Gospod srednjih let se je želel pogovarjati z menoj. O čem bi se pogovarjali, sem ga vprašal. Najprej bi rad samo to, da me poslušate, mi je odgovoril, ker nimam nikogar drugega, ki bi me res poslušal. In sem ga. Tole je bruhnilo iz njega.
Torej, star sem 42 let in končno sem ugotovil, kaj je življenje. To je prekleti seznam stvari, ki jih moram narediti. Ne vem, kdo ga je napisal, jaz ga gotovo nisem. Kaj naj počnem z njim? Naj delam do smrti, da bom naredil vse, kar je treba, čeprav me to ubija? Da me bodo ocenjevali ljudje, ki jih sploh ne bom nikoli srečal in ne bodo imeli pojma, kdo zares sem?
Diplomiral sem pri 22-ih. Diplomo sem uokviril in jo obesil na steno. Moji starši so jokali. Tudi sam sem imel solze v očeh. Vsi smo se objeli. In isti hip sem pomislil: »Odlično! Jutri se začne PRAVO delo!« Štirideset let dela! In verjetno me bo do konca življenja skrbelo, ali sem naredil dovolj in zaslužil dovolj in dovolj uspel. Dejstvo je, da sem takrat odkljukal prvo stvar na seznamu. Ostalo jih je samo še sedeminštirideset.
Potem sem dobil delo. Ni bila TA služba, ki se ji reče SANJSKA, bila je samo služba. A imel sem velike načrte. Nameraval sem se prebiti navzgor, uspeti, kot se reče. Saj so tudi ljudje okoli mene počeli natanko isto. Obljubil sem si, da ne bom ostal zadaj. Ni šans!
Po šestih letih sem končno napredoval. Uspelo mi je! Pomeni sicer, da počnem popolnoma isto sranje kot prej, ampak zdaj to počnem za ekipo in imam 3-odstotno povišico. Pomeni, da si lahko uničujem svoje duševno zdravje v nekoliko višjem plačilnem razredu.
Jasno mi je postalo, da moram delati tudi na sebi in na popolnem telesu. Veste, kaj je popolno telo? To je telo, ki ga NIMATE. Taka je definicija. Ko ga končno imate, ni več popolno – nenehno ga je treba popravljati. Vpisal sem se v telovadnico, v kateri je veliko ogledal. Telovadnice so v bistvu zgradbe iz ogledal in žalosti. Tekate na tekalni stezi, v bistvu se nikamor ne premaknete, strmite vase in si mislite: »Samo še dvanajst mesecev in končno bom srečen.« Dvanajst mesecev pozneje si mislite: »Samo še dvanajst mesecev.« Že šestnajst let si govorim, da sem »samo še dvanajst mesecev« oddaljen od sreče. Ampak vztrajam. Zakaj? Ker je nekje v mojih možganih glas, ki mi vsak dan dopoveduje: »Ko boš imel izklesane mišice, bo vse trpljenje dobilo smisel.«
Z ženo sva ves čas varčevala za hišo. Lani sva jo končno kupila. Veste, kaj je nakup hiše? Podpisovanje papirjev, na katerih piše »prosim, rad bi bil v dolgovih do smrti«. Tridesetletna hipoteka. Ko odplačava hišo, bom star 72 let. Če bom.
Ves ta čas bom seveda spremljal to, kar imenujejo metrike uspeha – ta izraz sem nekje pobral, nimam pojma, kje. A veste, kaj je to? To so številke, ki vam povedo, kako zelo vam iz dneva v dan ne uspeva, da bi bili končno srečni. Sledilci na Instagramu. Plača. Kvadratni metri. Kreditna ocena. Število korakov na dan. Varčevalni račun. Upokojitveni sklad. Neto vrednost. Imam APLIKACIJO, ki mi vsak dan objektivno sporoči, kolikšen odstotek »življenjskih ciljev« sem dosegel. In ta klinčeva aplikacija ves čas dodaja nove cilje. Vsakič, ko dosežem enega, se pojavijo trije novi. To je kot prekleta hidra samoizboljševanja.
In denar. Seveda, denar, jasno. Veliko denarja. Veste, česa vam nihče nikoli ne pove? Da je količina denarja, ki ga potrebujete, da se počutite varno, vedno natanko 20 % večja od količine, ki jo že imate. Vedno. To je matematična konstanta. Ko sem zaslužil 30.000 evrov na leto, sem si rekel: »Če bi jih zaslužil vsaj 36.000, bi bilo vse v redu.« Ko sem jih zaslužil 50.000, sem pomislil, da bi bilo dobro, če bi jih 60.000, ker bi bil potem res na varnem. A saj poznate nadaljevanje. Nikoli se ne konča. Gol je na motoriziranih kolesih. Nenehno se oddaljuje. In ves čas mi govorijo, da bi moral biti hvaležen, ker imam dobro službo. Ja, itak, imam SREČO, da lahko 50 ur na teden počnem nekaj, do česar sem ambivalenten, da si lahko privoščim hišo, v kateri sem preveč utrujen, da bi užival, s telesom, ki sem ga že izčrpal, spremljam meritve, zaradi katerih se počutim bedno, in varčujem z denarjem, ki ga ne bom nikoli porabil, ker bom prestar, da bi v njem užival!
Veste, kaj je pri tem najbolj bedno? Da ne morem nehati. Vem, da je diploma samo papir. Vem, da je napredovanje le še več dela. Vem, da je popolno telo fatamorgana. Vem, da je hiša zapor. Vem, da je poročni prstan simbol marketinške kampanje. Vem, da so metrike uspeha poljubne. Vem, da denarja nikoli ne bo dovolj. VEM vse to. In še vedno se vsako jutro zbudim, da bi naredil naslednjo kljukico. Grozljivo naporno je loviti te bedne fantazije s seznama, ampak še bolj grozljivo je, če jih ne lovite. Kaj pa naj bi počel, če vsi počnejo isto? Kdo sploh sem, a si sploh upam biti drugačen? V čem je smisel vsega tega norenja?
A ko delam, kar pač delam, vsaj nekaj počnem, čeprav me to uničuje. Vsaj imam zgodbo, ki jo lahko pripovedujem drugim. »Delam za partnerstvo.« »Varčujem za večjo hišo.« »Treniram za maraton.« »Dizajniram svojo blagovno znamko.« Kaj bi bil brez teh zgodb? Bil bi živ, bil bi končen, začasen, navaden človek.
In to je grozljivo. Ne da mi spati.
Razumem, kaj mi želite povedati, sem se končno oglasil. In nikakor niste edini, ki se v tem norem svetu spopada z vprašanji identitete, smisla, izčrpavanja, duševnega zdravja in sreče. Pogovarjal sem se s številnimi ljudmi, ki trpijo zaradi družinskega nasilja, zakonskih in zunajzakonskih prevar, motenj hranjenja in travm, ki jih povzroča korporativno organizirana religija, pa z ljudmi, ki so nesramno bogati, a notranje popolnoma izpraznjeni.
Upodabljanje krutega optimizma sodobnega neoliberalnega sveta ni zelo zahtevno. Ljudje ga upodabljajo tako rekoč spontano. Tako ga tudi opisujejo. Tudi vi ga.
Pred seboj vidim osebo, ki si pred obrazom drži čudovito, sijočo masko. Za druge, kakopak. Da jo vidijo. In všečkajo, potrjujejo, saj bi se sicer razblinila, izginila bi kot dim v vetru. Od spredaj je res videti, da je maska dobro dizajnirana, fascinantna, popolna. Predstavlja idealizirani jaz, metaforo spektakularno hitrega življenja, v katerem oseba pridno gara iz dneva v dan in hoče verjeti, da je vse skupaj smiselno. Idealizirani jaz je sijoča podoba, je vse, kar upa, da bo nekoč postala, ali pa – da to morda že je. Ko si še sama ogleduje lastno podobo v zrcalu, vidi, kar želi videti, vidi, kar se je naučila videti. Zdi se, da je uspeh že tu … ali pa je le še čisto, čisto malo oddaljen.
Od zadaj je vse skupaj videti bistveno drugače. Maska ima na notranji strani trne, ki pritiskajo na njen dejanski obraz. Pravi obraz spodaj je izčrpan in trpeč. A roke držijo masko na mestu. Ne morejo ali nočejo je spustiti.
Natanko vem, o čem govorite, sem sklenil.
Izziv pri vizualizaciji krutega optimizma je v tem, da dojamemo, da orisana podoba ne kaže le upanja. Prav tako ne prikriva zgolj trpljenja. Upodablja upanje v imenu trpljenja. Problem je zato prav upanje, ne trpljenje.
Upanje je problematično, ker podpira fantazme, ne pa želje po spoznanju resnice trpljenja. Je del scenarija o sabotiranju sebe in povzročanju škode sebi. Ni se ga mogoče znebiti, čeprav ljudje čutijo bolečino. Problem je natanko v tem, da idealizirani jaz uničuje dejanskega.
A največja težava, o kateri po navadi ne govorimo, je tale. Kritika hitrega in s seznami napolnjenega vsakdanjega življenja lahko postane znak prefinjenosti – in rabe kritičnega razmišljanja. »Poglejte, kako se zavedam pasti! Poglejte, kako spretno jo znam artikulirati! Vse mi je jasno!«
Zavedanje brez dejanj pa je le še ena oblika iste težave, ki se maskira kot uspeh. Mislim na kruti optimizem same kritike: »Če bom le dovolj jasno razumel past, v kateri sem, bom svoboden.« A ne gre tako. Na žalost ne gre.
Človek je kljub kritičnemu razmišljanju še vedno ujet. Individualno razsvetljenje namreč nikakor ne zadošča za osvoboditev, potrebno je kolektivno delovanje.
Obrnili ste se name, da vas poslušam. In sem vas. Kaj sedaj?
Vaše iskreno pričevanje je razorožujoče. Podobno se počuti veliko ljudi. Kritizirajo kruti optimizem in tvegajo, da postane njihova kritika le še en izdelek na trgu pametnih komentarjev. Občinstvo, ki posluša kritično misleče osebke, se počuti pametno, ker razume kritiko, potem se vrne domov k svojim kontrolnim seznamom, v past, v kateri nezavedno uživa.
Kaj lahko naredimo? Nehamo teči? Še naprej tečemo? Tečemo hitreje ali drugače? Ne vem. Vem pa, da je nevednost boljša od pretvarjanja, da so kljukice na seznamu pomembne.
Lauren Berlant predlaga nekaj, kar mi daje misliti, ko vas poslušam. Njene misli so res dobre, ker temelji njeno raziskovanje na anatomiji ameriških nacionalnih fantazem, od katerih smo bolj ali manj odvisni vsi, vpogledu, kako je v zadnjih desetletjih politična javna sfera postala »intimna javna sfera«, v kateri se državljanstvo ljudi meri in presoja z osebnimi in zasebnimi dejanji, ne pa z državljanskimi, pri čemer so idealni državljani paradoksno tisti, ki še ne morejo delovati kot državljani – otroci in zarodki, temeljijo pa tudi na opisih izvorov množično-kulturne »intimne javnosti« in spoznanj, kako komodificirani žanri intimnosti krožijo med neznanci. Misliti mi daje tudi zato, ker mi pomaga raziskovati, kako ostajajo ljudje navezani na neuresničljive fantazme o dobrem življenju kljub dokazom, da liberalno-kapitalistične družbe v resnici ne morejo več zagotavljati smiselnih priložnosti, da bi v življenju »nekaj dosegli«.
Še naprej se bom osredotočal na srečanja z drugimi ljudmi, ki so gnani, da bi bili čim bolj pripeti na željo po všečnosti, čeprav jih ta uničuje, preprečuje pa tudi možnosti, da si zamišljajo drugačne načine življenja, v katerih ni treba tekati za srečo.
Kaj torej predlaga avtorica?
Drugačne načine skupnega življenja v slepi ulici, iskanje drugih načinov za vztrajanje, ki ne zahtevajo izpolnitve fantazij in fantazem, ustvarjanje novih žanrov za življenje, ki niso odvisni od starih obljub. Zanima jo, kako ljudje improvizirajo v krutih razmerah, namesto da pretvarjajo, da jim lahko uidejo. Tudi mene.
Ni komentarjev:
Objavite komentar