Včasih so občutki krivde in nevrednosti pri kakem človeku tako močni, da se zgodi tole. Val samoobtoževanja je tako močan, da bi se tam pred vami najraje poškodovala, vzela nož v roke in zabadala svoje telo, dokler mi ne bi zmanjkalo moči in bi telo povsem razkosala. Nagnusna sem sama sebi, mučila bi se, ker si ne zaslužim živeti.
Take so skrajne misli nekoga, ki nam povedo, kako dramatično je lahko duševno življenje, ko oseba res verjame, da ni vredna, da bi živela. A od kod take ideje, saj menda niso padle z neba? Kaj vse se mora dogajati v življenju, da človek verjame, da je slab, ničvreden, čuden, nenormalen in kar je še takih izrazov? Kakšno vlogo imajo pri tem drugi ljudje, medsebojni odnosi, načini, kako se ljudje pogovarjajo – ali pa se ne?
Odsotnost pogovarjanja še ne pomeni samouničevanja. Daleč od tega! A dolgoročno zadeva ni več tako preprosta, kajti ljudje nujno potrebujemo pogovarjanje. Brez njega smo osamljeni in vse bolj izčrpani, ker se želimo pogovarjati, a nimamo sogovorcev. Brez dobrih sogovorcev je lahko v življenju vse več praznine, hladu in odtujenosti, ki lahko tlakujejo pot samouničevanja. Iz izkušenj vemo, da nas dobro pogovarjanje duhovno napolni, daje nam polet in nas čustveno pomiri, na nas deluje optimistično, včasih celo zdravilno. Vse to vemo, zato lahko samozavestno rečemo, da potrebujemo dobre pogovore in dobre sogovorce. Pomagajo nam zaščititi se pred občutki osamljenosti, občutki, da se z nami nihče noče pogovarjati, da nas nihče ne mara, da smo slabi ljudje. Tako zaščito potrebujemo, da ne bi imeli prehitro občutka, da je z nami nekaj narobe, da bi doživljali smisel življenja.
Vedno bolj se stopnjuje samouničevanje. Sploh ne vidim smisla, samo ponavljam rituale vsak dan. Kaj je z mano narobe? Kot da sem sama na svetu in okolica in ljudje nimajo več nobenega vpliva name? Take izjave poslušam že zelo dolgo, vedno znova. Ljudje ne vedo, koliko samouničevanja je med njimi, koliko občutkov nevrednosti, ker so tako zaposleni z ustvarjanjem zunanjih videzov, da je vse videti v najlepšem redu. Pa ni.
Ni vse v redu, kajti zunanji videzi niso dovolj za izpolnjeno življenje, ne morejo nas zavarovati pred notranjimi občutki praznine, čustvenim hladom in medsebojno odtujenostjo.
Veliko ljudi živi iz danes na jutri, vsak dan naredijo, kar je pač treba narediti, toda to je dosti premalo za polno in kakovostno življenje, z dobrimi odnosi in dobrimi sogovorci, za občutenje smisla in pomena življenja nad vsakdanjo površino.
Živim iz danes na jutri, kot da se mi spomin na včeraj izbriše. Počnem stvari, kot da živim samo za tisti dan. A problem je, da je takšno prepričanje samo moje. Okolica, drugi ljudje pa me ves čas spremljajo in opazujejo. Sama imam prepričanje, da je vsak dan vse na novo, da me nihče ne pozna, prepozna. Res ne razumem, kaj je z mano narobe, da doživljam tako spremenjena stanja zavesti? Vse deluje, kot da živim za in v samem jedru uničenja.
Vzporednica z aktualnim globalnim dogajanjem je res takoj pri roki. Kaj pa je drugega vojna na Bližnjem vzhodu, če ni eno samo uničevanje iz dneva v dan, brez smisla in pomena? Ameriški predsednik je te dni rekel, da lahko naredi z drugo državo vse, kar hoče. Njegovo izjavo bi lahko razumeli, da lahko povzroči prebivalcem te države veliko trpljenja in bolečine, ne da bi ga vsaj malo zanimali. Obnaša se, kot da je vseeno, ali so živi ali ne, da so kakor predmeti, ki jih po mili volji prestavlja sem in tja, kot se mu pač zahoče. V njegovi perspektivi nima bližina drugega človeka nobene vloge.
Kakor se vzpenjajo avtoritarni način razmišljanja in delovanja, se povečuje tudi hrepenenje po resnično boljšem življenju onkraj političnih delitev, priganjanja ljudi, nenehne storilnosti in samotnega dela na sebi.
Močno potrebujem občutek Ljubezni in hrepenim po bližini sočloveka. Kako se soočiti s tem? S pojmom ranljivosti.
Resnično, bližina Drugega ne bo rešila človeštva pred tretjo svetovno vojno, lahko pa močno ublaži občutke osamljenosti, ki nastajajo zaradi priganjanja k individualizmu, kot da lahko človek sam uspe v tem življenju.
V resnici ne more. Bližina drugega in njegova ranljivost sta prava pogoja za resnična srečanja, ta pa potrebuje čisto vsak človek. Individualizem jih onemogoča, s tem pa prispeva k občutkom osamljenosti, izoliranosti, prispeva k trpljenju ljudi, čeprav nastaja vtis, da so ločeni posamezniki zadovoljni s takim načinom življenja.
V resnici niso zadovoljni.
Še naprej hočem biti svetilnik.
Ni komentarjev:
Objavite komentar