Film Au Hasard Balthazar (Robert Bresson, 1966) je na prvi pogled nenavaden predlog za razmišljanje o vprašanju, kaj se dogaja v svetu leta 2026, ker je njegov protagonist osel. Bresson ustvari z njim morda najčistejšo kinematografsko upodobitev brezpogojne trpežnosti, ki sem jo kdaj videl. Osel gre skozi roke različnih lastnikov, nekateri so dobri, večina je slabih, a zaradi svoje pregovorne potrpežljivosti se nikoli ne odzove maščevalno, nikoli se ne umakne. Vse skupaj preprosto neskončno potrpežljivo prenaša. Človek bi rekel, da osli to pač delajo, ker je v njihovi naravi. A tudi ljudje so lahko osli.
Ameriški zgodovinar Timothy Snyder me je pritegnil z izvrstnimi analizami propadanja demokracije in vzpostavljanja totalitarnih sistemov, zlasti pa z vpogledom, kako postanejo normalni ljudje soudeleženci grozot – ali pa se jim uspešno upirajo.
Ko pravi, da moramo danes znova resno brati Hannah Arendt ali pozorno opazovati, kaj se dogaja z jezikom naših voditeljev, tega ne počne kot nekdo, ki hoče vzbujati pozornost. Nikakor ne. To dela zato, ker zgodovinske evidence nedvoumno dokazujejo pomen opozorilnih znamenj, ki so povsod okoli nas, le da jih po navadi nočemo videti.
V delu O tiraniji: dvajset lekcij iz dvajsetega stoletja (On Tyranny: Twenty Lessons from the Twentieth Century, 2017) izhaja iz presenetljivo preproste ideje, ki močno nasprotuje temu, kar večina zahodnih demokracij misli o sebi. Ideja se glasi: tiranija ni le mogoča v demokratičnih sistemih – je njihova stalna latentna možnost, ki se udejanja takoj, ko jo državljani nehajo aktivno preprečevati.
Večina Zahodnjakov je dejansko zrasla v prepričanju, ki ga Snyder imenuje politika neizbežnosti. To je implicitno, pogosto nezavedno prepričanje, da je liberalna demokracija nekakšen naravni konec zgodovine, ki se ne bo nikoli obrnila nazaj. Snyder pa trdi, da je to prepričanje eden od temeljnih razlogov, zakaj so demokracije ranljive: ker ljudje menijo, da se jim regres v tiranijo kratko malo ne more zgoditi, zato tudi ne opazijo, ko se jim že dogaja in je pred njihovim nosom.
Obstaja pa še ena nevarnost za zlom demokracije, ki jo Snyder imenuje politika večnosti. Razvije jo zlasti v knjigi Cesta do nesvobode (The Road to Unfreedom, 2018). To je politični projekt, ki zahteva, da se narod ali država sooča z večnim bojem z zunanjim ali notranjim sovražnikom, pri čemer ne pozna preteklosti, iz katere bi se bilo možno učiti, in je brez prihodnosti, ki bi jo bilo mogoče načrtovati. Paradigmatski sodobni primer tega je Putinova Rusija.
Knjiga O tiraniji ima dvajset kratkih poglavij ali lekcij. Naj jih za potrebe tega zapisa nekaj izpostavim in na kratko komentiram.
Najpomembnejša lekcija je morda kar prva: Ubogaj vnaprej! Snyder govori o vnaprejšnji ubogljivosti, ki ima vzporednico s tem, kako se vzgajajo otroci, ki naj bi bili pridni in ubogljivi. Ko se vzpostavlja avtoritarni sistem, večina ni siljena k sodelovanju. Ne, prilagaja se prostovoljno, še preden je prisiljena. Zakaj to dela? Preprosto. Ker so ljudje razumna bitja in znajo predvideti, kaj se bo od njih zahtevalo, zato želijo biti na varni strani. Snyder se tu opira na Hannah Arendt in Victorja Klempererja, judovskega literarnega zgodovinarja, ki je živel v nacistični Nemčiji. Podrobno je dokumentiral, kako se je normalni svet postopno preoblikoval v nočno moro. Ni se zgodilo z enim samim velikim zlomom, čez noč, kot rečemo, temveč natanko z neskončnim številom majhnih prilagoditev – vsaka posamezna je bila videti razumna ali vsaj taka, da jo je bilo mogoče prenašati.
Lekcija je izjemno pomembna in uporabna. Tiranija ne potrebuje večine, ki bi jo bilo treba prisiliti in si jo podrediti. Ne, ne potrebuje je, ker se večina prisili kar sama, ko meni, da ji to koristi. Zato Snyder pravi: če res želiš demokracijo, ne ubogaj vnaprej.
Druga lekcija je prav tako zelo pomembna: Varuj institucije! Snyder opozori, da institucije – sodišča, mediji, civilna družba, politične stranke – ne obstajajo same od sebe. Vzdržuje jih aktivno sodelovanje in zaupanje državljanov. Ko ena popusti, se pritisk prenese na naslednjo in ko popustijo vse skupaj, ljudje nimajo več sistemske zaščite. Zgodovinski vzorec se ponavlja in je krut: institucije so vedno znova vztrajale v prepričanju, da bodo ukrotile novo politično silo – in skoraj vedno so se zmotile.
Tretja temeljno lekcija zadeva jezik in resnico. Osnovna Snyderjeva misel je, da avtoritarni sistemi ne potrebujejo ljudi, ki bi vsi verjeli v uradno resnico, ki jo zagovarja elita. Kje pa! Potrebujejo nekaj drugega: da nihče ne ve več, kaj je res. Postresničnost, v kateri živimo danes, ni stanje, ko se vsi strinjajo z lažjo in verjamejo tem na oblasti. Ne, to je stanje, ko je toliko nasprotujočih si informacij, trditev in toliko dvoma, da se utrujena večina umakne v zasebnost in preneha sodelovati v javnem prostoru, ker je to zanjo nevzdržno.
Snyder se znova naveže na Hannah Arendt, ki je pisala o tem, kako je totalitarizem uničil javni prostor, v katerem bi se resnica lahko pojavila med ljudmi. Brez tega prostora kajpak ni politike. Je le še vladanje.
Začne se z erozijo norm ali neformalnih pravil, ki so bolj temeljna od zakonov, ker te razlagajo. Ko vodja sistematično krši norme – ne nujno zakonov, temveč konvencije, pričakovanja, standarde dostojnosti, moralne norme –, ne uniči sistema direktno, temveč postopoma odpravi to, kar daje zakonu smisel. Norma, ki pravi, da vodja v javnosti ne laže, ni zapisana v nobenem zakonu. Ko jo krši dovolj pogosto in za to ni nikoli kaznovan, staro normo počasi zamenja nova, ki pravi, da laž v politiki ni moralni problem.
Kršenju norm sledi legalizacija izjemnih pooblastil. Vodja reče, da obstaja izjemno stanje. Normalni pravni okviri začasno odpadejo, kar je začasno, pa se pogosto izkaže za trajno.
Zelo pomembna je tretja faza: delegitimacija nasprotnikov in medijev. Ko vodja uspešno prepriča zadosten del javnosti, da so mediji sovražniki ljudstva, da manipulirajo z javnostjo, da so politični nasprotniki izdajalci ali kriminalna elita, je javni prostor resnice že uničen. In sploh ni treba, da večina to verjame. Dovolj je, da dovolj velik delež dvomi v vse, da se skupni smisel za dejstva in resnico preprosto izgubi.
Sledi kajpak normalizacija. Ta je po Snyderjevem mnenju najnevarnejša, ker je najtišja in skoraj nevidna. Ko se dovolj ljudi prilagodi novemu stanju, ko se institucije prenehajo upirati in ko se jezik prilagodi novim normam, je stanje nenadoma normalno, stvari so videti take, kakršne pač so, in take, kot so, so normalne. Klempererjeva dnevniška dokumentacija nacistične Nemčije je izjemno pričevanje ravno tega procesa: spremembe so bile dovolj majhne in dovolj postopne, da jih je normalen, inteligenten, moralen človek vztrajno normaliziral – dokler ni nekega dne ugotovil, da živi v nočni mori, ki si je ni mogel prej niti zamisliti.
Skupni imenovalec zapisanega je Snyderjevo spoznanje, da je za ljudi tiranija preprosto privlačnejša kakor svoboda. To veliko pove o človekovi naravi. Tiranija je namreč enostavna in lahka. Zahteva le eno samo odločitev, da se človek preda. Svoboda terja nekaj čisto drugega. Terja ponavljajoče se odločitve, vsak dan znova, dvom, kritično razmišljanje, pogovarjanje in spreminjanje lastnih mnenj pod težo dokazov.
Kaj se dogaja danes in je relevantno v luči zapisanega?
Najprej je na vrsti informacijska preobremenjenost. Ko je informacij in signalov preveč, um začne preprosto zanemarjati vse, kar zahteva miselni napor, to pa je voda na mlin prav tistih voditeljev, ki ne marajo, da ljudje mislijo s svojo glavo. Sledi algoritmična fragmentacija. Ko živi vsak človek v svojem informacijskem mehurčku, se skupni referenčni okvir, ki je pogoj za javno razpravo, kratko malo razgradi in ga ni več. Dodati je treba le še aktivno, zavestno vnašanje šuma, za kar skrbijo politični akterji, ki imajo interes, da javnost zaradi nenehnega komuniciranja ne razloči resnice od laži.
Sklep je, da erozija resnosti v sodobnem svetu sicer ne bo nujno privedla do novega totalitarizma, je pa to prav tista erozija, ki je bila v zgodovini vedno njegova predhodnica.
Za nove oblike totalitarizma niso nujni enaki vzroki za enake posledice, ker mehanizem pač ni vzročno-posledičen. A ko javna resnica razpade, stopi na njeno mesto tisti, ki ima dovolj moči, da vsili svojo zasebno resnico. To pa ni demokracija – ne glede na to, ali ima volitve ali ne.
Pregovorni osel ne gre dvakrat na led. Človek-osel gre vedno znova.
Ni komentarjev:
Objavite komentar