Rojstvo psihoanalize je prineslo nekaj novega, za tiste čase šokantnega in nezaslišanega. Zdravnik se je ure in ure pogovarjal s histerično žensko o njenem zasebnem in celo intimnem življenju. Drugi zdravniki se niso pogovarjali na tak način. Njihova naloga je bila postavljanje diagnoz in predpisovanje zdravljenja. Bili so nevprašljive avtoritete. Z ženskami se niso pogovarjali, ker ni bilo nikjer predvideno, da bi se.
Breuer, ki je bil zdravnik, in Freud, ki je bil prav tako zdravnik, sta se. Lahko se tudi ne bi in psihoanaliza se morda ne bi rodila.
A se je rodila. Rodila se je kot pogovarjanje, talking cure. Rodila se je kot dolgo, natančno, pozorno pogovarjanje, ki je bilo bistveno drugačno od drugih oblik pogovarjanja. Rodila se je tako, da se je psihoanalitik učil zastavljati vprašanja, ki v besednjaku, na katerega so bili ljudje oziroma pacientke navajeni, sploh niso obstajala. Nastala je epistemološka revolucija.
Rojevali so se novi koncepti, ki imajo to nenavadno zmožnost, da omogočajo novo razmišljanje, ki v starih načinih razmišljanja ne obstaja in ni možno. Nova vprašanja in novi koncepti odpirajo nove semantične, simbolne in duhovne prostore.
Psihoanaliza kljub temu ni bila dobrodošla. Še danes ni.
Freud je bil tudi nevroznanstvenik. Današnja nevroznanost potrjuje natanko to, kar je odkril. Kadar govorimo o novih poteh v psihoanalitičnem procesu, govorimo dobesedno o ustvarjanju novih sinaptičnih zvez in novih nevronskih mrež v možganih, kar je samo po sebi dobro.
Temeljni pogoj takega ustvarjanja je pacientova izkušnja popolnoma varnega razmerja z analitikom. V vsakdanjem življenju je taka izkušnja redka. Pogovori med ljudmi so pogosto zgolj nezanimivo ponavljanje istega in različic istega. To pomeni, da ljudje po navadi uporabljajo isti besednjak, iste besede in besedne zveze, se soočajo z enakimi problemi, ki jih rešujejo na enake načine – in so pod stresom, ker se dolgočasijo. Nekatere simbolne poti ostajajo šibke in jih ne prehodijo, ker nimajo dovolj varnosti, da bi jih ustvarili in prehodili, druge se niti rodijo ne.
Ali ne velja natanko enako tudi na družbeni ravni, ne le na posameznikovi? Nekateri koncepti so redko uporabljeni v javnosti, nekateri nikoli, nekateri, ideološki in žargonski, pa ves čas. Ni čudno, da ljudje vedno slišijo eno in isto, enake izjave, enake slogane, enake trditve, s katerimi se njihovi možgani ukvarjajo. Z nekaterimi drugimi se ukvarjajo redko ali pa sploh nikoli.
V Sloveniji 41 % odraslih izjavlja, da ne bere knjig in ne čuti potrebe po branju. Kaj to pomeni, saj imajo množični mediji povsem odprte poti, da ponavljajo žargon, oglase in novorek?
Pierre Bourdieu je s svojim konceptom habitus pokazal, da velja zapisano tudi za občestva. V njih nastajajo kognitivne avtoceste. To so koncepti, okviri, razlage in razlagalne sheme, ki se aktivirajo samodejno, hitro in brez napora. Vse to se dogaja zato, ker se ponavljajo in se počasi vgradijo v javni diskurz. V njem se koncepti obnavljajo in reciklirajo, ponavljajo in krepijo. Ljudje poslušajo vedno znova eno in isto, pripovedujejo eno in isto ter se obnašajo na vselej enake ali zelo podobne načine.
V vsaki skupnosti nastanejo tudi tako imenovane zaraščene poti. To so ideje in koncepti, ki so načeloma sicer dostopni v jeziku, a se v javnem prostoru ne aktivirajo, ker jih mediji ne podpirajo, zato se tudi ne ponavljajo.
Razlika med individualno in kolektivno plastičnostjo je v tem, kdo odloča, katere poti bodo aktivirane in katere ne. V individualnih možganih to v veliki meri določajo posameznikove izkušnje in njegova motivacija, medtem ko v kolektivnem diskurzu o tem odločajo uredniški odbori, algoritmi, lastniška struktura medijev in, to je morda najpomembnejše, ekonomija pozornosti, ki jo je opisal profesor prava na Univerzi Columbia Tim Wu s konceptom attention merchants; njegova knjiga ima naslov The Attention Merchants: The Epic Scramble to Get Inside Our Heads (2016).
Njegova glavna ideja je ta: pozornost je blago, ki se prodaja oglaševalcem, maksimirajo pa jo poenostavitev, konflikt in čustvena intenzivnost. Vse to, kar je lažje, bolj enostavno in energetsko manj potratno.
Izhodišče njegovega koncepta je varljivo preprosto: človeška pozornost je omejena naravna surovina, podobno kot nafta ali zemlja. Vsak človek ima na razpolago omejeno število ur budnosti in omejene kognitivne kapacitete. Kdor uspe pritegniti pozornost ljudi, jo zbrati, zapakirati in preprodati, postane posrednik med človeško zavestjo in ljudmi, pogosto so to politiki, ki želijo vstopiti vanjo. Komur to uspe, ima v rokah izjemno donosno podjetje. Takega posrednika Wu imenuje attention merchant, trgovec s pozornostjo torej.
Kako poteka trgovanje s pozornostjo ljudi? Preprosto, zelo preprosto.
Medij jim ponudi nekaj brezplačno ali po zelo nizki ceni, za drobiž, v zameno pa zahteva njihovo pozornost, ki jo prodaja oglaševalcem. V resnici ljudje niso stranka, so le produkt, ki se prodaja naprej. Prava stranka je oglaševalec.
Celotna logika delovanja medijev je zelo prozorna. Dobro vemo, zakaj prekinja televizija filme z oglasi natanko takrat, ko jih. Prav tako vemo, zakaj so novice polne kriznih zgodb, konfliktov in groženj, zakaj so socialni mediji zasnovani tako, da nikoli ne pridemo do konca vira in večno brskamo po njih.
Tu vstopi Baudrillard s konceptom kode. Koda je sistem razlikovanja. Določa, katere razlike so vidne in katere so nevidne. Množični mediji tako ne delujejo kot nevtralni prenašalci informacij. Daleč od tega! Delujejo kot koda, ki vnaprej določa, kateri koncepti imajo ustrezno obliko, ki jo je mogoče distribuirati in prodajati. Slogani imajo tako obliko, ima jo tudi žargon, imajo jo politični govori, imajo jo preprosta sporočila. Kompleksna analiza vzrokov za družbeno neenakost, krivice ali manipuliranje z ljudmi je nima. V demokratičnih okoljih sicer ni prepovedana, seveda ni, a ker nima medijsko prenosljive oblike, je predolga, zahteva kontekst, ne sproži čustvenega vzburjenja in ne generira klikov, se pojavi včasih ali še raje nikoli. Večina ljudi zanjo niti ne ve.
To pomeni, da množični mediji niso nevtralni kanali, ker so selekcijski filtri, ki sistematično krepijo določene koncepte oziroma določene načine razmišljanja in določene vsebine ter pustijo zamreti druge. In ker so številni Slovenci, ki ne berejo knjig, izpostavljeni istim medijem ure in ure dnevno, se njihova kolektivna sinaptična mreža oblikuje po takih filtrih. Štiridesetkrat tako slišijo besedo migranti kot grožnjo, preden jo enkrat slišijo v kontekstu demografske politike ali mednarodnega prava. Sinaptična utrditev je matematično predvidljiva.
Zadnji podatek, da 41 % odraslih Slovencev in Slovenk ne bere knjig in ne čuti potrebe po branju, je po mojem mnenju eden najpomembnejših podatkov sodobne slovenske kulture, čeprav mu posvečamo presenetljivo malo pozornosti. Branje knjig je namreč strukturno različno od uporabljanja vsakega drugega medija. Ne le v vsebinskem smislu.
Ko beremo knjigo, se dogaja nekaj, kar se ne dogaja v nobenem drugem mediju: aktivno moramo rekonstruirati duhovni ali simbolni svet besedila. Ni slik, ki bi nam povedale, kako zgleda junak, ni glasbe, ki bi povedala, kaj čutiti, ni rezanja, ki bi povedalo, kam usmeriti pozornost. Vse to morajo ustvariti naši lastni možgani.
Prav ta aktivna rekonstrukcija, ki je zelo dobra in koristna za mentalno zdravje, kar dokazujejo zlasti raziskave s področja demence, je nevronsko zelo intenzivna in zahtevna. Bralec med branjem resnega besedila aktivira jezikovne, vizualne, prostorske, čustvene in motorične možganske cone. Nevrološke študije to dokazujejo. Možgani izkušenega bralca med branjem zahtevnega kompleksnega besedila delujejo skoraj enako kot med resnično izkušnjo.
Branje različnih knjig je edini popularni medij, ki sistematično aktivira neuporabljene ali premalo uporabljene nevronske poti. Ko berem roman, ki opisuje izkušnje beguncev, ne dobim le golih podatkov o beguncih. Dobim notranje izkušnje, doživim nekaj, kar ustvari nove sinaptične sledi, ki jih nihče ne more zbrisati. Ko berem filozofsko besedilo, sem prisiljen slediti argumentom skozi deset korakov, kar zahteva ravno to, kar je sodobna medijska kultura sistematično izkoreninila: trajno pozornost brez nagrade v obliki takojšnjega ugodja.
Odgovor, zakaj ljudje malo berejo in zakaj so trgovci s pozornostjo tako uspešni, ni preprost, ker je vzrokov več in se prepletajo.
Na površini imamo na voljo funkcionalni razlog: branje je kratko malo naporno. Možgani, ki so leta pogojevani na kratke dražljaje, ki prinašajo takojšnje ugodje, doživijo branje knjige kot neprijetno. Knjiga je sicer dobra, toda kognitivni napor brez takojšnje nagrade je velik. Podobno je z mišico, ki je dolgo nismo uporabljali. Ko jo končno začnemo uporabljati, boli.
Ameriški kulturni kritik Neil Postman je to opisal že leta 1985 v Amusing Ourselves to Death. Pokazal je, kako je televiziji uspelo okrepiti pričakovanje ljudi, da bo vsaka komunikacija razvedrilna, zanimiva, zabavna in hitra. Danes je tako pričakovanje dobesedno ves čas povsod. Počasna, zahtevna besedila nimajo tako rekoč nobene možnosti, da se jih kdo loti.
Na globlji ravni obstaja strukturni razlog. Branje knjig je bilo v 20. stoletju vezano na socialne rituale, kot so večerna ura, nedeljsko popoldne, potovanje brez zaslonov. Neoliberalna ekonomija časa je te rituale skoraj v celoti razgradila: večina odraslih je preprosto preveč utrujena in preveč razdrobljena v svojem urniku, da bi imela prostor za dolgo, neprekinjeno pozornost. Taka je sistemska posledica organizacije dela in prostega časa, ki kratko malo ne predvideva branja knjig.
Na najgloblji ravni pa naletimo na epistémološki razlog. Ljudje ne berejo, ker jim nihče ni nikoli pokazal, da je branje vstop v drug simbolni ali duhovni svet, ne le naloga. Šolski sistem je v veliki meri preobrazil branje iz zanimivega doživetja v obveznost, iz iskanja in pustolovskega raziskovanja v dolgočasno in nezanimivo reševanje nalog, če učenja na pamet niti ne omenim. Ko učenec enkrat doživi besedilo kot instrument šolske presoje, je kasneje skoraj nemogoče vzpostaviti z njim novo razmerje, ki odpira prostore duhovne svobode. A vrnimo se k nevronski vzporednici.
Skupnost, v kateri 41 % odraslih sistematično ne aktivira tistih kognitivnih poti, ki jih omogoča branje, je skupnost, v kateri diskurzivna plastičnost postopoma kopni in izginja. Ljudje bodo vse bolj izpostavljeni izključno tistim medijem, ki ponavljajo iste koncepte, v istem okviru, z isto čustveno strukturo in intenzivnostjo. Sinaptični ekvivalent je nevronska mreža, v kateri so tri ali štiri poti postale tako debele in mielinizirane, da absorbirajo ves signal, vse ostalo pa zamira in propada. Tako delujejo možgani: nevronske poti, ki jih ne uporabljamo, razpadejo. Še slabše je, če novih nevronskih poti ne razvijemo in ne krepimo.
Posledica je javni diskurz, ki kroži v neskončnih zankah znanih pojmov. Sem sodijo beseda varnost brez vprašanja, katera varnost in za koga, beseda uspeh brez vprašanja, čigav uspeh in na čigav račun, beseda normalnost brez vprašanja, kdo je definiral normo. In seveda nešteto drugih, ki se zgolj reciklirajo in ne terjajo spraševanja, kaj dejansko pomenijo.
K sreči so možgani plastični vse življenje. In skupnosti prav tako. Vsak bralec, ki vstopi v besedilo in aktivira neuporabljeno sinaptično pot, vsak pogovor, ki uvede nov koncept, vsak učitelj, ki pokaže, da so besede vrata v nove svetove – vse to je sinaptična akcija na kolektivni ravni. Majhna, pogosto nevidna in brez zagotovljenih rezultatov, a vendarle je.
Ni komentarjev:
Objavite komentar