Obstaja resna nevarnost novega družbenega reda in celo novega svetovnega reda, kot ga imenujejo. Ta novi red bo avtoritaren, ne demokratičen. In za številne ljudi bo zelo privlačen, kot je že sicer privlačno to, kar je hierarhično enoznačno določeno, to, kar reče vodja. Nobenih iluzij ne smemo imeti, da je demokracija nekaj, kar je za večino vedno privlačno, zanimivo in dobrodošlo. Demokracija ni vladavina večine in v sodobnih družbah nikoli ne vlada večina, ker vedno vlada manjšina, ki jo imenujemo družbena elita. Tudi v demokratičnih družbah vlada elita, ki ima v rokah večino premoženja, bogastva, denarja in vzvodov moči. Samo iluzija je, da vlada večina ljudi.
Večina bolj prenaša vladanje in veliko manj vpliva na načine vladanja.
Vsaj zadnje stoletje in pol spremljamo akademske razprave o pravi naravi politike in organizirane načine vladanja, s katerimi elita vpliva na neorganizirane množice (Gaetano Mosca, Elementi di scienza politica, 1896), o tem, kateri so železni zakoni oligarhije (Robert Michels, 1911) in kako majhna mreža korporativnih vodij, vojaških generalov in politikov sprejema odločitve, ki jih večina nikoli niti ne vidi niti ne razume (C. Wright Mills, The Power Elite, 1956).
Ugotovitve iz razprav potrjujejo empirični dokazi, kot je ta, da preference ekonomskih elit in organiziranih interesnih skupin statistično značilno napovedujejo politične odločitve, medtem ko preference povprečnih državljanov nimajo praktično nobene neodvisne napovedne moči. Večina ljudi torej ne ve, kakšna bo njihova lastna bližnja prihodnost.
Gramsci je še danes nepogrešljiv, ker je dokazal, da se prevlada v demokratičnih družbah ne vzpostavlja s silo, ampak z ustvarjanjem soglasij. To pomeni, da vladana večina ponotranji interese vladajoče elite kot splošne interese in kot zdravo pamet. Ko tako delavec glasuje za stranko, ki znižuje davke premožnim, ni žrtev prisile, ampak je žrtev hegemonije.
Vprašati se moramo, ali je res, da večina ljudi aktivno želi demokracijo kot sistem. To je zelo pomembno vprašanje.
Podatki World Values Survey kažejo, da večina ljudi po svetu verbalno podpira demokracijo, a hkrati tolerira močne voditelje in jim je naklonjena. Ni čudno, da se mladi fantje v zadnjem času vse pogosteje obnašajo skladno s tem. Ljubljeni vodja se namreč nikoli ne moti, vedno govori resnico in mu je treba vedno verjeti, ker kaže pravo pot, po kateri je treba iti.
Močan voditelj je človek, ki mu ni treba skrbeti za kup stvari zlasti v razmerah, ko je negotovost velika in postaja življenje dezorientirano, to je natanko danes, kar pomeni, da izgublja moralni kompas. To je Weimarska lekcija: demokracija je ranljiva natanko takrat, ko ne more več zagotavljati varnosti in dostojanstva.
K temu moramo dodati psihološko in antropološko lekcijo kot odgovor na vprašanje, ali je hierarhično in enoznačno določeno vladanje res intrinzično privlačnejše od demokratične negotovosti?
Fromm je s knjigo Beg pred svobodo še vedno nujno branje. Svoboda je namreč breme. Zahteva toleriranje in prenašanje negotovosti, zmožnost živeti z odprtimi vprašanji, sprejemanje odgovornosti za lastne odločitve.
Avtoritarni red, prav nasprotno, ljudi razbremeni, saj temelji na ideji, da nekdo drug ve, nekdo drug odloča in je nekdo drug odgovoren. Bion je to opisal kot temeljno predpostavko odvisnosti v skupinski dinamiki: skupina zdrsne nazaj v stanje, v katerem pričakuje, da bo vodja magično rešil probleme.
Novi svetovni red ima poleg tega še povsem nove značilnosti, ki jih zgodovina ne pozna. To je kombinacija digitalnega nadzora, ekonomske moči platform in psihološke preciznosti algoritmov. Stari avtoritarni sistemi so se morali zanašati na zapore, policijo, cenzuro, moč in prisilo, medtem ko deluje novi brez prisile: ponuja privlačno alternativo. To se dogaja po svetu, prav te dni tudi v Sloveniji.
Alternativa naj bi bila privlačna. In za številne ljudi tudi je.
Baudrillard bi rekel, da je to absolutni simulaker oblasti. Sodobna oblast ne potrebuje videza, da je oblast, ker je postala želja. Ko mladi fantje prostovoljno klikajo na vsebine, ki gradijo kult vodje, ko kupujejo ideologijo kot identiteto in se prostovoljno podrejajo hierarhiji, ki jim obljublja smisel, red in lepšo prihodnost v koordinatah dom-družina-domovina, ne govorimo o prisili. Ne, nihče nikogar k ničemur ne sili. To je hegemonija v najčistejši in najprivlačnejši obliki.
Pravkar umrli Jürgen Habermas je velikokrat rekel, da je demokracija možna le, dokler je javni prostor organiziran tako, da dopušča racionalno deliberacijo ali izmenjavo argumentov med enakopravnimi subjekti. Takih javnih prostorov je danes zelo malo. Ni naključje, da digitalne platforme, ki so bile zasnovane za maksimiranje angažiranosti ljudi, sistematično nagrajujejo ekstremne, čustveno intenzivne vsebine, medtem ko so zmerne in kompleksne tako rekoč povsem prezrte. To ni stranski učinek, je algoritmična logika, ki je strukturno antidemokratična.
Človek se vpraša, zakaj se vse to dogaja, ali se ne znajo ljudje obnašati bolj razumno, umirjeno in kultivirano.
Vprašanje ni novo in odgovor nanj ni skrivnosten. Je, zelo preprosto, matematičen in psihološki hkrati.
Platforme optimizirajo za angažiranost. Tak je njihov poslovni model: več angažiranosti pomeni več oglaševanja, več podatkov in več denarja. In čustveno intenzivna vsebina, jeza, strah, ogorčenje, šok, statistično konsistentno spodbuja močnejšo angažiranost kakor umirjena, kompleksna vsebina.
Vse to pojasni preprosta psihologija. Študije dokazujejo, da odziv ljudi, ki ga ponazarja emotikon jeza ustvari petkrat višji algoritmični signal kot enostavni všeček. Algoritmi so optimizirani za take reakcije, posledica pa je eksplozivna rast ekstremnih vsebin. Spreminjanje algoritmov, da bi zmanjšali tako angažiranost, ne pride v poštev, ker bi to pomenilo manj dobičkov.
Ali to pomeni namerno manipuliranje z ljudmi?
Ne nujno, kajti nič od tega ne bi delovalo, če bi bili naši možgani narejeni drugače.
Evolucijsko se je naš živčni sistem razvijal v okolju, kjer je bila grožnja v obliki plenilca, sovražnika ali celo samo glasnega poka, absolutna prioriteta. Amigdala procesira grožnje pred vsemi drugimi dražljaji mnogo hitreje od korteksa in sproži reakcijo, ko zavest še tako rekoč spi. Ta sistem je seveda izjemno učinkovit za preživetje v savani. V digitalnem okolju pa postane ranljivost, ki jo je mogoče s pridom izkoriščati.
Jeza, ogorčenje, šok in strah so med evolucijsko najstarejšimi, najbolj silovitimi in najhitrejšimi čustvenimi odzivi. Ko vidimo vsebino, ki sproži ogorčenje zaradi domnevne ali resnične nepravičnosti, in žali skupino, ki ji pripadamo, ali pa ogroža naše svete vrednote, se amigdala odzove v milisekundah, dolgo preden prefrontalni korteks, ki je odgovoren za kritično presojo, sploh vstopi v igro. Odziv je neprostovoljen, avtomatičen, refleksen in – silovit. Ni stvar slabe volje ali nizke inteligence. Je preprosta nevrofiziološka značilnost odzivanja čisto vsakega človeka.
Že dolgo vemo, da čustva ne motijo racionalnega mišljenja, ker so njegov predpogoj. Sodobne digitalne platforme so tako najpomembnejši čustveni inženir v zgodovini ljudi. Niso zlobne, delujejo pa tako, da angažiranost ljudi matematično sovpada z optimiziranimi čustvenimi odzivi.
Platforme torej ves čas tekmujejo za omejen kognitivni vir, ki je človeška pozornost. Zmagajo tiste, ki terjajo najmanj napora ob maksimalnem čustvenem učinku. Vulgarna vsebina tako pogosto prevlada natanko zato, ker je primitivna, njeno procesiranje pa enostavno in energetsko nezahtevno. Dejansko je tako enostavno in nezahtevno biti besen na vse okoli sebe, se jeziti, pljuvati po ljudeh in jih zmerjati. Nobeno pozivanje k racionalnemu nadzorovanju lastnega govorjenja in delovanja ne bo pomagalo.
Obstaja pa alternativa. Zmožnost kritičnega mišljenja namreč ni fiksna lastnost, ki jo nekdo ima, drugi pa ne. To je kontekstualno odvisna dispozicija. Kaj to pomeni?
Pomeni, da ranljivost za algoritmično manipulacijo ni porazdeljena enakomerno. Posamezniki, ki so že zgodaj v svojih družinah razvili kritično pismenost in se kasneje vzgajali v prostorih, v katerih je imela kompleksnost veliko vrednost, so praviloma odpornejši. Niso povsem imuni, so pa zelo odporni. Razvijanje kritičnega mišljenja, toleriranje negotovosti in vztrajanje v kompleksnosti niso le intelektualne vrline. So demokratične kompetence, ki varujejo pred algoritmično manipulacijo.
Nekateri predlagajo regulacijo in prepoved rabe digitalnih naprav do sredine pubertete. A zakonska regulacija brez spremembe tega, kako vzgajamo in izobražujemo otroke, niti približno ni dovolj. Zakoni so namreč počasni, medtem ko so algoritmi izjemno hitri. Dolgoročno bo pomagalo le vzgajanje otrok za rezilientnost ali odpornost, zvestobo in vztrajanje v tem, kar je kompleksno.
Ni naključje, da je Dewey pred mnogimi leti trdil, da je demokracija najprej način življenja in šele nato politični sistem. To je način življenja, ki dobesedno terja razvijanje in krepitev navade kritičnega mišljenja, spoštovanja perspektive Drugega in pripravljenosti revidirati lastna prepričanja ob novih dokazih. Te navade se ne razvijejo same od sebe, razvijejo se le v odnosih in odprtih prostorih, kjer so varovane in spoštovane. Šola je lahko eden takih, družina je eden takih prostorov, javni prostori so lahko taki. Ali pa niso.
Ni komentarjev:
Objavite komentar