Nagrada za zvestobo

Kaj je nagrada za zvestobo? Naj odgovorim s filmom.

Film The Exorcist ali Izganjalec hudiča sem gledal kot najstnik, in sicer dvakrat zapored, naslednji dan pa sem kupil ploščo Tubular Bells Mika Oldfielda. Zlasti je naredil name vtis oče Merrin, ki se niti malo ne boji demona, ki obsede deklico Regan. Film bom v kratkem gledal še enkrat.

Filozofsko jedro filma je oče Merrin, ki se ne boji. Njegova neustrašnost dviguje film nad raven grozljivke v register teološke drame, ki na koncu postreže z univerzalnim obratom, o katerem želim pisati.

Merrin ni neustrašen, ker bi bil naiven ali ker ne bi razumel, s čim ima opraviti. Ravno nasprotno. Bolje kot kdorkoli drug ve, kaj je demon. Z njim se je srečal že prej, kar film nakaže v uvodnem prizoru z arheološkim izkopavanjem v Iraku; njegovo ime je Pazuzu. Tisto soočenje ga ni zlomilo, temveč ga je oblikovalo. Ko pride v hišo MacNeilovih, pride kot nekdo, ki je že preživel srečanje z absolutnim zlom in se vrnil.

Ob Regan ne vztraja kljub grozi, vztraja skozi njo. Demon to ve, zato ga ves čas napada. Ne straši ga, saj ve, da to ne bi pomagalo, ker se njegov nasprotnik ne boji. Uporabiti mora drugačno orožje. In ga. Napada ga z dvomom, izčrpava ga, da bi ga fizično utrudil, napada ga tako, da išče razpoke v njegovi zvestobi, išče šibke točke, saj domneva, da jih ima – vsakdo jih ima. Govori mu o brezupnosti in nesmiselnosti življenja, o tem, da je Bog odsoten, da vse skupaj, z življenjem vred, nima nobenega notranjega smisla, ker je vesolje brezbrižno in mu ni mar za ljudi. Tu je zelo močan, ker cilja na to, zaradi česar je Merrin dejansko ranljiv. Ranljiva je namreč njegova vera, ki ni gotovost – je zvestoba brez zagotovila.

Vera je nujno ranljiva, zato ima demon včasih silno lahko nalogo. Težko je vztrajati, ker ni nobenega zagotovila, da je smiselna in da ima pomen. Kako torej biti zvest, če pa ne veš niti tega, da zvestoba kam vodi?

The Exorcist ni film o demonu. Je film o naravi zla in o tem, kar potrebujemo, da se mu upremo. Je torej o veri.

V tem je izjemno zanimiva dialektika. Če demon napada očeta Merrina, da bi ga izčrpal, da bi ta popustil, enako velja zanj. Kje pa piše, da je demon nepremagljiv, da se zlu ni mogoče upreti? Če išče razpoke in šibke točke pri očetu Merrinu, ta lahko enako išče šibke točke, ki jih ima demon. Ali ima zlo šibke točke?

Scenarist William Peter Blatty je bil globoko veren katoličan, ki je film razumel kot apologetiko. Ne kot propagando, temveč kot resno soočenje z vprašanjem: Kako se obnaša dobro, ko je postavljeno nasproti absolutnemu zlu?

Blatty in Friedkin nikoli eksplicitno ne pokažeta demona kot ranljivega. Ima pa film strukturne namige, ki kažejo prav to.

Demon ne vstopi v zdravo, polno, zakoreninjeno osebo. Vstopi v Regan, ki je dete brez očeta, živi z materjo, ki je nenehno odsotna zaradi kariere, v hiši, ki ji je tuja, v mestu, ki ni njeno. Demon išče praznino. To je bistvo zla: ne ustvarja praznine, ampak jo zasede, kjer jo najde.

To pomeni, da je demon paradoksno odvisen od tega, kar napada. Ni samozadosten. Potrebuje gostitelja, razpoko, potrebuje prostor, ki mu je prepuščen. Parazitska narava zla pa je njegova temeljna šibka točka. Merrin tega sicer ne pove na glas, a ve: demon laja, ker je vezan. Ne more delovati brez opore v človeški krhkosti.

Tu nam pomaga sveti Avguštin, ki je v 5. stoletju razvil privativno teorijo zla: zlo ni samostojna substanca, ki bi obstajala neodvisno od dobrega, ampak je odsotnost dobrega, kot je tema odsotnost svetlobe. Tema nima lastne moči. Je to, kar ostane, ko se svetloba umakne. Demon v tej perspektivi ni enakovredni nasprotnik Boga, ampak je bitje, ki obstaja le kot zanikanje, le kot praznina, ki se pretvarja, da je polnost.

To je njegova šibka točka v najglobljem metafizičnem smislu: nima lastne vsebine. Zlo ni bitje, ni substanca. Ni nekaj. Ko Merrin molči in vztraja, ko ne odgovarja na demonove provokacije, ko zavrne dialog, dela prav to: zlu ne daje vsebine, ki je samo nima. Demon kliče, provocira, žali, grozi prav zato, ker nujno potrebuje odziv. Potrebuje, da ga jemljemo kot enakovrednega sogovornika. Merrin mu to odreče. Preprosto: demon potrebuje vero kot svojo tarčo. Brez vere, ki jo napada, bi bil neslišen.

Oče Merrin vztraja ob Regan natanko kot priča, ki ne beži, temveč vztraja ob. Ostaja zvest, ko bi bilo najbolj racionalno pobegniti. Demon preprosto ne more dojeti, da je človek zmožen vztrajati do konca.

Demon je torej nemočen na treh ravneh. Prva je ontološka. Zlo je parazitsko, kar pomeni, da ne more obstajati brez dobrega, ki ga zaseda. Strukturno je odvisno od tega, kar sicer zanika. Druga je epistemološka. Zlo ne razume logike žrtvovanja in ljubezni, ker je ta zunaj njegove izkušnje. Zaradi tega je predvidljiv, čeprav se zdi njegovo delovanje strašljivo nepredvidljivo. Tretja je eksistencialna. Zlo potrebuje človeški odziv, kakršen je strah. Ko se ga človek ne boji in vztraja v tišini in prisotnosti, demon izgubi tla pod nogami.

The Exorcist zaradi zapisanega ni zgodba o tem, kako strašno je zlo. Je pripoved o tem, kako krhko je. A krhko je le pred ljudmi, ki so zmožni ostati ter biti prisotni brez strahu in ne vstopajo v dialog z njim. Pred vsemi drugimi je nepremagljivo.

Merrin med eksorcizmom umre zaradi srčnega napada. Oče Karras ga najde mrtvega, nato pa v obupu in besu napade Regan in se začne pretepati z demonom. O tem je zaključna filmska sekvenca.

Oče Karras, ki je skozi ves film poln dvomov in živi z zlomljeno vero, z bolečino zaradi materine smrti, je nenadoma človek, ki naredi nekaj povsem nepredvidenega.

Do tistega trenutka je ranljiv, ker ni integriral svoje ranljivosti. V njem je žalost zaradi materine smrti, s seboj nosi težko breme, dvom v vero, lomi ga občutek krivde. Nosi vse to, ni pa se soočil. Demon ni ustvaril njegovih ran, le našel jih je in vstopil skoznje. Boji se za svojo vero, ki jo je že skoraj izgubil, boji se zaradi matere, ki je ravnokar umrla, boji se lastnega dvoma. Demon vse to izkorišča z briljantno krutostjo: govori z glasom njegove matere. S tem natančno upodobi delovanje zla, kot bi rezal s skalpelom.

Demon nikoli ne napada od zunaj in s silo. Napada od znotraj, ker dobro pozna našo intimo in našo ranljivost, ki jo nato samo povečuje.

Oče Karras naredi torej nekaj nepredvidenega. Kaj naredi?

Film odgovori v ključnem prizoru, ki ga gledalci pogosto spregledajo in ne razumejo. Oče Karras pozove demona, naj vstopi vanj namesto v Regan. Demon to dejansko stori, Karras pa v delčku sekunde, v zadnjem trenutku svojega življenja mobilizira dovolj volje, da skoči skozi okno. Demon je bil prevaran. Ni mogel predvideti, da je nekdo zmožen žrtvovati sebe za drugega.

In zakaj ni mogel predvideti? Ker je logika samožrtvovanja zunaj demonove ontologije. Demon razume človeški strah, razume pohlep, razume ego, razume bolečino. Vse to so sile, ki izhajajo iz samoohranitvenega nagona, ki je v njem v ekstremni obliki. Toda ljubezen, ki se izživi za drugega brez kalkulacije in brez zahteve po vračanju – te demon strukturno ne more razumeti. To je njegova slepa pega in točka nemoči.

Ko Karras skoči, ne premaga zla v neposredni bitki, saj je to nemogoče, temveč se sooči z lastno ranljivostjo do skrajne točke. Natanko v tem soočenju izgubi demon tla pod nogami.

Karras ne more rešiti Regan. Ne more pregnati demona in ne more narediti ničesar, kar bi zahtevalo trajanje, načrt ali moč. Na voljo ima le en sam trenutek in eno samo odločitev. In v tem trenutku naredi to, česar demon strukturno ne more predvideti: izbere drugega in mu da prednost pred sabo.

Njegov skok skozi okno je absolutno ireverzibilen, zato je tudi absolutno svoboden. Demon ga je sicer zasedel, a mu ni uspelo zasesti tiste najgloblje točke, kjer se ljudje odločamo o tem, za kaj smo pripravljeni umreti. Ta točka je ostala očetu Karrasu.

Če je oče Merrin paradigma nezlomljive priče, ki vztraja, je oče Karras paradigma človeka, ki dvomi do konca. Nato pa v zadnjem trenutku naredi edino resnično dejanje, ki ga je kdaj storil.

Omahuje, dvomi – a se vrne. Njegova vrnitev je ireverzibilna.

V tem smislu je njegov skok skozi okno teološko in filozofsko globlje dejanje od Merrinovega pogumnega vztrajanja. Merrin vztraja iz moči, Karras se odloči iz zadnje iskrice svobode sredi popolne šibkosti, ko je demon že v njem. Njegov skok je dejanje človeka, ki v zadnjem trenutku prepozna, kje je njegovo pravo mesto.

Potrebna je le še beseda o samem demonu.

Nekateri ljudje mislijo, da je hudič nekakšno bitje, ki hodi po svetu in aktivno dela zlo. To razumevanje ima psihološko funkcijo: zunanjemu zlu lahko nasprotuješ, ga identificiraš, se zanj pripravljaš. Ima obraz, strategijo in ime.

A že znotraj same krščanske teologije obstaja globlje razumevanje zla. Beseda diabolos v grščini pomeni dobesedno tisti, ki potiska narazen, deli in razdvaja, seje razdor. Hudič ni primarno bitje, ki povzroča zunanje zlo. Ne, je sila, ki razdvaja: človeka od njega samega, človeka od skupnosti, človeka od tistega, kar je v njem najbolj resnično.

Ljudje verjamejo, da hudič zares obstaja in hodi po svetu, v resnici pa je skušnjavec, ki nas preizkuša, kako trdna je naša zvestoba dobremu.

V tej perspektivi skušnjava ni napad od zunaj, temveč je preizkus od znotraj. Vprašanje ni: Ali te bo hudič napadel? Vprašanje je: Kdaj boš naletel na točko, kjer bo zvestoba dobremu postala iracionalna, draga, nevarna – in ali boš ostal zvest?

Če je torej hudič skušnjavec, ki preizkuša našo zvestobo, potem potrebujemo skušnjavo, da sploh vemo, ali smo zvesti. Zvestoba, ki ni bila nikoli preizkušena, namreč ni zvestoba – je le udobje, ki se še ni soočilo s svojo ceno.

Sodobna kultura hoče odpraviti skušnjavo in njene posledice. Vsaka odločitev mora biti reverzibilna, vsaka zaveza popravljiva, vsaka pot odprta za spremembo. To je po svoje razumljivo, saj je zaščita pred nepotrebnim trpljenjem.

A stranski učinek take kulture je, da proizvaja subjekte, ki nikoli ne vedo, ali so resnično zvesti čemerkoli, ker niso postavljeni v položaj, v katerem bi bila zvestoba tvegana in draga. Fleksibilni, prilagodljivi subjekt je imun na skušnjavo prav zato, ker je imun na ireverzibilnost, s tem pa je imun tudi na globoko zvestobo.

Skušnjavec v tej perspektivi ni sovražnik. Paradoksno je pogoj za to, da sploh postanemo to, kar smo zmožni biti. Ne v smislu, da je zlo dobro, ampak v smislu, da je soočenje z možnostjo zla tisto, kar naredi dobro resnično, ne le udobno.

Merrin umre, a ne umre poražen. Očetu Karrasu in gledalcu pa ostane spoznanje, da zvestoba ni nagrajena s preživetjem, ampak z dostojanstvom.