Med mladimi fanti obstaja močna potreba po očetu. Mislim na nosilca in zastopnika očetnega zakona. Ne mislim na avtoritarne močne moške, ki rastejo kot gobe po dežju. Kaj je torej očetni zakon, zakaj je tako pomemben in kje sodobni očetje največkrat zgrešijo, ko skušajo vzgajati in biti avtoriteta?
Naj za začetek orišem najširši okvir, znotraj katerega živijo.
Belgijski zgodovinar in politični filozof Anton Jäger je napisal knjigo z naslovom Hyperpolitik (Suhrkamp, 2023); angleški prevod z naslovom Hyperpolitics: Extreme Politicization without Political Consequences je pravkar izšla pri založbi Verso Books.
Knjigo je treba prebrati. Ameriški novinar David Wallace-Wells jo je v New York Timesu predstavil kot enega najboljših poskusov modeliranja sedanjega političnega trenutka.
Na kratko. Jäger pokaže, kako je že pred mnogimi leti stara infrastruktura strank, sindikatov in civilne solidarnosti razpadla, javno življenje pa je bilo vse bolj prežeto s protesti, spektakli in z moralno nujnostjo. Obljube posthladnovojnega liberalizma so dale prostor nemirni, nestabilni javni sferi, v kateri se zasebne strasti prelivajo v politiko, a ne gradijo ničesar trajnega.
Baudrillard, ki ga Jäger sicer citira, bi rekel, da je problem globlji od razpada institucij, ker je predvsem razpad referenta. V svetu simulakrov ni nobenega jasnega nasprotja med resničnim in lažnim, med pravičnim in krivičnim, med sovražnikom in zaveznikom, ker je vse reprezentacija reprezentacije, slika slike, podoba podobe. Dezorientacija našega življenja je nujna: ko ni jasnega referenta ali jasnega odgovora na vprašanje, proti čemu ali za kaj sploh živeti, postane politično delovanje množica performansov. Delam politiko, da pokažem, kdo sem, je motto politikov, spreminjanje sveta me ne zanima. Enako velja za naša vsakdanja življenja, ki so prav tako velikanska množica brezciljnih performansov.
Dezorientiranost ljudi je pogoj obstoja hiperpolitike. Sistem, ki živi od angažiranosti brez posledic, potrebuje dezorientirane ljudi, kajti orientiran človek, ki ve, proti čemu protestira in za kaj dela, bo vedno zahteval institucionalne odgovore. Zahteval bo stranke, sindikate, zakone, strukturo. Dezorientiran človek vsega tega ne bo zahteval. Plaval bo s tokom, se zadeval s kliki, živel za všečke in za viralni trenutek, ki zadovolji potrebo po osebnem izražanju, ne da bi zahteval karkoli od sistema.
Sedaj pa h klasiki.
Počasno branje Freudove razprave Totem in tabu (1913) odpre vrata v prostor, v katerem lahko oblikujemo dober odgovor na zastavljeno vprašanje o pomenu očetnega zakona in avtoritete v življenju ljudi, ki je natanko vprašanje o orientiranosti.
Obstaja mit o praočetu. To je pomembno. Gre za mit. To je mit o mogočnem tiranskem samotarju, ki se mu sinovi končno uprejo, ker ne prenesejo, da mora biti vse tako, kot določi. Upor je pomemben, ker omogoči vzpostavitev zakona. Brez njega se to ne bi zgodilo.
Ko govorimo o zakonu, ne mislimo na posameznike, ki ga vzamejo v svoje roke in uveljavljajo. Mislimo na to, da so vsi posamezniki podrejeni zakonu. Nihče ga ne sme imeti v svojih rokah, nihče ne sme postati tiranski muhavi samotar, ki dela, kar hoče, drugi pa bi ga morali ubogati in mu slediti.
Prav natančno branje nam pomaga razumeti razliko med empiričnim očetom in tem, kar je nad njim, kar zastopa ali bi moral zastopati. Kar zastopa, je simbolna funkcija. Oče, ki ga je v Freudovem mitu treba ubiti, ni empirični moški, temveč je podoba moči. Ubiti je treba to podobo, ne človeka.
Številni moški, očetje, mislijo, da so prav to – podoba moči. Hočejo biti močni, delajo na tem, da so njihove podobe podobe moči, hočejo, da jih otroci ubogajo in se jim podrejajo. Vse to spremlja prepričanje, da so prav podobe moči tudi podobe avtoritete. A niso. Nikoli niso bile.
Freud pokaže, da je prava avtoriteta onkraj podobe moči, da z njo sploh nima nobene zveze.
Ubiti je torej treba podobo moči. Zakaj? Ker šele po umoru oče zares lahko deluje kot avtoriteta. Deluje kot Ime očeta, simbolni zakon, ki deluje natanko zato, ker oče ni več prisoten kot telo, podoba in fizična sila. V tem je ključni premik in je samo jedro simbolnega zakona kot avtoritete.
Naj ponovim: avtoriteta ni ta ali oni človek, ki se navzven kaže kot močan. Ne, zares močan je simbolni zakon, ki ga empirični človek, na primer oče, zastopa, živi. Zakon je nad njim, ni on zakon. Od njega nekaj zahteva, ni on tisti, ki sledi svojim interesom, potrebam ali željam in nekaj zahteva od drugih ljudi. To sicer lahko počne, a potem ni avtoriteta in ne zastopa simbolnega zakona.
V tem je paradoks: simbolni oče je mrtev oče. Živi oče je le biološki oče, ta ali oni moški. Šele smrt naredi iz njega zakon.
Ne vem, zakaj ne bi v teh dezorientiranih časih še enkrat brali o tem, kar najdemo v delu Elementarne strukture sorodstva (Claude Lévi-Strauss, 1949). Resnično mislim, da je koristno vnovič premisliti, kar poznajo vse kulture: strukturno prepoved incesta. Zakaj? Da bi zares dojeli, katere osnovne menjave silijo občestva k vzpostavljanju mreže darov, zavezništev in razmerij.
Za Lacana je to potrditev temeljne ideje, da simbolni zakon ni vsebina, temveč je forma. Ni seznam pravil, ampak je sama struktura, ki naredi iz kaotičnega nagona človeški subjekt. Prepoved incesta je ukaz, da nečesa ne smeš narediti, hkrati pa je vstop v simbolni red, v jezik, v razmerja z Drugimi, ki niso podaljšek tebe.
Človek se kot zavestno bitje konstituira le v razmerju z Drugim. Potrebuje njegovo pripoznanje. Vstopa v dialektiko imaginarne oblasti, ne da bi to vedel. Zrcalne identifikacije mu pri tem niso v pomoč, postane ujetnik prizadevanj, da bi se nekako dokopal do pripoznanja, ki ga danes patetično zastopajo všečki. Ne more se.
Dokoplje se šele, ko nekaj prekine zrcalna razmerja, katerih ujetnik je. To nekaj je natanko simbolni zakon. Vstopi Ime očeta, ki preseka diadično razmerje mati–otrok, da otrok vstopi v triado, v simbolni red, v jezik. Ni več ujet v razmerja z Mamo, osvobodi se.
Osvobodi se in se hkrati podredi simbolnemu zakon. Ime očeta namreč ni oseba, ni ta oče, ni vsebina, temveč je kraj v strukturi. V tem je samo jedro svobode. Kaj vse to pomeni danes?
Pomeni, da je današnji svet ujet v imaginarna razmerja, v katerih ni nobene meje, kjer so ljudje, vpeti v ta razmerja, eno in isto. Vsakdanja zavest o svetu in ljudeh v njem zato nujno daje vtis, da ni nobene Drugosti, ki je ne bi mogli asimilirati, da je torej Vse mogoče, da se lahko kadarkoli zgodi karkoli, da lahko vsakdo sledi svojim sanjam in jih po mili volji uresničuje.
Vse to v najbolj neposredni obliki zastopa ameriški predsednik Trump. To je moški, ki ne bi smel nikoli postati vzor mladim fantom, ker ne zastopa nobene meje, s tem pa tudi ne simbolnega zakona. Večkrat zato reče, da lahko dela, kar hoče. Ne le v svoji dnevni sebi, temveč s celim svetom. Noben zakon nikoli ne bo rekel, da lahko nekdo dela, kar hoče.
Če bi znova vzeli v roke še knjigo Elementarne oblike religioznega življenja, ki jo je napisal Durkheim (1912), bi dodatno razumeli, da je prav prepoved (tabu) temeljna družbena vez in pogoj skupnega življenja. Razlika med sakralnim in profanim je prva velika distinkcija, ki sploh omogoči nastanek občestva. Brez nje obstaja le konglomerat posameznikov, ki so po naključju skupaj v istem prostoru.
Lahko pa gremo še naprej. In moramo iti. Ime Boga, YHWH, je neznanka, ki je ni dovoljeno izgovoriti, je Bog brez obraza, brez telesa in brez prisotnosti. Bog je simbolni oče par excellence. Navzoč je le v imenu, v zakonu, v besedi, ni pa niti podoba niti sila. Mojzes in monoteizem (Freud, 1939) je za Lacana neposredna predhodnica tega uvida.
To je ključni uvid, ki ga danes nujno potrebujemo. Potrebujemo simbolno vrnitev v preteklost, da bi gradili boljšo prihodnost, sicer tvegamo, da te sploh ne bo.
Grška tragedija. Za Lacana ni ilustracija. Je izvor koncepta, o katerem razmišljam.
Ojdip je mit o strukturi. Ne ve, kdo je njegov oče, ne ve, kje je meja. Prestopi jo, ubije empiričnega očeta in stori incest z empirično mamo. Ko končno spozna, kaj je storil, si izkoplje oči in s tem vstopi v simbolno slepoto, ki je nad vidom. Končno razume, da se nekaj ne sme zgoditi.
In Antigona. Seveda, Antigona. Vztraja pri simbolnem zakonu (pokop brata) in se ne pusti prestrašiti s podobo moči (Kreon).
Današnja potreba po očetu torej ni potreba po biološkem očetu. Še manj je potreba po močnem avtoritarnem voditelju in njegovi z mediji podprti podobi. Ne, to je potreba po simbolni funkciji, ki postavi mejo med otrokom in izvorom, vpeljе Drugost in reče Ne smeš niti poskusiti biti Vse. V tem je paradoksna osvoboditev za lastno subjektivnost, ki ne sledi nobenemu vodji, pa če je še tako močan in je njegova dizajnirana podoba še tako privlačna.
Ko Ime Očeta ne deluje, ko simbolna funkcija razpade, ko ni nobenega označevalca, ki bi postavil mejo, nastopi psihoza. Ne mislim na psihotična stanja v kliničnem smislu, ampak na ujetost ljudi v imaginarnem, v zrcalnih identifikacijah, v stalnem iskanju potrditve brez meje.
Natanko v takem svetu živimo danes.
Avtoritarni voditelji niso simbolni očetje. So imaginarne figure moči, ki obljubljajo, da bodo zapolnili praznino, ki jo je povzročil razpad simbolnega zakona. Toda ker so imaginarni, ne pa simbolni, ne osvobodijo, temveč le še bolj ujamejo. Simbolni oče postavi mejo, pri kateri vztraja, in prav s tem osvobodi. Imaginarni vodja zahteva identifikacijo in s tem prepreči avtonomijo ljudi, saj ti postanejo njegovi hlapci, bitja brez hrbtenice, različice iste identitete brez prihodnosti, o kateri lahko samo sanjajo.
Tudi Jezus. Najprej živi kot imaginarni objekt občudovanja in identifikacije. Hodi po vodi, dela čudeže, zdravi bolne, iz dveh hlebcev kruha jih mimogrede naredi veliko. Učenci zlahka sledijo tej podobi, ne sledijo pa zakonu. Petrovo zanikanje Jezusa tik pred njegovo smrtjo je simptom tega, o čemer govorim. Peter sledi imaginarni figuri moči, in ko se izkaže, da je končna, ranljiva in smrtna, ne zdrži. Ne zdrži natanko zato, ker še ni subjekt svojega prepričanja, še vedno je odvisen od drugega in njegove idealizirane podobe.
Križ je točka absolutne dezidentifikacije: Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil. To je natanko trenutek, dobesedno točka, ko imaginarni Oče izgine. Ni čudeža, ni zaščite, ni figure moči. Tam je le telo, ki trpi. Tam dobesedno je trpljenje. In šele sedaj je možna prava subjektivacija njegovih učencev.
Jezus se vrne, vendar je navzoč le v imenu, besedi, v skupnosti, ki ga nosi, ne pa v telesu. Ni navzoč telesno, navzoč je simbolno, duhovno. Pavel to popolnoma razume: Ne živim več kot jaz, v meni živi Kristus. To ni nikakršna mistika. Je natanko to, kar imenuje Lacan strukturа subjektivacije. Pavel postane subjekt nečesa, čemur se je najprej upiral, in prav zato ker se upira, ker ne sledi imaginarni figuri, postane avtentični subjekt.
Jezus ve, da je za učence bolje, da odide. Redke avtoritete to vedo. Dokler je fizično med njimi, ne morejo postati nosilci, so le občudovalci njegovih čudežev. Sledijo čudežem, ne pa besedi.
Današnji populistični voditelji so v najboljšem primeru le imaginarni očetje. Ponujajo podobo moči, čudež rešitve, neposredno navzočnost. Ne vedo, da imaginarni oče nikoli simbolno ne umre. Nikoli ne reče: Ne potrebujete mene, potrebujete zakon, ki sem ga zastopal. Počnejo ravno nasprotno: krepijo odvisnost, navezanost na svojo podobo, nikoli se ne žrtvujejo za subjektivacijo sledilcev. Zanje jim je pravzaprav popolnoma vseeno, ne spoštujejo jih niti malo.
Simbolni oče naredi nekaj povsem drugega: umre, da bi drugi postali. Ne zahteva identifikacije s svojo podobo, zahteva prenos zakona v skupnost, ki postane njegova kasnejša oblika. Sveti Duh kot občestvo je natanko to: zakon, ki ne prebiva v eni osebi, ampak v razmerjih med subjekti, ki so ga ponotranjili.
Avtoritarni vodja strukturno ne more narediti tega, kar je storil Jezus. Ne more simbolno umreti, ker dobesedno živi od imaginarnе identifikacije, odvisen je od nje. Njegova smrt bi pomenila konec gibanja, ne njegove preobrazbe v občestvo. Zakaj? Ker ne bi zapustil ničesar vrednega, kar bi živelo brez njega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar