Prisotnost ob drugem in odpiranje prostorov

Ne bo je mogel, ker bodo živeli ljudje, ki ne bodo odstopili od sočutja. Ne bodo popolni, ne bodo junaki, večina zanje sploh ne bo vedela. Ostajali bodo skromni in nikoli ne bodo delovali za zunanje priznanje, nagrade in kolajne. To me še najbolj navdihuje.

Navdihuje me prisotnost ob drugem in odpiranje novih prostorov, v katerih se počutim doma – v tem je zanimiv paradoks, ki me zelo zanima. Da odhajam domov – v neznano.

Paul Farmer je umrl leta 2022. Nekoč je rekel, da je edini način zdravljenja revščine ta, da greš tja, kjer so revni, ne da pišeš o njih iz udobne pisarne v Bostonu. Ophelia Dahl je soustanoviteljica njegove Partners in Health, ki deluje na Haitiju, v Ruandi, Peruju in drugod.

Možno je drugačno bivanje.

Navdihujejo me ljudje, kot je Paul Gilbert, klinični psiholog, ki je razvil terapijo, osredotočeno na sočutje. Njegovo delo pa ni le klinično, saj je najprej in bistveno civilizacijsko. Trdi, da je tekmovalni, na grožnji temelječi civilizacijski sistem, v katerem živimo, strukturno nezdružljiv z duševnim zdravjem. V tej perspektivi sočutje ni terapevtska tehnika, temveč je evolucijsko utemeljen način drugačnega bivanja.

Zanj pričuje tudi Gabor Maté, ki je desetletja delal z zasvojenimi v najrevnejši četrti Vancouvra in razvil razumevanje travme, ki je korenito spremenilo način, kako danes gledamo na zasvojenost, ADHD, avtoimunske bolezni in kronične bolečine. Njegovo ključno spoznanje je, da zasvojenost ni bolezen in ni moralna šibkost, temveč je človekov poskus, da bi se pozdravil sam, ker ni več vpet v zdravilne medsebojne odnose. Maté je danes star dvainosemdeset let in še vedno predava, piše in govori z enako intenzivnostjo kot pred tridesetimi leti.

Zakaj vsi predstavljeni ljudje delajo, za kar so se odločili? Čemu so prevzeli svoja poslanstva, če pa bi bilo lažje in udobneje delati za denar, imeti prestižno službo in uživati v lastni uspešnosti?

Vem, da niso izbirali med dvema možnostma, od katerih bi bila ena udobnejša, druga pa plemenitejša. V nekem trenutku ni bilo več izbire. Poslanstvo je postalo to, kar so, ne to, kar delajo.

Na delu je globok filozofski obrat, ki dopolnjuje orisani paradoks.

Vprašanje izbire se v nekem trenutku preprosto zapre in izgine. Človekova svoboda je s tem izpolnjena. Ni odvzeta, človek ni več svoboden od nečesa. Postane svoboden za nekaj. Za nove prostore.

Orisano razlikovanje je bistveno. Večina sodobne kulture razume svobodo kot svobodo izbire, kot neomejen menu možnosti, iz katerega lahko izbiram. Domneva je preprosta: več kot imam izbire, svobodnejši sem. Prestižna služba, dober zaslužek, uspešna kariera razširjajo menu.

Prava svoboda pa nastopi šele takrat, ko imam eno samo izbiro. Takrat ni treba več razmišljati, ali delam pravo stvar, ker vem, da jo delam. Mislim na izkušnjo kot neposredno danost nečesa, kar ne potrebuje nobene utemeljitve, ker utemeljuje samo sebe.

Jasno mi je postalo, da je junaška gesta enkratna; človek v enem trenutku pač naredi nekaj izjemnega. Poslanstvo pa je nekaj drugega. Je ponavljanje – vsak dan vstanem in grem tja, kjer me nekdo potrebuje. Ne izbiram vsako jutro. Ne, vsako jutro vem.

Odgovor na vprašanja ponuja tudi Bryan Stevenson, afroameriški odvetnik, ki je ustanovil Equal Justice Initiative. Že tri desetletja se bori za ljudi, obsojene na smrt, za otroke, obsojene na dosmrtno zaporno kazen, in za rasno pravičnost v ameriškem pravosodnem sistemu. Njegova knjiga Just Mercy je pripoved o tem, kaj pomeni stati ob človeku, ki ga je sistem že odpisal. Njegov odgovor na zapisana vprašanja je jedrnat in razumljiv vsakomur: Nasprotje revščine ni bogastvo. Nasprotje revščine je pravičnost. In nasprotje izolacije ni program. Je prisotnost, dodajam.

Mislim na pozornost do trpečega.

Ai Weiwei je kitajski umetnik in disident, ki je bil najprej zaprt in pretepen, nato je bil prisiljen v izgnanstvo. Njegovo delo sega od dokumentiranja imen otrok, ki so umrli v potresu v Sečuanu zaradi korupcije pri gradnji šol, do monumentalnih instalacij o begunski krizi. Njegovo delo je pričevanje. Pričuje za pozornost do trpečega. Odločilno pa je, da Ai Weiwei ni le umetnik, temveč je človek, ki s svojim delom sili gledalca, da vidi tisto, česar noče videti. In za to plačuje visoko ceno.

Zavedam se omejitev in pogosto sem nemočen. Vedno znova pa pomislim na ljudi, ki so moj zgled. To mi vliva energijo in kaže pravo pot, ki jo hočem prehoditi, še prej pa ustvariti s svojim korakom.  

Vandana Shiva je indijska fizičarka, ki s svojim delovanjem dokazuje, da sočutje ni le nekaj, kar zajema dva človeka. Ne, dokazuje, da je sočutje tudi sistemsko. Zagovarja ahimso – Gandijevo nenasilje – na ravni ekologije: odnos do zemlje, rastlin, celih ekosistemov, ki ni izkoriščevalski, temveč je relacijski. Vem, to je Lévinasov obraz, razširjen na vsa živa bitja.

Imel sem priložnost biti v isti dvorani, v kateri je bil tudi Denis Mukwege, ginekolog iz Konga, ki je prejel Nobelovo nagrado za mir leta 2018, in sicer za svoje delo z žrtvami spolnega nasilja v Demokratični republiki Kongo. V bolnišnici Panzi v Bukavuju je doslej operiral in zdravil na tisoče žensk, ki so bile žrtve sistematičnega posilstva kot vojnega orožja, in hkrati javno govoril o tem, zaradi česar se je večkrat znašel v smrtni nevarnosti. Moj zgled je, ker ni le zdravnik, temveč je tudi priča, človek, ki ga je opisoval Primo Levi: človek, ki noče, da svet odvrne pogled. Hkrati pa je še vedno človek, ki vsako jutro vstane in gre v operacijsko dvorano, kjer je ob ženski, ki jo je sistem poskušal uničiti.

Že desetletja spremljam delo Judith Butler in njeno zagovarjanje etike žalovanja (ang. grievability) kot merila človeškega dostojanstva. Njena filozofija temelji na političnem vprašanju, katera življenja so vredna žalovanja, čigava smrt izzove javno žalost in katera ostane nevidna.

Nenazadnje so moj zgled vsi ljudje, ki jih ne poznam, a vem, da vsak dan stojijo ob drugem trpečem človeku. Nikoli ne bodo stali na stopničkah za zmagovalce, ne bodo prejeli Nobelovih nagrad in večina ne bo vedela zanje. To so ljudje, ki živijo pozornost, in sicer vsak dan. Ne kot teorijo ali junaško gesto, temveč kot prakso, ki je tako običajna, da je nihče ne opazi. Morda je to najvišja oblika sočutja, ki je tako vtkano v vsakdanjost, da ne potrebuje imena.

Svoboda ni svoboda menujev in izbir. Rodi se, ko človek končno ve in to vedenje postane tako globoko, da ni več breme, ampak je dom. Zaradi tega ne hodim v službo, temveč hodim domov. Resnično, poslanstvo je to, kar počneš, ko greš domov. Ni to, od česar se utrujen vračaš.