Zunanja lepota, notranja gniloba

Živimo v nestabilnem času. Negotovost je velika. Prihodnost je odprta.

Iz zgodovine vemo, da je bil požar v Rimu leta 64 resničen in katastrofalen. Trajal je približno teden dni, uničil je večino Rima, tri četrtine mesta, in pustil brez strehe nad glavo na sto tisoče ljudi. O tem ni nobenega dvoma. Vprašanje je le, ali je cesar Neron požar nekomu ukazal, ga zapovedal, organiziral ali vsaj dovolil.

Antični viri si nasprotujejo, zato ne vemo natančno, kaj se je zgodilo. Tacit, dokaj zanesljiv zgodovinar tega obdobja, je v svojih Anales nedvoumen. Pravi, da se govori, da je Neron zapovedal požar, toda hkrati poudarja, da sam ni mogel ugotoviti, ali je bila ta govorica resnična ali ne. Opisuje tudi, kako je Neron med požarom nadziral nudenje pomoči ter zagotovil dostavo hrane prizadetim ljudem po simbolični ceni.

Kasnejši avtorji, na primer Svetonij in Kasij Dion, so manj zanesljivi in bolj dramatični. Prvi zapiše, da je Neron z vrha stolpa opazoval ogenj in ob tem pel o padcu Troje, Dion pa celo trdi, da je sam ukazal, naj zažgejo Rim. To je nezanesljivo poročanje, ker sta pisala desetletja po dogodku, Kasij Dion se je rodil leta 165, oba pa sta bila tudi odkrito sovražno nastrojena do Nerona.

Legenda o »Neronu, ki poje med požarom« je bila torej najverjetneje politična propaganda, del načrtnega oblikovanja Neronove podobe po njegovi smrti, ko je postopoma nastajal lik brezčutnega tirana, ki je postal koristno orodje tako za Neronu sovražne senatske kroge kot za zgodnje krščanstvo, ki je Nerona prepoznalo kot zver.

Sodobna historiografija je v veliki večini skeptična do ideje, da je Neron podtaknil požar ali ukazal, naj to nekdo naredi.

Verjetneje je, da je požar izbruhnil po naključju in se hitro razširil, saj so bile številne stavbe lesene. Neron je krizo izkoristil za grandiozno urbanistično prenovo Rima in predvsem za gradnjo ogromne palače (Zlata hiša ali Domus Aurea), kar je verjetno povzročilo zlobno govoričenje, da je požar organiziral, da bi prišel do prostora za palačo, krivdo pa elegantno prevalil na kristjane.

Vzporednica z aktualnimi dogodki na Bližnjem vzhodu nikakor ni naključna in je celo namerna.

V politični teoriji uporabljamo izraz Cui bono? ali Komu koristi? Ko se zgodi katastrofa, ki se zdi neracionalna ali nesorazmerna, se je vedno dobro vprašati, kdo ima od nje korist.

Nobenega dvoma ni, da je svet danes bistveno drugačen od Neronovega Rima. Antični Rim je bil dokaj hierarhično urejena politična entiteta, kjer je en sam odločevalec v resnici lahko sprejemal suverene odločitve. Sodobni mednarodni sistem je v teoriji sicer manj nagnjen k takšnemu odločanju, toda v praksi se včasih zdi, da so nekatere odločitve neverjetno zgoščene in vezane na zelo majhno število ljudi, zato je vzporednica manj absurdna, kot bi bila, če bi bili časi stabilnejši.

Ekonomske posledice odločitve za napad na Iran, rast cen nafte, inflacija, dražja hrana, so že sedaj resnične in dobro dokumentirane. Tu ni treba iskati zarote, ker so to predvidljive strukturne posledice konflikta v tej regiji, ki so jih ekonomisti napovedali že pred tedni in meseci.

Obstaja pa pomembna razlika. Neron najverjetneje ni bil kriv namernega kaosa, ustvarjenega za točno določen cilj. Vojna v Iranu je morda nastala, ker je nekdo, kar med kosilom ali igranjem golfa, ukazal, naj z raketami napadejo Iran, češ da predstavlja grožnjo. In so ga.

Je to primer tega, kar je imenovala Hannah Arendt banalnost zla? Ali pa je znamenje nasprotja med zunanjo lepoto in notranjo gnilobo oziroma simptom popolne erozije tega, kar je Avguštin imenoval ordo amoris – red ljubezni, v katerem skupne vrednote, skupna resnica in skupna odgovornost urejajo politično življenje?

Kje so danes skupne vrednote, skupna resnica in skupna odgovornost?

Ko Trump izjavi, da bo vojna v Iranu končana, ko bo to začutil v drobovju, ali da je Amerika tako močna, da lahko počne, kar hoče, je to vzrok zatona ali simptom procesa, ki se je začel že davno?

Večina resnih zgodovinarjev in politologov, med njimi francoski historični demograf Emmanuel Todd, ki je že v osemdesetih letih napovedal razpad Sovjetske zveze in nato v svojih poznih delih diagnosticiral razpad ameriške hegemonije, ter britanski zgodovinar Paul Kennedy v klasičnem delu The Rise and Fall of the Great Powers (1987), trdi, da je to simptom.

To je simptom razpadanja hegemonske sile. Ta se začne, ko njena notranja družbena kohezija oslabi do te mere, da politični sistem ni več sposoben producirati resnih voditeljev, ki terjajo resno politično kulturo, ki jo morajo vzdrževati izobraženost, institucionalna zrelost in skupna zavezanost resnici.

Zaton ponazarja politika, ki je že dolgo podobna cirkusu in realitetnemu šovu, vse močnejši občutek, da je resnica kratko malo izginila, saj ima vsaka politična skupina svojo, in množica dokazov, da je izobraženost vse bolj zasmehovana, resnost javnega delovanja pa osramočena. In ni treba biti genij za spoznanje, da je epistemološki ali spoznavni nihilizem v vzponu, da imamo namesto resnih analiz družbenega dogajanja na voljo politike, ki zaupajo v svoje drobovje in se za nasvete obračajo k vedeževalcem, da se ponižani razum umika in ga vse pogosteje nadomešča surova moč.

Platon je v Državi opisal degeneracijo demokracije v tiranijo kot proces, v katerem svoboda postane samovoljnost, razum postane ovira, vodja pa se legitimira z neposrednim čustvenim stikom z množico in se požvižga na institucije. Platon je temu rekel dēmagōgos – dobesedno tisti, ki vodi ljudstvo. Filozof ga je prepoznal kot zastopnika zadnjega stadija pred nastopom tiranije.

Avguštin bi k temu dodal: tiranija ni le politični problem, je tudi teološki simptom. Ko skupnost preneha spoštovati resnico kot skupno dobro, preneha biti skupnost v polnem pomenu. (P)ostane množica, ki obstaja zaradi skupnega sovražnika ali pa njene pripadnike povezuje skupni vodja, ne pa skupna zavezanost ideji dobrega.

Vzporednice so realne na vsaj štirih ravneh.  

Na ravni preobremenitve govori Kennedy o imperial overstretch. Rim je delno propadal zato, ker je bil prisiljen braniti vse daljše meje z vse manjšimi notranjimi resursi. ZDA so od leta 2001 vodile vojne v Afganistanu, Iraku, Siriji, Libiji, posredno v Jemnu, zdaj v Iranu in ob tem vzdrževale eno najdražjih vojsk v zgodovini, ki porabi vsaj 800 milijard dolarjev letno. Gospodarska baza, ki mora to financirati, je hkrati izpostavljena globalni konkurenci, deindustrializaciji in naraščajoči neenakosti.

Na ravni epistemološkega razpada izgubljamo zmožnost skupne presoje resničnosti, ker je vsak politični akter postal absolutni sodnik lastnih dejanj. Jaz sem Amerika, Amerika je dobra, torej sem jaz dober je natanko tista krožna logika, ki jo Avguštin opiše kot temeljni intelektualni greh imperija.

Na ravni erozije institucij je vzporednica zapletenejša, a nič manj resnična. Rimski senat je bil leta 410 sicer še formalno aktiven, a je bil de facto le še nepomembna dekoracija. Ameriške institucije so vsaj zaenkrat odpornejše, a zadnja leta že kažejo jasne znake tega, kar imenujejo politologi democratic backsliding ali erozija norm. Trump ni sesul ustave, sesul je normativni sistem neformalnih omejitev, ki je ustavo vzdrževal pri življenju.

Rim ni padel čez noč. Leto 476, ki ga šolski učbeniki citirajo kot padec Rima, zaznamuje le administrativno spremembo, ki jo je opazil malokdo. Dejansko je Vzhodnorimski imperij preživel še tisoč let. Ameriški zaton, če je to pravi izraz, bo verjetno dolg, nelinearen in ne bo imel enega samega simboličnega datuma. Todd napoveduje postopno marginalizacijo, v kateri bo Amerika ostala velika sila, a ne bo več hegemon, ki lahko vsem narekuje pogoje igre.

Ali torej lahko govorimo o zatonu in dekadenci?

Beseda dekadenca izhaja iz latinskega decĭdĕre, ki pomeni postopno izgubljati moč, vitalnost, sijaj ali pomen. Ko govorijo zgodovinarji o dekadenci imperija, ne govorijo najprej o spolni razuzdanosti ali luksuzu, temveč o specifičnem epistemološkem stanju.

Dekadenco razumem kot izgubljanje zmožnosti razlikovanja med tem, kar je res, in tem, kar je zgolj simulaker, performans, predstava, med tem, kar je koristno za skupnost, in tem, kar je všeč voditelju.

V tem tehničnem smislu je Trumpova izjava, da bo vojna končana, ko bo to začutil v drobovju, klasičen simptom dekadence. Simptom ni zato, ker je izjava moralno odurna, temveč zato, ker zamenja analitično razumevanje z introspekcijo, obče dobro z osebnim občutkom, resnico pa z izjavo o moči.

Orientacija v življenju kljub vsemu ostaja.

Avguštin ni bil pesimist. De civitate Dei ni knjiga obupa, temveč je knjiga orientacije. Njen avtor ve, da zemeljski imperiji prihajajo in odhajajo, zaveda pa se tudi, da obstaja neko globlje skupnostno življenje. Imenujem ga skupnost zaupanja, etika skrbi, prisotnost ob Drugem. Nič od tega ne razpade skupaj z imperiji. Ko ti razpadajo, to včasih osvobodi prostor za skupnosti, ki so dolgo obstajale pod njegovo površino in so bile tihi, pogosto povsem neopaženi nosilci tega, kar je v civilizaciji resnično vredno ohraniti, da se rodi to, kar imenuje Avguštin nova civitas.