Številne dejavnosti v šolskem sistemu so prisilne in toge: učne ure, standardizirani testi s poudarkom na rezultatih, učenje na pamet, poslušnost avtoriteti. Tak sistem nasprotuje otrokovi naravni radovednosti in ustvarjalnosti ter povečuje pritisk nanj.
Leta 2013 ameriški psiholog Peter Grey končno napiše knjigo, ki jo je bilo treba napisati: Svobodno učenje: zakaj bo osvobajanje nagona za igro naše otroke naredilo srečnejše, samostojnejše in boljše učence za vse življenje (Free to Learn: Why Unleashing the Instinct to Play Will Make Our Children Happier, More Self-Reliant, and Better Students for Life).
Takoj smo pozorni na nasprotje med besedami, kot so togo, prisilno, pritisk, in besedami, kot so svobodno učenje, igra, srečnejši otroci.
Grayeva teza je evolucijska in razvojna hkrati: igra ni le prijetna aktivnost, temveč je tudi biološko nujen mehanizem učenja, ki ga šola sistematično onemogoča. Dobrobit otrok je s tem resno ogrožena.
Haidt (The Anxious Generation, 2024) kasneje opiše dva vzporedna procesa, ki ponazarjata zapisano. Otroštvo, ki je včasih temeljilo na igri, je začelo izginjati v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, dokončno pa jo je nadomestilo telefonsko otroštvo. Otroci, ki so šli skozi puberteto s preprostim mobilnim telefonom, so še ohranili razmeroma dobro duševno zdravje, njihovi sotrpini, tisti, ki so skozi puberteto hodili s pametnim telefonom, Instagram profilom in petimi urami socialnih medijev dnevno, pa so bili izpostavljeni bistveno večjemu tveganju za razvoj anksioznost in depresije.
Biti pa moramo zelo pozorni, kajti možno je tudi nekaj drugega.
Kanadska razvojna psihologinja Candice Odgers je opozorila, da je na delu še nekaj drugega. Da korelacija med naraščajočo uporabo socialnih medijev in težavami z duševnim zdravjem pri mladih morda odraža nasprotne povezave.
Haidt namreč zagovarja tehnološki determinizem: pametni telefoni so vstopili v svet otrok in krepko preoblikovali njihovo otroštvo. Odgers odgovarja z družbenim determinizem: ekonomske in družbene krize so povzročile duševne težave, telefoni so le njihov simptom ali korelat. Oba pa spregledata dejstvo, da so se tehnologije same razvijale znotraj specifičnih družbenih odnosov. To so neoliberalni odnosi, ki že skoraj pol stoletja sistematično razgrajujejo prav tiste institucije in skupnosti, ki so nekoč zagotavljale stabilen razvoj otrok.
Marx zato ni zastarel. Dokazal je, da trg ne producira le blaga. Bistveno je, da producira subjekte in subjektivnost. Neoliberalni trg ustvarja razpad skupnostnih mrež in skupnostnega življenja, ki je bilo zgodovinsko tampon med posameznikom in negotovostjo življenja, pogojuje zaton avtoritete staršev, ki ga pojasnijo strukturni razlogi, starša morata delati dolge ure vsak dan, krči čas za prisotnost in kultiviranje odnosov, češ da itak obstajajo samo posamezniki, kot da so odnosi in družba izmišljeni, in spodbuja vzpon terapevtske kulture kot nadomestka za skupnostne vezi.
Ustvarja torej vakuum, v katerega so z veseljem vstopile tehnologije, ki so bile zasnovane, nikakor ne po naključju, za maksimiranje tržne pozornosti in zasvojenosti.
Richard Sennett je v izjemni knjigi z naslovom The Corrosion of Character (1998) že dokazal, kako fleksibilni neoliberalni kapitalizem spodkopava to, kar sam imenuje narrative of self. To je zmožnost vsakega posameznika, da razume svojo življenjsko zgodbo kot kohezivno, smiselno zaporedje. Ko ta zmožnost upada in se skrči, začnejo iskati ljudje zunanje strukture, ki bi nadomestile notranje. In politična desnica že dolgo ponuja, zlasti mladim fantom, natanko to: jasno identiteto, jasnega sovražnika, jasno hierarhijo, jasno 'moškost'.
Vse to na poseben način skoraj preroško napoveduje že Fromm v Begu pred svobodo (1941). Kaj napoveduje? Svobodo brez korenin, brez skupnosti in brez smisla. In natanko ta neznosna (neoliberalna) svoboda rodi sodobno avtoritarno iskanje varnosti. Vzpon desnice je bil jasno napovedan. Veliko mladeničev zato danes podpira Trumpa in druge avtoritarne voditelje, ki na videz ponujajo prav to, kar potrebujejo. Le da je na delu velika iluzija.
Vzrok za sodobno anksioznost generacij, depresivne občutke in občutke, da življenje izgublja smisel, občutek izgubljenosti in neorientiranosti torej niso algoritmi. Daleč od tega! Algoritem je le zadnji člen v verigi, ki se je začela z razpadanjem tistih skupnosti, družina, soseska, šola, tovarna, v katerih je bila moška identiteta zgodovinsko konstruirana skozi konkretno prakso in konkretno pripoznanje. Ko tega ni, preostane fantom, zlasti njim, identiteta iz ideologije. In ideologije, ki obljubljajo preprostost in jasnost, so vedno politično desne – in zelo nevarne.
Ni komentarjev:
Objavite komentar