Ne mislim na te ali one posameznike, pred katerimi naj bi bilo težko obdobje. Delno mislim na vzpon umetne inteligence in podnebne spremembe. Mislim pa zlasti na politično težko obdobje, pred katerim sta sama država Slovenija in slovenska družba. A naj bom konkreten.
Ni res, da v Sloveniji ni ideoloških spopadov. Kot ni mogoče, da nekdo doseže nekakšno politično nevtralnost družbenega življenja. Zakaj ne in zakaj je ideologija nujna? Sploh pa – kaj ideologija je?
Pojem ideologija, ki ga zlasti politiki pogosto uporabljajo, je eden tistih pojmov, ki se zdijo samoumevni, dokler jih ne poskušamo natanko opredeliti. Takrat se izkaže, da imajo dolgo in nenavadno produktivno zgodovino, odprejo pa se nam tudi vrata za razmišljanje, kako deluje aktualna ideologija oziroma bo delovala.
Ideologija kot napačna zavest je najstarejša kritična raba besede ideologija. Je sistem predstav, ki prikriva dejanska razmerja moči in materialne pogoje življenja. Marx bi rekel, da so vladajoče ideje ideje vladajočga razreda. Ključna značilnost tako razumljene ideologije je inverzija: ideologija prikaže ljudem partikularne interese družbenih skupin kot univerzalne ali vsaj obče, kar je zgodovinsko in arbitrarno, prikazuje kot naravno in večno. Določena ekonomska urditev družbenega življenja se ne predstavlja kot ena od možnih, temveč kot tako pač nujno je.
Obstaja tudi drugačno razumevanje ideologije. Ta ni nujno lažna. Je preprosto urejen nabor idej, vrednot in predstav, ki usmerja ali orientira delovanje ljudi. Tako razumevanje ideologije sicer pridobi analitično uporabnost, izgubi pa kritičnost.
Morda je najzanimivejša ideja, da je ideologija materialna praksa, ki ne živi v glavah ljudi kot množica napačnih idej, temveč v ravnanjih, rutinah, institucijah, v tem, kar ljudje dejansko počnejo.
Kaj torej ideologija dela?
Njena prva funkcija je legitimacija, utemeljevanje obstoječih razmerij moči ali oblastnih razmerij kot upravičenih, smiselnih, pravičnih ali nujnih. Druga funkcija je naturalizacija. To je preoblikovanje zgodovinskih, spremenljivih načinov življenja v naravne in nespremenljive. Obstaja še tretja funkcija, ki je integracija in identifikacija. To pomeni, da ponujajo ideološke prakse ljudem subjektno mesto v družbi, identiteto, občutek pripadnosti in smisla. Taka je njihova afektivna, čustvena funkcija, ki dopolnjuje kognitivno. Po tej logiki so ljudje natanko to, kar so, in vsak imajo določeno mesto v družbi.
Ljudje zato v ideologiji vedo, kaj je res, kaj se zares dogaja, kdo je kdo in kako živeti, obenem pa vsaj nekateri čutijo, da jim je to tudi všeč in se dobro počutijo.
V ideološkem polju so resnična protislovja med ljudmi bodisi prikrita bodisi prikazana tako, da imajo naši vselej prav, da so na pravi strani zgodovine. Ideologija jim ponuja imaginarno razrešitev družbenih protislovij. Žižek bi kajpak dodal strukturiranje užitka in želje ljudi: vemo, da je nekaj iluzija, a ideologija deluje prav skozi naš cinični odmik, zato: vemo, da so to iluzije, a se obnašamo, kot da niso.
V sodobnem svetu je nastala postideološka iluzija, da živimo onkraj ideologij, da teh kratko malo ni več. Domnevno žvimo v obdobju nevtralnega pragmatičnega upravljanja z družbenim življenjem. Najbolj ideološka poteza sodobnega sveta je zato prepričanje, da je ideologija del preteklosti, da je torej ni več. Mislim zlasti na to, kako se ekonomske odločitve predstavljajo kot tehnične nujnosti, ki ne poznajo alternative.
Novo prizorišče ideologije je algoritemska in afektivna ideologija, kuriranje pozornosti ljudi, njihova personalizacija, ki naturalizira vsak filtrirni mehur kot tvoj svet. Ideologija kolonizira čustveno življenje in intimno življenje ljudi. Illouz v knjigi Emotional Life of Populism pokaže, kako strah, gnus, ljubezen in resentiment postanejo politični vezni material.
Ideologija je torej vsepovsod, ideološko je trditi, da ne obstaja. Nujno pa se zastavi novo vprašanje.
Kako pobegniti ideološkim praksam, je to sploh mogoče?
Ali je mogoče misliti skupno življenje in medsebojne odnose, ki ne potekajo prek ideoloških nagovorov in pozivov, dodeljevanja družbenih pozicij v simbolnem redu?
Lévinas predlaga nekaj, kar je ravno nasprotno od ideologije, zato me živo zanima. Ideologija me namreč ne, nikoli ne bom hotel biti ideološko interpeliran.
Obraz drugega.
Ta mi ne reče, kdo ali kaj sem ali naj bi bil. Ničesar ne predlaga, ničesar mi ne ponuja ali obljublja. Naredi nekaj čisto drugega. Pokliče me, ne da bi mi pripisal kakršnokoli vsebino. To je radikalno nasprotje ideološkega nagovarjanja ali pozivanja.
Obličje drugega nima predikata, zaveže me in ne potrebuje nobene identitete.
Ideološka interpelacija me, prav nasprotno, totalizira, ker mi pripiše dokončno vsebino, določi, kdo sem ali kdo naj bi bil. Obličje pa naredi nekaj drugega. Uhaja vsaki totalizaciji, ker je neskončno, in presega idejo neskončnega. Drugi zato ni nikoli povsem to, kar mi simbolni red pove, da je. Govorimo o odprtosti.
Razlika med ideološkim pozivom in etičnim odzivom na obličje drugega je v tem, da sem pri ideološki interpelaciji zajet, vpisan in fiksiran, pri odzivu na obličje drugega pa ne. Postavljen sem v položaj, v katerem sem odgovoren skozi Drugega, ne skozi svojo umeščenost ali določeno, fiksirano družbeno identiteto. Nisem subjekt-podložnik, ni mi vnaprej jasno, kaj naj naredim in kako naj se obnašam. Tega mi nihče ne pove. To je izjemno pomembno. Zakaj?
Odgovornost pred drugim namreč ni kraj, ki ga zasedam, temveč je odprtje, razprtje, ki ga ne morem zapreti v lastno identiteto. Ostajam odprt, radikalno ne vem, kako se odzvati, moja identiteta ni določena. Naj grem na začetek, da bo še bolj jasno, o čem govorim.
Naše življenje je od samega začetka življenje-z-drugim. Vsak človek je z drugim in je konstitutivno odprt, izpostavljen meji.
Interpelacija predpostavlja red, ki dodeljuje mesta, vsakdo ve, kdo je, kam spada, kako se vesti. Nancy pa pokaže, da se posamezniki pojavljajo drug drugemu, da nihče ne obstaja kot poimenovan in dokončno določen. Posameznikova odprtost obstaja vselej-že, interpelacija pa jo prekriva, ne more je zajeti, a poskuša.
Ne izčrpa je, ker je ne more. Moja dosegljivost je širša od vsakega ideološkega klica ali poziva, zato nikoli ne pristanem nanj. Lahko bi, a ne bom. Zakaj ne?
Ne umeščam se. Etičnost pomeni, da drugemu ravno ne dodelim nobenega kraja, nobene identitete, nobene diagnoze, nobene vloge. Vztrajam v odprtosti in puščam drugega v njegovi singularni razprtosti. Ne fiksiram ga.
Otroci, s katerimi se srečujem vsak dan, zato niso motnja, diagnoza, primer za obravnavo. Nikogar ne diagnosticiram. Ohranjam odprtost, ki uhaja vsaki dodelitvi.
Otrok je vselej-že nagovorjen. A zakaj nagovor prime, zakaj se odzove? Otrok mora biti nekako dosegljiv za odziv, mora biti dovzeten, izpostavljen.
Razprtost je gola dosegljivost, dejstvo, da je otrok bitje, ki ga klic lahko doseže. Je oblika odprtosti, brez katere klic ne bi mogel priti do njega.
Otrok sprejema golo dejstvo, da je nagovorjen, da obstaja drugi, ki se obrača k njemu. To ni izvir, ni svoboda in ni avtonomija. Je dovzetnost za drugega.
Odprtost je razmerje izpostavljenosti, odnos je odprt. Odprtost pomeni, da je otrok konstitutivno obrnjen proti drugemu, da ni zaprt vase in identičen s seboj. Ena singularnost se nagiba k drugi – to je odprtost. Ni praznina, ki čaka na zapolnitev, temveč je nagnjenost, dovzetnost, izpostavljenost telesa drugemu.
Otrok je dovzeten, ker je nagovorjen, nagovorjen pa je lahko le, če je dovzeten. Na začetku je tako odnos. Ni ne otrokovega ega ne ega staršev. In odprtosti ne moremo izpeljati iz nečesa drugega. Pravimo, da je ontološka. Odprtost je pogoj. Odprtost k drugemu je oblika ranljivosti, je ranljivost pred drugim, etično težo ima od začetka. Je nekaj, kar je lahko ranjeno in prizadeto, nekaj, kar je lahko ljubljeno in sprejeto. Vsakdo je odprt in izpostavljen. Kako ne zapreti tega, kar je odprto? To je ključno vprašanje za vsakega človeka in za ideologijo.
Odprtost je ranljivost, ki terja zaščito.
Dojenček je odprt do sveta in za svet. Njegovi možgani napovedujejo svet in so usmerjeni vanj. Modelirajo svet in ga pričakujejo. Otrok modelira predvsem druge ljudi in je nagnjen k njim. Drugi so njegov svet. Simbolne strukture, ki jih drugi zastopajo, postanejo otrokovi najmočnejši napovedni vzorci. Hkrati poteka en proces v dveh jezikih – nevrološkem in simbolnem. Odziva se torej napovedni sistem, ki je usmerjen k drugemu – s tem se konstituira kot subjekt. Vase vključuje napovedi o sebi – nastaja ego, oblikuje se subjektivnost.
Odprtost je sama struktura simbolnega polja, ki ni nikoli zaprto, sklenjeno, dovršeno, je ne-celo in nikoli do konca izdelano. Ne more biti. Sem torej subjekt, $, prečrtan, ne-cel. Nepopolnost simbolnega sveta je odprtost sveta in mene v njem. Simbolno polje ne more zapreti otroka, ker se samo na more zapreti. Tu je vir tesnobe in svobode. Odprtost je obljuba, je razlika in je bolečina.
Danes je geslo, ki pa je sumljivo. Zakaj?
Najprej zato, ker je zapiranje pogoj življenja. Celica ima membrano, otrok in vsak človek potrebuje mejo, zanesljivost, ponavljanje, rutine. Neskončna odprtost možnosti izbir je lahko katastrofa. Travma je pogosto prevelika odprtost, posledica prevelike odprtosti in izpostavljenosti.
Pa vendar.
Obstaja slaba odprtost, ki je izpostavljenost odsotnosti meje. To ni dobro in je razdejanje.
Obstaja pa odprtost odnosa do tega, kar presega meje. To je drža bitja, ki ima mejo, kožo, obliko in se skozi mejo obrača proti drugemu. Odprtost je paradoksno določen, končen način, kako živimo mejo. V tem je nekaj dobrega.
Zlo torej ni v tem, da imamo mejo in zaprtost. Seveda ne. Je v tem, da mejo spremenimo v zid, iz membrane, ki ločuje in prepušča, naredimo pregrado, ki samo ločuje. Razlika med dobrim in zlim zapiranjem ni v tem, da zapremo, temveč v tem, ali zaprtje ohranja razmerja do zunanjega ali pa jih ukine.
Sedaj imamo na voljo dovolj idej in konceptov za odgovor na začetno vprašanje, zakaj nas čaka veliko slabega.
Ideologija, ki se bo širila, ne bo zmožna zapreti, ne da bi totalizirala. Ne bo odpirala, ne da bi raztopila. Nastajali bodo zidovi, drugi bodo reducirani na bitja v simbolnem polju, ideologija se bo pretvarjala, da polje ni zaprečeno.
Dobro je namreč v odprtosti, ki je ne bodo zmogli. Že sedaj je ne; že dolgo je ne. Nevarnost zapiranja je v globalnem svetu že tako ali tako veliko verjetnejša in bolj sistemska kot odpiranje.
Opomin na odprtost in odpiranje je že sedaj potreben, zato ga tudi pišem, ker je protiutež prevladujočemu pritisku, ki bo vse močnejši. Konkretneje: odprtost bo odgovor na konkretne oblike zapiranja, ki jih bo veliko. Primer take konkretne oblike je, da SLS ni dobila ministrskega mesta v vladi.
Obstaja zapiranje, ki mu bomo priča. To je zapiranje, ki je nevarno, ker zanika lastni manko in misli, da s svojimi sodbami zajema vse. Tako zapiranje taji, da je nekaj tudi zunaj njega.
Nasprotno pa ja dobro resnicoljubnost glede lastne končnosti in omejenosti, pripravljenost priznati, da me drugi presega, da moja sodba ni zadnja, da zapiram nekaj, kar bi se dalo odpreti. Prav take odprtosti je v Sloveniji malo, v prihodnosti pa je bo zaradi politike zapiranja še veliko manj.
Politika, ki bo skušala prevladati, je politika zapiranja. Kako jo bomo izkusili?
Izkusili jo bomo kot njeno uspešnost. Uspešna bo namreč zato, ker bo zapirala. To je njena glavna ponudba.
Delovalo bo, ker je zapiranje privlačno. Zakaj je tako? Ker je odprtost tudi ranljivost, izpostavljenost, tesnoba. Odprtost ni udobna.
Živimo v svetu neskončnega preoblikovanja, brez stalnega okvira, kjer se od ljudi pričakuje večna prožnost, kjer ni trdnih tal in je vsaka identiteta razglašena za izbiro, vsaka izbira pa za začasno. Tak svet proizvaja veliko tesnobe.
Desne ideologije zapiranja ponujajo olajšanje in umik tesnobe, ki jo ustvarja zahteva po neskončni odprtosti. Ponujajo trdna tla pod nogami, jasne meje med moškimi in ženskami, jasne identitete enih in drugih, pripadnost družini, narodu in redu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar