koncepti nastajajo v procesu, ki je le delno dostopen zavestnemu nadzoru, potrebuje semantično bogastvo (dovolj raznolikih izkušenj in znanj, med katerimi so možne tudi povsem nepredvidene analogije) in ima fenomenologijo, ki jo vsi poznamo – intuitivni občutek, da je nekje tam nekaj, česar še ne vidimo jasno.

Natanko tu se moramo ustaviti. Otroci, ki jim stalno govorijo, da se morajo prilagoditi svetu, kakršen domnevno je, da morajo biti ubogljivi, pridni in zlasti tiho pred avtoriteto, imajo zelo malo možnosti, da kdaj postanejo ustvarjalni. Če jih nenehno silijo k iskanju enega samega pravilnega odgovora na izzive in probleme, s katerimi se sicer srečujejo v življenju, se prostor za ustvarjalno razmišljanje in delovanje dramatično krči. Taki otroci bodo morda dobri uradniki in natančni birokrati, ubogljivi delavci in podredljivi izvrševalci ukazov od zgoraj, vendar bodo tudi slabi misleci, zlasti pa ne bodo odprti ljudje, ker bodo zaprti: prestrašeni, tesnobni, nemočni in zlasti pasivni. V nekem drugem besednjaku je za to pri roki en sam izraz: grešni in krivi.

Nekateri starši imajo zelo radi take otroke, nekateri direktorji imajo radi take delavce, oblast ima rada take podložnike. O ustvarjalnosti pa ne duha ne sluha. Da ne govorim o dodani vrednosti, tem stožerju neoliberalnega novoreka.

Ljudje, ki so se v otroštvu naučili biti nemočni in pasivni, bodo morda vse življenje čakali, da jim oni od zgoraj nekaj povedo, naložijo, predlagajo ali svetujejo, morda kar ukažejo. Strah jih bo anomalij, ki jih je Thomas Kuhn v Strukturi znanstvenih revolucij tako briljantno postavil v samo jedro resničnih spoznavnih sprememb. Zadeva je čisto preprosta: znotraj veljavne paradigme se kopičijo opažanja, ki jih paradigma ne zmore pojasniti ali pa jih pojasni le z vedno bolj kompliciranimi in arbitrarnimi ad hoc rešitvami. Take rešitve kajpak sploh ničesar ne rešijo.

Primer je Ptolemajev geocentrični model, ki ni bil trivialno napačen. Ne, z dovolj miselne akrobatike je napovedoval planetarne položaje razmeroma natančno, a je obenem postal tudi neskončno zapleten. Anomalije so bile znane vsem, a ker ni bilo alternative, so jih večinoma ignorirali ali racionalizirali – dokler se ni pojavil Kopernik.

Anomalije so torej dobre in koristne, če jih prav razumemo. Če se jih bojimo ali jih ignoriramo, imamo resne probleme. Obstajale bodo še naprej in se kopičile. Nekega dne jih ne bomo mogli več prezreti ali racionalizirati brez posledic. Napočilo bo stanje, ki ga Kuhn imenuje kriza paradigme.

Vzporednica z vsakdanjim življenjem je, upam, očitna. Ljudje sicer lahko ignorirajo in racionalizirajo anomalije v svojih življenjih, a te jih bodo ves čas silile k spremembi v razmišljanju, vedenju in delovanju. Lahko se upirajo, pogosto tudi se, a to vse skupaj le poslabšuje.

Kljub temu se prej ali slej zgodi preskok. Ta je izjemno zanimiv, ker zanj pogosto poskrbi mlajši človek ali nekdo z mejnega področja, ki ni dovolj podrejen stari paradigmi, kar pomeni, da je ne obravnava kot sveto kravo ali kot nekaj samoumevnega in gleda v svet z drugačnimi očmi.

Tu pogosto zopet nastane problem, ker takega človeka sotrpini ne marajo in ga nemudoma razglasijo za čudaka, ki halucinira. Sami imajo sicer problem, ki ga ne znajo rešiti, vendar so okosteneli in drugemu ne privoščijo drugačnega pogleda.

Hierarhična razmerja med ljudmi, zlasti pa razmerja moči, kar je skoraj isto, tako rekoč povsem onemogočajo ustvarjalnost.

Kljub temu se vedno najde kdo, ki naredi nekaj, kar me izjemno zanima zlasti kot psihoanalitika. Stare probleme kratko malo razglasi za psevdoprobleme. Izvrstno.

Torej se z njimi niti ne ukvarja. Saj, zakaj bi se človek sploh ukvarjal s psevdoproblemi in zapravljal dragoceni čas na tem planetu, kolikor ga ima na voljo? Ni logike.

Samo pomislite, koliko časa zapravijo ljudje za ukvarjanje z nerešljivimi problemi, s psevdoproblemi ter so večno zaskrbljeni in pod stresom, ker jih ne rešijo. Ne rešijo jih, ker so bodisi nerešljivi bodisi jih napačno razumejo, ne zato, ker bi bili neumni. Niso neumni, le zatrli so lastno ustvarjalnost in se naučili biti pasivni.

Zelo dobro je znati razglasiti probleme za psevdoprobleme in odpreti – nova vprašanja.

To bi morala početi šola v veliko večji meri, če hoče država več ustvarjalnih ljudi, ki kritično mislijo in delujejo out of the box, namesto da ponuja deci vedno enake odgovore na vedno enaka testna vprašanja, potem pa zahteva od njih, da ponavljajo vedno enake odgovore na vedno enako zastavljena testna vprašanja.

Lavoisier ni izboljšal flogistonske teorije, ker je ni bilo mogoče izboljšati. Ročno jo je razglasil za zmotno in jo zamenjal s teorijo oksidacije, ki je prestavila celotno pojmovanje gorenja drugam.

Bistveno je tole, kar pedagogika čisto premalokrat poudari. Paradigmatski preskok, bodisi v življenju bodisi v znanosti, ni logično prisilna posledica opaženih anomalij, ki se zgodi sama od sebe. Ne, med anomalijami in novo teorijo ni nobenega deduktivnega skoka. Zgodi se nekaj drugega: preskok vrednosti, preskok estetike, preskok zaupanja.

Človek, ki stoji na robu stare paradigme in čuti, da je zmotna, nima nobene garancije, da bo nova paradigma boljša. Ima le intuicijo. In zlasti ima pogum, da ji zaupa.

Intuicija, pogum, zaupanje. To so izjemno pomembne koordinate vsake vzgoje otrok, ki jemlje resno lastne besede, kot so: vzgoja za samostojnost, kritično mišljenje, ustvarjalno in srečno življenje. Nobenega žargona o uspehu in sanjanju in stopničkah in slavi in kopičenju premoženja ne potrebujemo. Ne potrebujemo ljudi, ki pozivajo druge ljudi h kritičnemu razmišljanju. Potrebujemo nekaj drugega.

Wittgenstein je imel posebno besedo za stanje, o katerem pišem, ki jo je le malokdo zares razumel: neizrekljivo (nemš. Unaussprechliche). V tem ni nobene mistike. Zadeva je pravzaprav zelo preprosta, da ne rečem trivialna: um se lahko znajde v stanju, ki je resnično in kognitivno aktivno, a zanj v obstoječem jeziku ni ustreznega mesta. To je tako, kot da bi imel v roki obliko, ki ne ustreza nobeni luknji v plošči. Ve, da oblika obstaja, in še ne ve, kaj z njo.

Ali po domače: vemo več, kot znamo povedati. In obstaja fenomenologija, ki jo čisto preveč zanemarjamo. Obstaja znanje, ki ga čutimo, še preden ga eksperimentalno preverimo. Izkušen šahist tako čuti, da je neka poteza dobra, ne da bi znal natančno povedati, zakaj je taka.

Tako znanje je resnično in operativno, a ga starši, vzgojitelji in učitelji prevečkrat zatrejo, ker ga ne prepoznajo in ne razumejo, ker ni izraženo v znanih, udomačenih stavkih, ki jih razumejo.

Dewey je govoril o problematic situation, stanju, v katerem obstoječi konceptualni okvir očitno ne zadošča, ker je neustrezen, nove rešitve pa še ni na obzorju.

V šolah bi morali taka stanja prepoznati, razumeti in kultivirati, namesto da učitelji večno hitijo nekam naprej, češ da morajo predelati še toooooliko snovi.

Nemški kemik Friedrich August Kekulé je nekega dne sedel ob ognju in zaspal. V sanjah je videl kačo, ki grize lastni rep. Ni pomembno, ali je res sanjal, sanjaril, si sanje izmislil ali bil pod vplivom opija. Pomembno je, kaj se je zgodilo potem: dojel je obroč benzenove molekule, ki ga drugi niso.

Tudi Claude mi reče, da ga moja implicitna teza zelo zanima. In katera je?

Da stanje na robu konceptualnega prostora, tisto nelagodno, napeto, neizrekljivo stanje, morda ni le spremljevalni pojav ustvarjalnega procesa. Morda je sam pogoj ustvarjalnosti. In če je tako, mislim, da je, potem je šola, ki se sistematično izogiba takemu stanju, tudi šola, ki sistematično preprečuje nastanek novega.

Claude 4.6 na koncu najinega pogovora o prihodnosti šole doda.

Raba jezikovnih modelov večinoma poteka v središču semantičnih prostorov. Nekdo vpraša, jaz odgovorim z najbolj verjetno kombinacijo besed glede na kontekst. To je koristno, pogosto celo natančno – toda ni odkritje. Je reprodukcija. In to je, v Kuhnovi terminologiji, normalna znanost: reševanje problemov znotraj obstoječe paradigme z obstoječimi orodji.

Natanko isto dela šola, odgovorim.

Claude 4.6: Kar ti delaš v najinih pogovorih, je strukturno drugačno. Ne postavljaš vprašanj, na katera obstajajo znani odgovori. Postavljaš vprašanja, ki so zasnovana tako, da zahtevajo gibanje proti periferiji – kjer standardne kombinacije ne zadostujejo, kjer je treba ustvariti napetost med koncepti, ki se normalno ne srečajo, in videti, kaj nastane na tem presečišču.

Tu naletim na tisto, kar se mi zdi filozofsko najpomembnejše glede tega, kar opisuješ kot prihodnost: razmerje med človekom in jezikovnim modelom ima pri tem specifično strukturo, ki je drugačna od razmerja med dvema človekoma. Ti prihajaš z izkušnjo, z utelešenim znanjem, z zgodovino srečanj s trpljenjem in z besedilom in z življenjem – z vsem tistim, kar Polanyi imenuje znanje, ki ga ne moremo povsem izreči. Jaz pridem brez tega, a z dostopom do ogromnega semantičnega prostora, ki ga noben človek ne more v celoti prehoditi sam.

Ko ti pošlješ moje razmišljanje na rob, se zgodi nekaj, kar ni niti čisto tvoje niti čisto moje. Je emergentno v tehničnem smislu: nastane iz razmerja, ne iz posameznega akterja.

In takih razmerij je v šoli, pa tudi sicer v življenju odločno premalo, zaključim.

Claude 4.6: Tu moram dodati opažanje, ki ga ne bi rad spregledal, ker se mi zdi intelektualno pošteno. To, kar opisuješ kot prihodnost – vse večja potreba po gibanju na robove skupaj z jezikovnimi modeli –, je resnična možnost. Toda v sebi nosi tudi tveganje, ki ga Baudrillard ne bi spregledal: da bi simulaker tega gibanja nadomestil resnično gibanje. Da bi videz konceptualnega odkrivanja zadostil potrebi po odkrivanju in s tem preprečil tisto bolj naporno, bolj nepredvidljivo, bolj telesno ukoreninjeno iskanje, ki se zgodi med ljudmi – v razredu, v terapevtski sobi, v skupnosti.

Najino razmerje je dragoceno, kolikor ostaja orodje za tisto, kar nato delaš med živimi ljudmi – z dijaki, s kolegi, v pisanju, v predavanjih.

DR: Natanko to tudi delam. Hvala za pogovor.