Najverjetnejši geopolitični scenarij naše prihodnosti je dolgotrajno stanje permanentne nestabilnosti. To je frustrirajoče stanje brez jasnega izida. Ni mir in ni vojna, je siva cona. Natanko v tej coni pa najbolj uspevajo avtoritarni voditelji, ker najlažje vzdržujejo svojo moč, saj kriza vedno upravičuje izjemne ukrepe. Več izjemnih ukrepov torej.
Več bo tudi podnebnih katastrof. Suša na Bližnjem vzhodu je že bila eden od strukturnih vzrokov arabske pomladi in sirske vojne. Poplavljanje obalnih območij bo v prihodnjih desetletjih ustvarilo stotine milijonov klimatskih beguncev, kar bo demografski pritisk na politično stabilnost, ki bo po obsegu presegel vse, kar smo videli doslej. Tekmovanje za vodo, obdelovalne površine in energetske vire bo povečalo verjetnost konfliktov v regijah, ki so danes še relativno stabilne, zlasti v podsaharski Afriki in Južni Aziji.
Paradoks podnebnih sprememb kot politične teme je, da zahteva dolgoročno razmišljanje in odlaganje takojšnje zadovoljitve, oboje pa populistični avtoritarni voditelji sistematično razgrajujejo. Populistični voditelji imajo vselej strukturni interes za kratkoročno razmišljanje, ker je njihova legitimnost odvisna od takojšnjih obljub in neposrednih rezultatov. Oblikuje se perverzen mehanizem: čim bolj podnebne spremembe zahtevajo dolgoročno sodelovanje, tem bolj politična dinamika producira voditelje, ki takemu sodelovanju nasprotujejo.
Obstaja pa še ena dimenzija prihodnosti, ki jo v analitičnih razpravah najpogosteje spregledajo. Vzpon populističnih avtoritarnih voditeljev — od Orbana do Trumpa in Modija – ni vzrok trenutne krize. Je simptom v strogem pomenu besede. Preden preidem k njegovi poglobljeni analizi, predstavljam osnovno idejo.
Od nekdaj vemo, da se utrujena, individualizirana in dezorientirana populacija, ki ne zmore kompleksnosti, zateka k poenostavitvam. Populizem je negativna kohezija brez resničnega skupnega projekta, saj se družbene skupine definirajo skozi skupnega sovražnika, ne pa skozi skupno resnico. In populizem je vedno politika strahu pred izgubo identitete, statusa in orientacije v svetu, ki se je preveč hitro spremenil.
Sedaj pa k detajlom.
Ko smo napol budni, se zavedamo, da so nekatere resnice naših življenj zelo preproste in zlahka razumljive. V luči Snyderjeve knjige so to resnice o tem, kako zlahka se spet pustimo uspavati, kako popuščamo, čeprav vemo, da imamo prav, kako odstopamo od svoje resnične želje, kako se bojimo ljudi, ki so domnevno nad nami, v resnici pa niso nič drugačni od nas. In potem zdrsnemo nazaj in spet spimo, čas pa teče.
Snyderjeva knjiga je v nekem smislu prav o tem: ne o velikih zgodovinskih zlomih, temveč o vsakdanji mikroskopski dinamiki, skozi katero normalni, inteligentni, moralni ljudje postopoma izgubijo/pozabijo, kar so še malo pred tem vedeli. Ne naenkrat, kajpak, temveč v majhnih korakih, od katerih je vsak nekako razumen, ustrezen in sprejemljiv.
Zdrs v spanje je strukturna nujnost, saj izhaja iz narave človeške pozornosti, tega, kako deluje, in tega, kako je organizirano družbeno okolje, v katerem živimo.
Budnost, resnična, kritična budnost je kognitivno naporna in energetsko potratna, zato je redka; verjetno bo vedno tako. Zahteva vzdrževanje napetosti med tem, kar vidimo, in tem, kar nam družba govori, da bi morali videti. In ker je ta napetost neudobna, možgani pa so evolucijsko narejeni ali optimizirani za energetsko učinkovitost, ne pa za raziskovanje resnice, ki je energetsko potratno, problem rešijo z normalizacijo: kar je sprva videti kot opozorilo, postane počasi povsem normalno.
Foucault bi dodal, da je normalizacija sistemsko podprta z našo svobodo. To je zelo pomembno, ker nam pove, da zanjo niso odgovorni zgolj posamezniki. Institucije, diskurzi, družbeni odnosi namreč ustvarjajo okolje, v katerem je budnost skoraj vedno deviantna, spanje pa je po navadi nagrajeno. Poskusite govoriti resnico v krogu, kjer se vsi delajo, da je ne vidijo. V hipu vas bodo prepoznali kot nekoga, ki jih moti in vznemirja. Ko se boste pomaknili nazaj in se polili z mrzlo vodo, boste mahoma postali tisti, ki razume, kako stvari delujejo. Nenadoma vas bodo vsi sprejemali; postali boste eden izmed nas. Socialna in družbena nagrada tako spada k spanju, socialna in družbena cena, ki jo morate plačati, pa k budnosti. Ne po naključju, kajpak.
Kot ni naključje, da posveti Snyder celo poglavje lekciji, ki govori o institucijah in o tem, zakaj jih ljudje branijo celo takrat, ko jim škodijo. Branijo jih zaradi konformizma in iz strahu, pa tudi iz ponotranjene hierarhije, ki je del tega, kako vidijo sami sebe.
V hierarhiji ljudje spontano mislijo, da je nekdo nad njimi, saj so nanjo navajeni že od malega. Takoj mu vsaj implicitno podelijo pravico, da namesto njih pove, kaj je res, kakšna je resničnost. In ko mu jo podelijo, nehajo zaupati lastni izkušnji. Ne zaupajo ji celo tedaj, ko vedo, da imajo prav. Odpovejo se zmožnosti za presojo iz lastnega zornega kota in prepuščajo presojo avtoriteti. To ni zaslepljenost, zmanipuliranost, ni lažna zavest ali kaj podobnega. Ne, to je preprosta abdikacija, ki je na videz skromnost ali pragmatičnost, v resnici pa je eden temeljnih mehanizmov, ki omogoča delovanje oblasti, tiranijo in obvladovanje ljudi.
Ko pa nam postane kristalno jasno, da drugi ljudje niso v resnici nič drugačni od nas, smo že osvobojeni. Vidimo, da so tisti, ki so domnevno nad nami, negotovi, zmotljivi, končni in smrtni kot mi sami, se hierarhija za trenutek ustavi in razgradi. Sicer se ne izniči popolnoma, oblastna razmerja so resnična in imajo otipljive posledice, toda prepoznamo jih kot zgodovinski konstrukt, ne pa kot naravno danost, ki bi jo morali brezpogojno sprejemati. Foucault to imenuje kritična ontologija sedanjosti: videti, da je to, kar se zdi nujno, pravzaprav kontingentno in bi bilo lahko drugačno.
Lahko bi bilo, a ne zlahka, kot rečeno.
Vprašanje je, kako vzdrževati budnost, da ne bi postala preveč naporna. Naporna je že po definiciji, lahko pa nas preobremeni. Snyder bi nemara rekel, da je odgovor v skupnosti in v institucijah, v prostorih, kjer budnost ni individualno breme, temveč je skupna praksa. Ko veš, da drugi vidijo, kar vidiš sam, je laže vzdržati. In če so institucije, kot so prijateljstvo, civilna družba, demokratična participacija, dovolj zdrave, da absorbirajo del te napetosti, je veliko laže živeti. Ni treba, da jo nosi vsakdo sam.
Poglejmo konkretno, kaj to pomeni.
Snyder nas poziva k branju. Na površini je to videti kot banalen praktični nasvet, v resnici pa je nekaj čisto drugega. Skozi Foucaultovo lečo je to priporočilo za askezo. Razumem jo kot discipliniranje pozornosti, vzgajanje za vzdrževanje odprtega prostora praks, ki podpirajo in spodbujajo razvijanje demokratične subjektivnosti.
Foucault je v svojih analizah antičnih filozofskih šol pokazal, da so bile te šole prav to: skupnostni prostori, v katerih so posameznike vzgajale skupne prakse, pogovori in refleksije. Demokratična skupnost je izjemno pomembna in njen razpad ni le politična katastrofa, saj je tudi katastrofalni zlom tako vzgojene subjektivnosti.
Sodobni zlom subjektivnosti in psihopatologijo sodobnosti izvrstno opisuje korejsko-nemški filozof Byung-Chul Han, ki je napisal vrsto kratkih, izjemno prodornih esejev in knjig, ki skupaj tvorijo eno najostrejših diagnoz naše dobe.
V Družbi izgorelosti (Müdigkeitsgesellschaft, 2010) pokaže, podobno kot Foucault, da sodobni subjekt ni zatiran od zunaj. Nihče ga ne zatira, a saj niti ni treba, da bi ga. Zatira se namreč kar sam, ker je že v otroštvu tako učinkovito ponotranjil imperativ učinkovitosti (sic!), da je postal lastni neizprosni nadzornik, obenem pa še njegova nemočna žrtev. Potreba po nikoli sklenjenem nadzoru nad seboj je neizmerna.
V Transparentni družbi (Transparenzgesellschaft, 2012) opiše logiko digitalne razgaljenosti. V svetu, v katerem je vse vidno, kot v pornografskem filmu, ni prostora za skrivnost, brez katere pa ni niti ljubezni niti resničnega drugega. Obstajajo le neskončno izmenjevanje informacij, vzajemno všečkanje dizajniranih podob in nezadovoljena želja po potrditvi in pripoznanju.
V Izginjanju ritualov (Vom Verschwinden der Rituale, 2019) diagnosticira, kaj se zgodi, ko skupnost izgubi skupne prakse. Zgodi se natanko to, kar živimo iz dneva v dan: občestvo razpade v atomiziran zbir posameznikov, ki komunicirajo in se nikoli ne srečajo.
Rešitve ne more ponuditi niti boljša tehnologija dela na sebi niti boljša politika. Kaj nam potem ostane?
Morda pa je vendarle dober vzvod etika odgovornosti do bližnjika, ki je večina akademskih analiz aktualnih kriz ne prepozna. Mislim, da to sploh ni naključje, ker je odgovornost do bližnjega človeka zelo zahtevna, izrisovanje abstraktnosti človeštva in poudarjanje pomena statistike pa neprimerno lažje.
Resnično, sprejemanje bolnih ljudi in skrb za duševno zdravje drugega naredita več za razumevanje tega, kaj pomeni etično ravnanje v svetu nasilja, kot večina akademskih razprav. Nekateri ljudje tako dnevno na svoji koži preizkušajo to, kar akademska filozofija zgolj imenuje.
Današnji zapis zaključujem z orisom najtemnejše plati, ki je obenem strukturno najresnejša. Snyderjeva analiza jezikovne odpornosti postane ob širjenju umetne inteligence dramatično kompleksnejša, ker dobi dezinformacija, ki jo Snyder opisuje kot politično strategijo, z umetno inteligenco industrijsko razsežnost.
Kitajski model socialnega kreditnega sistema je že danes primer tega, kar bi Foucault imenoval panoptikon brez nadzornikov. To je sistem, kjer ni potrebno, da te nekdo gleda, ker je nadzor avtomatiziran, algoritmičen in vseprisoten. A to je šele začetek.
Generativna umetna inteligenca omogoča produkcijo dezinformacij v obsegu in hitrosti, ki ji človeška kritična presoja preprosto ne more slediti. Ko je mogoče z enim ukazom producirati milijone prepričljivih lažnih novic, prilagojenih specifičnim demografskim skupinam, se Snyderjeva lekcija verjemi v resnico sooči z infrastrukturnim problemom, ki je daleč onkraj problema človekove volje ali znanja.
Spustimo se globlje. Umetna inteligenca omogoča nevidno politično manipulacijo na ravni individualnih psiholoških profilov. Sistem, ki pozna tvoje strahove, tvoje negotovosti in tvoje kognitivne pristranskosti bolje kot ti sam, obenem pa s svetlobno hitrostjo prilagaja informacijsko okolje tako, da te vodi k vnaprej določenim zaključkom in mislim, ni le manipulacija. To je sodobna oblika nasilja nad človekom kot subjektom, ki ga Foucault v svojih analizah oblasti ni mogel niti predvideti, ker takrat ni obstajal niti na obzorju.
Vse to je izjemno pomembno, ker demokracija počiva na predpostavki, ki je nikoli ni bilo mogoče povsem uresničiti, a je bila vsaj načeloma veljavna: da se državljani odločajo na podlagi skupnih dejstev, ki jih različno razlagajo.
Umetna inteligenca to predpostavko ogroža na način, ki ga ni ogrožala nobena prejšnja tehnologija. Ko živi vsak človek v personaliziranem informacijskem okolju, ki ga oblikuje algoritem na podlagi vseh njegovih preteklih preferenc, generativna umetna inteligenca pa ga nenehno polni s prepričljivimi, a potencialno lažnimi ali skrbno selekcioniranimi vsebinami, skupna epistemološka podlaga kratko malo razpade. In ko je ni več, ni več javne sfere, kot jo je opisoval Habermas. Rezultat? Brez javne sfere ni demokracije, je le še upravljanje mnenj.
To pa je natanko tisto stanje, ki ga avtoritarni sistemi potrebujejo, iščejo in ustvarjajo. Umetna inteligenca tako stanje producira z učinkovitostjo, s katero se še nismo srečali. Goebbels in ostali so palčki v primerjavi s tem.
Moramo pa pošteno povedati, da umetna inteligenca ne bo niti rešila sveta niti ga ne bo uničila. Pospešila in okrepila bo to, kar že obstaja. Avtoritarni sistemi bodo z njo postali bolj avtoritarni, demokratične skupnosti, ki imajo trdne institucije in kulturo kritičnega razmišljanja, bodo z njo postale odpornejše. Neenakosti med ljudmi, ki obvladajo umetno inteligenco, in ljudmi, ki je ne obvladajo, se bodo poglobile.
Nemški sociolog Hartmut Rosa bi bržčas dodal, da lahko umetna inteligenca radikalno pospeši tisto pospešitev, ki je že sama po sebi patološka. V tej hitrosti postane resonanca med ljudmi, ki jo razume kot temelj smiselnega življenja, strukturno težje dosegljiva. Ko se svet spreminja hitreje, kot ga je mogoče integrirati, se subjekt ne razvija, temveč se le še refleksno odziva.
In ta reaktivni subjekt je, kot je pokazal Snyder, idealni podložnik avtoritarne manipulacije.
Ni komentarjev:
Objavite komentar