Ironija je večplastna: Star Trek je bil vedno vizija utopičnega postčloveškega sveta, federacije, ki je presegla notranje konflikte, potrebo po oboroževanju in pohlepnost. Live long and prosper je tako pozdrav civilizacije, ki se je dvignila iz vojne in dosegla trajni mir. V kontekstu mojega včerajšnjega zapisa o Iranu in Baudrillardu pa je natanko to, kar imenuje Baudrillard simulaker utopije. To je podoba prihodnosti, ki lebdi nad sedanjostjo, ki ubija. Besede tako obljubljajo življenje in blaginjo, medtem ko se pod njimi vrtijo posnetki raket in uničenih stavb, ubitih ljudi, gostega črnega dima iz gorečih rafinerij nafte, pomešani z izjavami diktatorjev, da je večni mir za vogalom in da so končno našli pravo mešanico avtoritarnega vodenja sveta, ki bo zagotovila blaginjo in prosperiteto vseh naših.
Kot gledalci smo tako vse bolj v položaju, v katerem nismo nikoli hoteli biti. Vselej smo spontano verjeli, da so podobe gotovo odsev resničnosti, poštene reprezentacije sveta, kakršni so zemljevidi, ki ustrezajo pokrajini. Nikoli si nismo aktivno želeli, da bi podobe resničnost prikrivale in izkrivljale, zato smo bili ogorčeni, ko so propagandne fotografije prikazovale ljudi, kot da so nekaj, kar v resnici niso in niso nikoli bili. Upirali smo se propagandi in resnično kritično razmišljali, čeprav nas ni k temu nihče pozival, v šolah pa tega izraza še slišali nismo.
Ko so kasneje digitalne podobe vse pogosteje prikrivale odsotnost resničnosti in prikazovale nekaj, kar v resnici ni obstajalo, smo že vedeli, da se ljudje lahko pretvarjajo, da ga reprezentirajo, da je pretvarjanje v njihovi naravi. Osupli smo bili, ko smo se zavedali, da določene podobe nimajo nikakršnega razmerja z resničnostjo, da se rojeva čisti simulaker, ki se nanaša samo nase.
Danes tako rekoč nikogar ne preseneča izginjanje razmerij z resničnostjo, zato se simulakri širijo kot virus. Ne le v vojni ali politiki, temveč v vseh razsežnostih vsakdanjega življenja: v oglaševanju, resničnostni televiziji, v socialnih medijih, kjer kot po tekočem traku nastajajo performativne identitete, ki niso odsev tega, kar smo, temveč so bedna zamenjava za to, kar bi radi bili, a nikoli ne bomo.
Baudrillardov morda najpomembnejši koncept hiperrealnosti nam pomaga dojeti, da ne ustvarjajo lažne realnosti in nam jo prodajajo, temveč nekaj, kar je veliko intenzivnejša, čistejša in bolj dodelana realnost od originala, ki tega zlahka izpodrine, zato opazovalec sončnega zahoda samodejno vzklikne, da je skoraj tako lep kot na razglednici, medtem ko že verjame, da je to res.
Primer, ki ga ob tem ponudi Baudrillard, Disneyland, je danes vsakdanja predstava sveta, v katerem naj bi imeli trajni občutek, da je Disneyland ves svet, zunaj katerega ni nobene druge resničnosti.
Kaj so potem v orisani perspektivi podobe vojne, ki jih gledamo iz dneva v dan, če pa naj bi bil Disneyland povsod?
Prvi odgovor je bil že podan: vojska obstaja zgolj zato, da preprečuje vojno. Še vedno namreč obstajajo zlobni režimi, ki hočejo udariti po nas, zato preventivno mi udarimo po njih. Sovražnik je potreben, ker ga preprosto potrebujejo za vzdrževanje logike odvračanja. Nikoli ga ne smejo zares uničiti, ker bi s tem sistem izgubil svojo funkcijo. Tudi v Disneylandu se namreč dogaja nekaj, kar razkrivajo neponarejeni dokumenti, ki tokrat slišijo na ime Epstein.
Žrtve spolnih perverznežev in kriminalcev so še bolj nevidne, kot so bile prej, medtem ko postaja podoba zlobnega sovražnika vse jasnejša in jo vsi gledajo, ker ne smejo videti nekih drugih podob.
Težko si predstavljam bolj sprevržen scenarij, kot je ta.
Ustvarjalci hiperrealnosti brez zadržkov ustvarijo deepfake video iranskega generala, ki izjavi kapitulacijo, zmedeni gledalci pa so, ne da bi vedeli, že v položaju nekoga, ki mu ni treba vedeti, ali je video izmišljen ali ne. Ni mu treba, ker je kategorija resnice že pred časom prenehala biti operativna. Vprašanje Je to res? je tako postalo nekaj, kar ne potrebuje odgovora, saj je v svetu simulakrov kratko malo neodgovorljivo. Razlog za to ni epistemološka skromnost, razlog je delovanje sistema, ki te razlike strukturno ne pozna – zanj kratko malo ne obstaja.
Mislim, da bi Baudrillard danes k vsemu zapisanemu dodal srhljivo ugotovitev: umetna inteligenca ni zgolj orodje za ustvarjanje simulakrov. Ne, umetna inteligenca je prvi subjekt, ki živi izključno v simulakru in iz njega producira nove simulakre. Ni je mogoče vrniti k realnosti, ker zanjo realnost nikoli ni bila izhodišče.
Kaj vse to pomeni za nas, ki kljub vsemu vztrajamo pri tem, kar je globoko človeško in humano? Naj odgovorim.
Baudrillard je bil res briljanten diagnostik, a je bil tudi slab zdravnik. Njegova teorija je opisala bolezen z natančnostjo, ki je bila včasih več kot le intelektualna provokacija, saj je bila preroška, toda v njegovi misli ni prave strategije odpora. Zakaj ne? Ker zanj odpora sploh ni. Simulacija namreč ni sistem, ki bi ga lahko razgradili od zunaj, saj je zrak, ki ga dihamo, jezik, ki ga govorimo, zaslon, skozi katerega gledamo svet. Kdor misli, da stoji zunaj nje, je po Baudrillardu le globlje znotraj.
Moj odnos do sveta je kljub temu bistveno drugačen.
Lévinasova etika, ki je moje vodilo, je svetilnik, ki nikoli ne ugasne. Preden je podoba, jezik, simulacija ali simulaker, je obličje. Tega se globoko zavedam in ne verjamem, da bo kdaj drugače. Dokler bodo ljudje, bo veljalo, kar sem pravkar zapisal.
In obličje Drugega preprosto ne more biti simulirano, ker simulacija ne pozna ranljivosti. Deepfake nima solz, ki bi jih gledalec iskal v očeh drugega. Lahko jih celo ima, gotovo pa nima zahteve, ki se rojeva iz pravih solz.
Sam vztrajam ob drugem in sem priča njegovi izkušnji brez posrednika in brez zaslona. Vztrajanja ni mogoče niti simulirati niti absorbirati. Ni ga mogoče digitalizirati, kajti njegova vrednost leži ravno v tem, da je telesna, časovna, enkratna in nezamenljiva. Mislim na navezanost, ki se gradi s telesno bližino, v skupnem ritmu, v tem, kar je biološko in eksistencialno pred vsakim virtualnim razmerjem.
Resnično, nastajajo prakse, ki niso le romantično nostalgično vztrajanje, ker so strukturni odgovor na logiko simulacije.
Prva značilnost take prakse je počasnost, ki je vselej že politično dejanje. Han to imenuje vita contemplativa, življenje, ki si vzame čas. Hitremu toku simuliranih podob se tako upiram z dolgimi pogovori, z branjem debelih knjig, ki zahtevajo mesec dni, s sprehodi, ki nimajo nobenega cilja. Ne mislim le na to, da je počasnost prijetna, mislim tudi na to, da simulacija življenja dobesedno živi od hitrosti. Ko hodim počasi, se ji že upiram. Moj petkov post sodi sem.
A vsega tega ne počnem zgolj sam. Vabim druge, da oblikujemo skupnost brez zaslonov. Post je del organske oblike skupnega ritma, ki ga simulacija ne pozna. Ko z nekom skupaj jem po 30-urnem postu, je ta skupnost drugačna od vsake digitalne skupnosti. Njen temelj je biološka in duhovna izkušnja, ki je absolutno neprenosljiva in je ni mogoče simulirati.
Hvaležen sem za poklic, ki ga opravljam vse življenje. Naučil me je spoštovati, da sta trpljenje in smrt resnična. Telo, ki prenaša bolečino, je neizogibna resničnost trpljenja in je morda zadnje področje, ki ga ni mogoče kolonizirati s simulacijami.
Vztrajnost ni le upanje, ker je dejstvo. Mojega posta, razmišljanja, pisanja tega bloga, srečevanj z mladimi s posebnimi potrebami ni mogoče meriti, optimizirati ali reprezentirati. To niso simulacije, namenjene gledalcem. Preprosto niso.
Camus nam je že pred časom skromno predlagal, da ne pristanemo. Njegov Sizif dobro ve, da se bo skala skotalila nazaj, a njegov korak navzgor, trenutek, ko se obrne in gleda, kam bo stopil, je že upor. Ni zmaga, je pa trmasta zavrnitev kapitulacije.
Kaj pomeni vztrajati danes, v tem konkretnem trenutku, ob tem konkretnem človeku? To vprašanje živim vsak dan. In morda je obenem tudi odgovor.
Pomislim na Marka Avrelija in Epikteta, ki sta zagovarjala vzdržljivost kot obvladanje čustev, umik v notranjo trdnjavo, ki človeku omogoči, da zunanji svet ne more do njega. To je vredno spoštovanja. Stoik vztraja tako, da se distancira od trpljenja.
Zares zanima pa me šele Jezus, ki vztraja tako, da trpljenje sprejema do konca. To je radikalna vrsta trdnosti. Ni trdnost kamna, ki se ne premakne, temveč je trdnost vode, ki je še naprej voda, čeprav teče skozi ognjene kamne.
Getsemani je kraj, kjer Jezus prosi, da bi ta ura čim prej minila. Poti, ki ji je bil zavezan, se ne veseli. V resnici ga je strah, telo se upira, teče mu krvavi pot. A kljub temu ne popusti. To je vztrajanje skozi strah in so sočutna moč kot delovanje kljub ranljivosti in z njo.
Jezusov odnos do ljudi z roba družbe, bolnih, izobčenih, preziranih, ni rezultat moralnega razmisleka, ki pretehta argumente. Ne, to je neposredni odziv na obličje, ki terja odziv.
V tem smislu Jezus ni religiozna figura, saj je paradigmatski primer tega, kar imenuje Lévinas etična subjektivnost: človek se oblikuje skozi odgovornost do Drugega, ne skozi lastno identiteto ali interes. Njegova identiteta ne raste iz genov ali vplivov okolja, ni nekaj, čemur dodamo še ščepec lastne aktivnosti. Ne, to je identiteta, ki se prekvasi skozi odgovornost. Ni odgovorna, ampak je v nekem radikalnem smislu utelešena, udejanjena odgovornost do Drugega. Tak je tudi temelj vsake resnične etike.
Jezus pokaže, da dobi vztrajnost dokončni pomene šele, ko nas je strah in se ne umaknemo.
Obstaja še zadnji vidik, ki se mi zdi danes vreden omembe. Baudrillard je bil med filozofi, ki so se eksplicitno ukvarjali z izginjanjem svetega v moderni kulturi. Njegova diagnoza je bila, da je kapitalistična medijska kultura absorbirala religiozni impulz in ga spremenila v spektakel, ki ga predstavljajo megacerkve kot Disneylandi in televizijski evangelisti kot reality show. Sveto je postalo eden izmed simulakrov.
Vse to je zelo daleč od tega, kar delam vsak dan. Mislim na neposredno, skoraj anonimno in povsem, nereprezentirano prisotnost ob trpečem. Ko sedim ob dijaku, ki mi pripoveduje, da bolečina nikoli ne izgine, ta trenutek ne bo nikoli posnet, ne bo objavljen, še manj bo všečkan. Mislim, da je obenem resnično subverzivno dejanje, ki ga sodobna kultura preprosto ne zna kodirati.
Sveto ni izginilo. Skriva se v tistih trenutkih, ki jih ne more zajeti nobena kamera.
V tišini sovje sobe se lotim vnovičnega branja knjig: Ulrich Brand & Markus Wissem, The Imperial Mode of Living: Everyday Life and the Ecological Crisis of Capitalism; Kōjin Karatani, Marx: Towards the Centre of Possibility; Chantal Mouffe, The Return of the Political; Edward Said, Freud and the Non-European.
Ni komentarjev:
Objavite komentar