Nagrada za ljubezen

Oseba, ki ji je namenjeno tole pismo, bo takoj vedela, za kaj gre. A namenjeno je tudi vsem drugim, ki delijo svojo usodo z njo.

Pogosto je tako: ugajanje, pomoč vsem drugim, obupana prijaznost, všečnost – kot način, kako se izogniti lastni čustveni rani. Naučiš se verjeti, da če boš dovolj zaposlen s skrbjo za druge, morda ne boš čutil lastne zapuščenosti, osamljenosti in ranjenosti. Če boš dovolj dober do vseh, te bo morda to retroaktivno naredilo vrednega ljubezni, ki je nisi nikoli prejel. In strašno, grozno se bojiš, da boš nekega dne samega sebe prepoznal kot egoista ali sebičneža. To bi bila sramota, ki je ne bi prenesel, čista katastrofa, kajne? Torej se boš razdajal še naprej in verjel v nemogoče.

Toda povem ti. Pomagati sebi pomeni najprej ustaviti predstavo, performans, šov. Pomeni občutiti žalost, ki si se ji dolga leta izogibal z gibanjem in verjel, da živiš všečno, dinamično, aktivno življenje. Pomeni priznati, da otrok v tebi še vedno čaka pri tistih vratih, ki se niso nikoli zares odprla.

Potem se obrneš k temu otroku, ga nežno primeš za roko in rečeš: »Ne bodo prišli. Nikoli niso prišli. Ampak zdaj sem tukaj.« Ljubezen, ki si jo iskal pri svoji materi, pri vseh drugih, vzgojiteljih, učiteljih, prijateljih, znancih, naključnih ljudeh, ki si jih srečal in jim skušal ugajati, naj bi najprej prišla od znotraj. Ne na kakšen banalen način kot ljubezen do sebe, temveč v obliki globokega spoznanja, da obstajaš, da si pomemben in vreden, da so tvoji občutki resnični, da so tvoje potrebe legitimne, ne glede na to, ali to kdo drug vidi ali ne.

Moje vprašanje tebi pa je. Kdaj se boš naučil, da omejenosti drugega ne pomenijo tvoje nevrednosti? Kdaj boš dojel, da se ljubezni ne zasluži z izčrpavanjem? Kdaj boš odkril, kaj se zgodi, ko se končno pokažeš tak, kakršen zares si, namesto da si večno pomočnik vsem drugim? Kdaj boš spoznal, da si  sposoben globoko čutiti, sposoben prepoznati, kaj zares manjka temu svetu?

Vprašanje je vedno enako: »Ali je ljubezen res to, da nekomu ugajaš in upaš, da te bo nagradil?« Ne. To ni ljubezen – to je transakcija, porojena iz obupa. Prava ljubezen ni, ko je nekdo navdušen nad teboj in te odobrava. Ne, ljubezen je, da obstajaš ob nekom, ki je vesel, da obstajaš, in čutiš, da je vesel tvojega obstoja. To je prava ljubezen. Ki je ne zaslužiš z ugajanjem drugim. Ljubezen je, ko čutiš, da te drugi ceni zaradi tega, da si, ne zaradi tega, kar si naredil, zaslužil, dosegel. Ljubezen nima nobene zveze s tako slavljenim uspehom. Nobene zveze nima z optimiziranjem tvojega življenja, s perfekcionizmom, s težnjo k popolnosti, v katero si začel naivno verjeti, sledeč novoreku, ker te je strah, da boš sicer neviden.

A kako vedeti, ali nas ima nekdo zares rad?

Naša prva predloga za ljubezen, naš prvi model, je bila transakcijska: bodi priden, ubogaj, lepo se obnašaj, sedi pri miru, ne tekaj naokoli, pravilno se navdušuj, nadzoruj svoja čustva, morda prejmeš naklonjenost. Pokaži dovolj dosežkov, morda te opazijo. Bodi dovolj dober, morda boš ljubljen.

A to ni tvoja krivda. Kot otrok si se ljubezni učil v jeziku, ki so se ga pred teboj naučili drugi, tvoji starši. In te učili, da si ljubezen zaslužiš z izčrpavanjem.

Potem si se trudil, postal si prizadeven, morda si se naučil trdo delati, biti discipliniran, ustrežljiv, prijazen in vsem hočeš pomagati. Postal si dober človek. Saj, včasih se komu za silo celo izide.

Vsem pa se ne. Počneš vse to, a ljudje okoli tebe se odzivajo kot hladni stroji, nevtralno, brezinteresno. Delaš in se izčrpavaš, postajaš vse starejši, nenadoma ugotoviš, kako zelo utrujen si. Ne veš, od česa si utrujen, ne pomisliš, da je morda že skrajni čas, da jim nehaš poskušati ugoditi, da njihova želja ni tako pomembna kot tvoja.

Kaj bi se torej zgodilo, če bi končno nehal poskušati ugoditi njihovi želji? Ne zaradi jeze ali kaznovanja, da ne govorim o maščevanju, temveč preprosto zaradi spoznanja, da to ne deluje? Kaj, če bi ugotovil, da so tamle zunaj številni ljudje tako čustveno poškodovani, da ne znajo drugače? Da niso vsemogočni in da ti nisi njihov služabnik? Kaj, če bi nehal prinašati daritve v tempelj, kjer ne živi noben bog?

To ne bi pomenilo, da si krut ali celo zloben, egoistični sebičnež ali sebični egoist. Daleč od tega. Pomenilo bi le, da si prisoten v tem, kar obstaja, ne pa v tem, kar si želiš, da bi obstajalo. Pomenilo bi priznati si, da živijo ljudje, ki so ti dali vse od ničesar, kar bi lahko dali. Pomenilo bi, da si zdaj svoj lastni Drugi ter si daješ priznanje in toplino, ki ti je drugi niso mogli dati.