Kaj pomeni kritično misliti? Pomeni imeti pogum, da se odpraviš tja, kamor konformizem in strah ne gresta nikoli. Avtoritarnost tega ne prenese. Ne mislim toliko na upor, bolj mislim na pogum misliti onkraj tega, kar je dovoljeno misliti.
Ameriški profesor filozofije Jason Stanley je napisal izjemno knjigo z naslovom Erasing History: How Fascists Rewrite the Past to Control the Future (2024), v kateri ne dokazuje le, kako so nekoč fašisti počeli to, kar je zapisano v naslovu njegove knjige, temveč pokaže tudi, kako sistematične zamenjave državnih uslužbencev z zvestimi strankinimi kadri in sistematične zamenjave učiteljev v šolah in univerzah s strankinimi privrženci delujejo tudi danes ter pomagajo tlakovati vzpenjanju ljudi, kot je Trump, ki na koncu dneva ni neustavljiv, ker bi bil dejansko tako močan, temveč je tak zato, ker ima zvesto publiko, ki mu slepo verjame, kar pomeni, da zlasti ne razmišlja kritično. Njegova moč je v resnici relacijska oziroma odnosna, to pa pomeni, da je povsem odvisna od zvestobe množice, ki je vezana nanj na načine, ki presegajo racionalno presojo.
Gollumova logika – must have the precious – ni le individualna psihološka patologija, temveč je tudi kolektivna. Avtoritarni voditelj tako postane nenavadno dragocen za vse, ki so izgubili občutek skupnosti, smisla in zaupanja v institucije. Vdano čakajo, kaj bo storil, in odobravajo, karkoli stori. Upajo na drobtinice in nezavedno uživajo v njegovih spektakularnih potezah. Svet se spreminja, verjamejo v nov red.
Pomenljivo je, da uporabi Stanley besedo Rewrite, kar je sedanji čas. Ne reče, da so nekoč fašisti to počeli. Kakor ni nujno, da danes uporabljamo besedo fašisti, pa vemo, da se avtoritarni voditelji obnašajo fašistično. Kako dejansko razumeti vse to?
Ko Stanley zapiše rewrite in ne rewrote, s tem pove, da njegova knjiga ni zgodovinska analiza zaključenega procesa. Ne, reče, da je to diagnoza živega dogajanja, ki poteka pred našim nosom. Razlika je ogromna. How Fascists Rewrote the Past bi bila knjiga za zgodovinarje, razlaga, kako se je nekaj zgodilo v preteklosti, zakaj je bil Hitler uspešen, kaj je naredil Mussolini s šolskim sistemom. How Fascists Rewrite the Past pa je opozorilo, ki predpostavlja, da so ti mehanizmi aktivni tukaj in zdaj, da so prisotni v učilnicah, v ministrskih odlokih, v ukazih o zaprtju univerz in financiranju izobraževanja.
To je metodološko pogumna odločitev, ker se Stanley s tem izpostavi kritiki, da pretirava ali da politizira akademsko razpravo. Toda ravno ta izpostavljenost je ključni del njegovega sporočila. Kdor danes čaka, da se bo nabralo dovolj »objektivnih dokazov«, da bi se opredelil, čaka predolgo, pravi Stanley, in medtem ko čaka, že nevede sodeluje v procesu, ki ga opisuje.
Besedo fašizem moramo res uporabljati pazljivo, to pa še ne pomeni, da je ne smemo. Prva nevarnost je inflacija pojma, ki v trenutku izgubi diagnostično moč, če ga uporabimo za vsako politiko, ki nam ni všeč. Postane žaljivka, ne pa analitično orodje. Ljudje, ki jo zlorabljajo v tej inflatorni obliki, nehote ščitijo prave avtoritarne voditelje, kajti takrat, ko nastopi resnična nevarnost, je beseda že iztrošena in nemočna.
Druga nevarnost pa je deflacija ali pretirana previdnost pri uporabi besede, ki se sprevrže v obliko zanikanja. Ko zgodovinarji in politologi zahtevajo, da so izpolnjeni prav vsi kriteriji iz tridesetih let dvajsetega stoletja, preden bi se smeli opredeliti, dejansko primerjajo sedanjost z zgodovinskim primerom, ki je bil sam po sebi rezultat dolgotrajnega procesa. In ko so vsi kriteriji naposled izpolnjeni, je za učinkovit odziv pogosto prepozno.
Stanley je skušal to napetost razrešiti že v prejšnji knjigi How Fascism Works (2018). Našel je elegantno rešitev. Ni polemiziral, ali je Trump fašist ali ne, je pa natančno opisal mehanizme fašizma. To so strukturni vzorci delovanja, ki se pojavljajo v različnih zgodovinskih kontekstih.
Mehanizmi so: ustvarjanje mitologije o neokrnjeni preteklosti, ki jo je treba obnoviti; razdelitev na »naše« in »njihove«; napadi na neodvisne institucije, zlasti na medije, izobraževanje in sodstvo; kult voditelja; sistematično brisanje zgodovine gibanj, ki so uspešno nasprotovala oblasti.
Ko imamo pri roki te mehanizme, ko jih razumemo, postane primerjava z zgodovino samoumevna. Ni žalitev, ker je analitično opažanje.
Stanley tako upravičeno trdi, da napadi na izobraževanje niso stranski pojav avtoritarnosti. Niso stranski pojav, ker so njegovo jedro. Putin je to povedal brez ovinkov: Vojne dobivajo učitelji. Ljudje, ki nadzirajo učenje o preteklosti, nadzirajo, kakšna prihodnost se zdi ljudem mogoča. Iz zgodb o preteklosti sklepajo na pripovedi o prihodnosti. Zelo preprosto.
Demokratična izobraževalna tradicija in emancipatorna pedagogika temeljita na natanko nasprotni premisi: da so kritično razmišljanje, sposobnost preizpraševanja uradnih razlag in prepoznavanje perspektiv tistih, ki so bili iz zgodovine izključeni, pogoj za demokratično participacijo. Fašistični napad na izobraževanje ni napad na levičarsko indoktrinacijo, kot se pogosto predstavlja, temveč je napad na samo zmožnost učencev, da bi postavljali pod vprašaj avtoritete in prepoznavali manipulacijo.
Ponuja se možnost, ki je celo nujna, da se mehanizmom, ki jih opisuje Stanley, upiramo, ker je trenutna družbena osamljenost ljudi velika, privlačnost totalitarnih gibanj neznosna, vloga voditeljev v totalitarni politiki pa zelo močna in uničujoča, saj njihove avtoritarne inovacije spodkopavajo same temelje civilizacije.
Ljudje bodo kljub mehanizmom fašizma še naprej kritično razmišljali in se povezovali v občestva, kot so se vselej. In ta bodo prepoznavala, komu zaupati in v katerem človeku prepoznati sveto, jasno jim bo, kdo zastopa mehanizme fašizma, kdo dejansko kritično misli in kdo se pa samo pretvarja. Vseeno jim bo, ali bo kak politik trdil, da družba obstaja, ker bodo imeli v sebi globok občutek o tem, kako odločilna so za obstoj človeštva ravno občestva, v katerih so ljudje skupaj, ne pa vsak zase.
Skupnosti niso nikoli nastale iz pogodb ali institucij. Nastajale so iz medsebojnega prepoznavanja. V občestvu je zelo pomembno vzajemno zaupanje, ne le kritično razmišljanje. Pomembni so trenutki, ko nekdo pogleda drugega in prepozna v njem nekaj, kar je vredno zaupanja. Zaupanja ni vreden, ker je brezhiben, močan ali koristen, temveč zato, ker je prisoten na način, ki ga ni mogoče ponarediti.
Medsebojno prepoznavanje je pred vsako politiko, teologijo in filozofijo. Je prav to, kar imenuje Lévinas »epifanija obličja«.
Člani občestva si delijo prepoznanje in s tem krepijo vzajemno zaupanje. Tako nastajajo vezi, ki jih je tako rekoč nemogoče pretrgati, uničiti pa se jih sploh ne da.
Ko pošlje Tolkien Froda in Samota na zahtevno in zelo nepredvidljivo pot, nista junaka, primerna za tako nevarno pot, ustrezno trenirana in opremljena s pravimi kompetencami. Odločilne niso njune sposobnosti ali zmožnosti. Ključno je, da od samega začetka vesta, da ne bosta zapustila drug drugega. Prav ta odločitev na koncu nosi strahovito breme začaranega prstana.
Ko sam razmišljam o mehanizmih fašizma, o postu, vojni, Baudrillardu, senzorni deprivaciji, svetosti, Avguštinu, etiki skrbi, invalidnosti, simulakrih in o tem, kaj je umetna inteligenca in kako deluje, odkrivam, da vsa ta vprašanja krožijo okoli istega jedra: kako ostati resnično prisoten v svetu, ki sistematično razgrajuje pogoje za prisotnost.
Zavedam se, da je odgovor nenavadno preprost: vztrajanje v razmerju, z zaupanjem, ki ga skupnost prepozna, z obličjem drugega, ki ga ni mogoče simulirati.
Svet, ki prihaja, bo bolj multipolaren, kot je zdaj, bolj bo nestabilen in prežet s tehnologijo, ki bo postavljala pod vprašaj vse kategorije življenja, ki jih imamo še danes za samoumevne: resnico, identiteto, suverenost, mejo. Podnebne spremembe bodo postale v naslednjih desetletjih prevladujoča realnost, ki bo preoblikovala vse drugo. Avtoritarnost, ki smo ji priča iz dneva v dan, bo v veliki meri simptom tega prehoda. Ne bo trajna rešitev, kajti avtoritarni sistemi so zgodovinsko bolj krhki, kot so videti v času, ko se vzpenjajo, ker temeljijo na strahu in ne na zaupanju, ki je edina trajna podlaga stabilnosti, zato se bodo sesuli.
Zaupanje je temelj etike skrbi. Ta ne tekmuje z geopolitiko, saj deluje na ravni, ki je geopolitika ne more niti uničiti niti nadomestiti. Ko govorimo o etiki skrbi, vselej govorimo o konkretni prisotnosti enega človeka ob drugem. Zgodovina nas uči, da se prav na tej ravni odloča, ali občestva v krizah ostanejo človeška ali ne.
Ni komentarjev:
Objavite komentar