Strah pred odhodom iz zapora

Obstaja arhitektura mentalnega zapora.

Oglas, ki mi ga ponudi algoritem, se konča z »To morate doživeti«. In se vprašam, zakaj bi ga upošteval, kdo je tam zunaj, da mu pade na pamet zahteva, da bi nekaj moral doživeti. In tega ne reče le meni, isti oglas si verjetno ogleda ogromno ljudi. Ne bi me presenetilo, če bi si številni ljudje rekli, kako dobro je, da imajo na voljo take oglase, ki jim povedo, kaj bi si morali privoščiti in kaj bi morali doživeti. Le da je za vsem tem zloščenim lepotnim besedičenjem in dovršenim dizajniranjem video vsebin čista logika profitabilnosti. V resnici oblikovalcem oglasov dol visi za vas. Od vas hočejo zgolj denar.

Pot kot cilj

Bil sem bogat in bil sem slaven. Zdaj bi rad živel to, kar je zares vredno. – Clint Eastwood

Resnično, vse življenje se trudimo zadovoljevati potrebe, želje, se ravnati po pričakovanjih, nasvetih, predlogih. Ni nujno, da vemo, zakaj in čemu to delamo, morda se niti ne sprašujemo, ali je vse skupaj smiselno. Prizadevamo si ohraniti predmete in premoženje in odnose in vse drugo. Vedemo se, kot da bi radi vse držali skupaj, pod svojim nadzorom, da bi »imeli« in da bi bilo »naše«. Verjamemo v cilje, ki naj bi jih dosegli, uspehe, na katere bi bili ponosni, slavo, ki bi jo dosegli. Razvijamo svojo identiteto, ki je ne želimo izgubiti.

Večna mladost

Ker se bliža moj rojstni dan, smo se pogovarjali o mladosti. Natančneje, o vprašanju, kaj pomeni ostati mlad. Je sploh mogoče biti vedno mlad ali pa je ideja o večni mladosti le izraz nemoči človeškega uma in njegovega brezupnega hrepenenja?

Pogovarjamo se in vse bolj se bližamo ideji, da je mladost najprej mladost uma ali duha. Lahko torej um ostaja mlad, čeprav se telo stara?

Revščina medsebojnih odnosov in pomen srečevanj

Filozofija je lahko povsem sterilno, akademsko, abstraktno žongliranje z idejami. Tudi vsakdanje klepetanje je po navadi manipuliranje z informacijami in s površinskimi dejstvi, ki so morda zanimiva dan ali dva, potem pa ugasnejo. Psihologija vsakdanjega življenja ljudi ju lahko bistveno obogati. To se zgodi takrat, ko izhajamo v pogovorih iz vsakdanjih resničnih izkušenj ljudi. Zlasti so pomembni konkretni izzivi tragičnega občutenja življenja in trpljenja, zaradi česar ljudje pogosto doživljajo občutke nesmiselnosti in osamljenosti. To ne pomeni, da potrebujejo psihološko zdravljenje ali psihoterapijo. Daleč od tega.

V vrtu ali v puščavi

Ego je v zares nezavidljivem položaju. Nanj pritiska zunanje okolje in pričakuje, kako se bo obnašal, kaj bo delal, kako, kdaj, kakšna naj bo njegova samopodoba itd. Pritiska tudi nadjaz kot notranji moralni policaj, ki ves čas pričakuje, da bo dosegal visoke moralne standarde in se »primerno« obnašal, kar pomeni zlasti odpovedovanje lastni želji. Torej je med kladivom in nakovalom. Povrh vsega skuša nekako opraviti z nezavednimi pritiski in kljub vsem zunanjim vplivom imeti svoje želje, potrebe in interese. Ni čudno, da se ves čas brani in skuša vse skupaj nadzorovati in usklajevati tako, da bi bile zadovoljne vse instance – tako notranje kot zunanje. Nemogoč posel. Ego se zato ves čas nečesa boji, je zaskrbljen in se zaveda svojega nezavidljivega položaja.

Moj ego, moja trdnjava

Spontana izkušnja, da obstaja nekje v naši glavi ali našem umu suverena, neodvisna instanca, ki jo imenujemo »jaz«, končno vendarle privede ne le do osvobajajočega spoznanja, da jaz ni gospodar v svoji hiši in da ni kapitan ladje, temveč tudi do vpogleda, da v resnici sploh nikogar ni doma. Obstaja pa prazen, odprt prostor, kar je veliko bolje. Kdo je potem »jaz«? In ali ga sploh potrebujemo?

Tvoja resnica, tvoja pot

Najprej se zdi vse zelo preprosto. Obstajam, obstaja moj jaz. Okoli mene je veliko nasvetov, kako naj skrbim zanj, da bo tak, kakršen bi v najboljši različici lahko bil. In skrbim zanj, ker se mi zdi to razumno – po svojih močeh, seveda. Zahvaljujem se svetovalcem, vplivnežem, gurujem, osebno rastem, duhovno napredujem. Kje je tu problem?

Prava resnica – vi odločate

Kritična samorefleksija mi pove, da je moje poudarjanje kompleksnosti sveta, njegove nepredvidljivosti, odprtosti in celo nedoločenosti, za marsikoga preveč abstraktno, nezanimivo, nerazumljivo in celo nesmiselno. Absolutno je zato nemogoče, da bi moj blog bralo petdeset tisoč bralcev in bralk.

Oblast kot psihoterapija

Paradoks trenutnega sveta, ki ga ne živi veliko ljudi, ker so lačni, revni, ujeti v vojne, podrejeni diktatorjem, hendikepirani, stari, bolni, nemočni, razseljeni, preseljeni v taborišča, izgnani, pregnani, zasvojeni, ima te koordinate: sistematična proizvodnja spontanosti, industrializacija individualnosti in način, kako oblast ustvarja prav to, kar naj bi slavila, hkrati pa zagotavlja, da služi institucionalnim potrebam, hierarhičnim razmerjem in lastnikom kapitala.

Modrost pod starim drevesom

Obstajajo razsežnosti naših življenj, udobje, varnost, predvidljivo ugodje, izolirane rutine. Poučili so nas o njihovem pomenu, navadili smo se nanje, razumemo jih in vsak dan znova se jih veselimo, računamo nanje, pričakujemo jih, včasih smo prijetno vznemirjeni zaradi njih. Razočarani smo, če kakšna iz nam neznanega razloga umanjka, če kakšna ni taka, kot pričakujemo in želimo. Zdi se nam, da si vse te razsežnosti preprosto zaslužimo, da nam pripadajo, ker iz dneva v dan trdo garamo zanje, se trudimo in vselej naredimo vse, kar je v naši moči, da so vedno tam, kjer naj bi bile in kjer morajo biti – tako pač verjamemo, ni pa nujno, da obenem vemo, zakaj tako verjamemo. Smo nekakšno središče sveta in vse naštete razsežnosti bi morale biti povsod okoli nas, sicer postanemo potrti, nezadovoljni in na koncu nesrečni. Verjamemo, da je iz njih zgrajena trdnjava, v kateri živimo in smo varni. Imenuje se »naš svet«.

Dobra pomoč ljudem v stiski in psihologija samouničevanja

Ljudje večkrat rečejo, da želijo komu »samo pomagati«. Želijo »samo dobro«. Želijo celo tedaj, ko jih za to nihče ne prosi, kar pomeni, da se sami odločijo, da bodo storili nekaj dobrega. Skoraj nemogoče je najti človeka, ki bi zase rekel, da kdaj komu ne želi dobro ali da mu želi slabo. Pa vendar je ob vsem tem »dobrem delovanju« na svetu veliko zla. To ne obstaja le zaradi neposrednega zlega delovanja, temveč tudi zaradi »dobrega«.

Velika neizpolnjena obljuba

Kaj se je spremenilo v svetu, v katerem nam kapitalistična proizvodnja ponuja skoraj neomejeno količino dobrin in storitev, hkrati pa kot duhovna, simbolna bitja čutimo, da nas to ne more povsem zadovoljiti, kaj šele osrečiti? Zdi se, da obstaja vrzel med dobrinami in nezavednim vedenjem o tem, kaj potrebujemo bolj kot materialne dobrine: vero, upanje, ljubezen, srečanja, pogovore. To ne pomeni, da dobrin ne potrebujemo, pomeni le, da jih ne potrebujemo toliko in tako močno, kot se zdi. A zakaj potem nenehno delamo in jih kopičimo?

Etičnost in logični čas

Psihoanalitično spoznanje o naravi logičnega časa, kot ga imenuje Lacan, je izjemno pomembno za vsakdanje razumevanje človekovih zmožnosti, da sprejme določeno idejo ali razlago in jo organsko vgradi v svoje vsakdanje življenje, nato pa udejanja po svojih močeh. Pogosto se namreč motimo, ko mislimo ali verjamemo, da bodo drugi ljudje sprejeli idejo ali razlago ali koncept že samo zato, ker smo jim jo ponudili. Denimo, v analizi. Ali kjerkoli drugje.

Rak, ki zdravi samega sebe

Razmišljanje o prevladujočem konformizmu v neoliberalnem svetu, polnem paradoksov in aporij, ni naključno in ni izvito iz trte. Obstajajo osupljive vzporednice, ki me dobesedno silijo k takemu razmišljanju, zato ne morem drugače, tudi če bi hotel. Na kaj mislim?

Psihološki in socialni oziroma družbeni odzivi na izzive aktualnega življenja so prav tako zaskrbljujoči kot fizični ali telesni izzivi, s katerimi se srečujejo ljudje vsak dan. Izzive pogosto bodisi zanikajo bodisi se počutijo tako preobremenjene, da se umaknejo v nihilizem ali eskapizem. Oba načina sta neustrezna in jih ne zavarujeta pred izzivi. Ti so še vedno tam, nikamor ne izginejo, temveč se vračajo. Magično razmišljanje, prošnje in molitve ne pomagajo, da bi izginili ali se nenadoma preobrazili v nenevarne ali celo nevtralne.

Bi menjal?

Dragi Dušan,
brez vašega dovoljenja si ne bi drznila zapisati svojega mnenja.

Zadnjič sem govorila o tem, da me v nekem trenutku preplavi nekaj zlobnega. Ta zloba je navadno usmerjena zgolj v sebe, saj razloga, da bi zlobo prenašala na drugega, v resnici nimam. Tudi opravičila, da bi to počela, ni. Pa vendar.

Manufakture zunanje motivacije in kaznovanje z nagradami

Obstaja paradoks, ki nam pove, da lahko nagrade postanejo svojevrstna kazen. Navajeni smo sicer razmišljati, da velja ravno nasprotno, da so torej nagrade vedno nekaj dobrega in pozitivnega, toda včasih je najbolje, če se lotimo še razmisleka o tem, na kar nismo navajeni. Da ne ponavljamo enega in istega ter da nismo vedno znova prepričani v isto. Da spoznamo še drugo plat tega, v kar sicer bolj ali manj spontano verjamemo. In se morda prepričamo, da je kaj od tega, kar verjamemo, tudi sporno.

Zakaj živeti vrednote in katere

Kaj sploh so vrednote? Naj najprej poudarim, da to niso le posameznikove preference ali njegova priljubljena mnenja. So organizacijska načela, za katera je značilno, da določajo, kako ljudje interpretiramo situacije, v katerih se znajdemo, načine, kako postavljamo prioritete in se odločamo.

So okvir, v katerem se odločamo, kaj je za nas najpomembnejše in h katerim ciljem težimo.

Vrednote tako niso le abstraktni ideali, temveč so praktična orodja v resničnem svetu.

Revolucionarna ljubezen

Jezusova revolucionarna drža ni bistveno povezana z njegovo človeško biologijo ali njegovim specifičnim kulturnim kontekstom, čeprav sta zagotovo sooblikovala način njegovega izražanja, kot sem pokazal v prejšnjem zapisu. Bistveno za njegovo držo je povsem drugačen odnos do oblasti, trpljenja in blaginje drugih. Dosledno se je odločal, da bo uporabil vse svoje sposobnosti – intelektualne, duhovne, socialne – za širjenje dostojanstva in priložnosti tistim, ki so bili iz njih izključeni. To je temelj, na katerem stojim tudi sam.

Zakaj hodim za Jezusom

Že dolgo me zanima, kaj je želel Jezus Kristus. Cerkvena ideologija, da je prišel trpet za nas in nas je s tem odrešil, se mi zdi naivna in smešna. Nekaj je hotel, ker je imel poslanstvo, nekaj je dokazal. A kaj je dokazal? Trpel je in čutil je bolečino, dejal pa je, naj se ljubimo med seboj, kot nas je ljubil sam. Kaj to pomeni? Kako naj se ljubimo, kaj konkretno naj naredimo?

V kakšnem svetu je živel Jezus?

Neoliberalizem, permisivna vzgoja in nadjazovsko uživanje

Temelj sodobnega kapitalizma je permisivnost, zato je kritika, ki obtožuje starše permisivne vzgoje in kritizira mladostnike, da so vzgojeni preveč permisivno, preveč površna, prehitra in »prekratka«. Vzgajajo jih namreč za subjektivnost, ki jo kapitalizem najbolj potrebuje. Intuitivno vedo, kakšno subjektivnost terja, in se razumno odzivajo, ker želijo svojim otrokom dobro. Vedo, da bodo morali biti njihovi otroci fleksibilni, prilagodljivi, ustvarjalni in sposobni nenehnega samopreoblikovanja, da bi uspeli v sodobnih gospodarskih razmerah. Vedo, da tradicionalni avtoritarni pristopi otrok ne bodo pripravili na gospodarstva, ki zahtevajo kreativnost, sposobnost sodelovanja in čustveno inteligentnost namesto preproste poslušnosti, »pridnosti« in ubogljivosti.

Arhitektura zdravih odnosov

Pripravljam delavnice čustvene inteligentnosti za naslednje šolsko leto. Najprej razdelam štiri sidra čustvene inteligentnosti. Izraz »sidro« se mi zdi dober, ker namiguje na nekatere univerzalne principe človeškega vedenja, ki so dobri in imajo po navadi dobre učinke na medsebojne odnose.

A kako vemo, da so nekateri medsebojni odnosi dobri? Želijo vsi ljudje dobre odnose? In kako vemo, kateri niso? Kaj je značilno za ene in kaj za druge?