Etičnost in logični čas

Psihoanalitično spoznanje o naravi logičnega časa, kot ga imenuje Lacan, je izjemno pomembno za vsakdanje razumevanje človekovih zmožnosti, da sprejme določeno idejo ali razlago in jo organsko vgradi v svoje vsakdanje življenje, nato pa udejanja po svojih močeh. Pogosto se namreč motimo, ko mislimo ali verjamemo, da bodo drugi ljudje sprejeli idejo ali razlago ali koncept že samo zato, ker smo jim jo ponudili. Denimo, v analizi. Ali kjerkoli drugje.

Lacanovo temeljno spoznanje je, da učinkovitost vsake interpretacije, razlage, ideje ali intervencije ni odvisna le od njene vsebine ali natančnosti oziroma resničnosti, temveč tudi od strogo določenega trenutka, ko se človek sooči z njo. Lahko je absolutno resnična, koristna in uporabna, dobra in iskrena, poštena, vendar ni nobene nujnosti, da bi človek sploh hotel slišati zanjo, kaj šele, da bi jo sprejel. Mislim na psihološko pripravljenost, da jo sprejme, integrira v svoje življenje in živi. Prehitro pa bi se potolažili, če bi mislili, da vse to velja le v psihoanalitičnem procesu. Tam seveda absolutno velja, toda tudi v vsakdanjem življenju ni bistveno drugače, zato je dobro vedeti, kaj je logični čas in kako deluje na ljudi.

Človek namreč ni vselej kar avtomatično pripravljen učiti se, sprejemati ideje in se spreminjati skladno z njimi. Izpolnjeni morajo biti nekateri pogoji, da se vse to zgodi in deluje.

Logični čas je določen z notranjim ritmom posameznikovega psihološkega razvoja in s specifično dinamiko njegove pripravljenosti za soočanje z določenimi spoznanji. Proces je precej drugačen od tega, na katerega računajo v šoli, kjer se verjame, da je učenec vselej pripravljen učiti se in sprejemati, kar mu povedo učitelji. Ni tako preprosto. Poslušati informacije in si kakšno zapomniti zato še ne pomeni učiti se in integrirati ideje, spoznanja ali koncepte.

Dober primer so podnebne spremembe. Ni treba biti pacient na Freudovem kavču, da bi doumeli, kaj to pomeni.

Lacan je znotraj logičnega časa opredelil tri specifične trenutke, ki nam pomagajo razumeti, kako se razvija psihološka pripravljenost ljudi in kdaj postanejo razlage in intervencije najučinkovitejše.

Prvi trenutek imenuje Lacan trenutek hitrega, kratkega pogleda. To je trenutek, ko nekdo prvič naleti na informacijo, idejo ali perspektivo, ki bo sčasoma postala pomembna za njegov razvoj. Samo ošvrkne jo, to je vse. V tem trenutku preprosto še ni pripravljen, da bi se ji v celoti posvetil. Ve zanjo, a ga v resnici ne zanima, čeprav bi bila zanj dobra, koristna in uporabna.

Šele drugi trenutek je čas za razumevanje. To je čas, ko je človek pripravljen uporabiti konceptualne in zlasti čustvene vire, ki so potrebni za vpogled. Njegova pripravljenost se kaže tako, da sledi raziskovanju sorodnih tem in je voljan sodelovati pri postavljanju raziskovalnih vprašanj. Kaže zanimanje za nove koncepte in ideje. Kar zares ni lahko, saj so drugačni od mnenj, ki jih ima, od prepričanj, v katera verjame in bi jih rad obdržal. Predstavljajo nekaj novega. Ne ve še, kaj to je, a je pripravljen na novost, kar obenem pomeni, da se je pripravljen nečemu staremu odreči.

Vidimo torej, da je učenje zahtevno in je daleč od samodejnega sprejemanja ali kopičenja informacij, podatkov, dejstev, idej, spoznanj.

V tem drugem logičnem času se dogaja premik, ki neposredno podpira globlji vpogled – vase, v odnose, v dogajanja v svetu. Vpogled postaja smiseln in človek ga je pripravljen integrirati v svoj miselni svet. Prej to preprosto ni bilo mogoče.

Tretji, zadnji trenutek je trenutek za sklep. Sedaj je oseba dovolj pripravljena, da sprejme neposredno interpretacijo ali težko resnico, ki je vselej o njej. To se zgodi na poseben način. Tako, da samo sprejemanje ideje, koncepta ali resnice spodbuja vpogled in duhovno rast, ki nista obremenjena z obrambnim delovanjem ali neposrednim zavračanjem, zanikanjem ali drugim obrambnim delovanjem.

Etično načelo, ki je podlaga logičnega časa – povej drugi osebi resnico, vendar na način, ki je v njeno dobro –, je nujni pristop k iskrenosti, ki presega preproste pojme brutalne odkritosti ali zaščitniškega zadrževanja.

Včasih slišimo kakega človeka hvaliti se, da je v odnosih direkten, neposreden, da pove ljudem odkrito v obraz, kar jim gre, da se ne spreneveda in ne uporablja cenzure. Seveda mu ne verjamemo. In taka brutalna odkritost ni nič drugega kot način, kako prizadeti, raniti in poškodovati drugega. Zadaj je seveda nezavedna želja po dejanskem povzročanju škode drugemu. Tako razmišljajo ljudje, ki so običajno sami poškodovani. Koristi od njihove direktnosti zato ni prav nobene, škode pa je lahko precej. 

Etičnost od nas terja, da razmislimo ne le o tem, kaj je resnica, temveč tudi o tem, kako in kdaj jo sporočiti drugemu, da bo sporočanje dejansko učinkovito, koristno, smiselno, da bomo dosegli cilj. Če ga zgrešimo, zgolj zapravljamo čas in energijo.

Potreba po etičnosti ni niti naključna niti abstraktna.

Direktnost ali neposrednost v medsebojnih odnosih sicer vključuje takojšnjo izmenjavo vseh ustreznih informacij, toda to še ne pomeni, da je prejemnik vselej zares pripravljen, da jih razume, sprejme in konstruktivno integrira.

Na drugi strani je zaščitniško zadrževanje, ki vključuje izogibanje težkim resnicam, da bi preprečili nelagodje ali stisko. Tudi od tega ni kake koristi. Ljudje se lahko tako večno izogibajo resnicam. Logični čas predlaga tretjo pot, ki spoštuje tako resnico kot človekovo duhovno rast, tako da skrbno upošteva optimalni čas, da je resnica resnično koristna.

Resnicoljubnost je vrednota, ki se udejanja v človeških praksah počasi, včasih celo zelo počasi, saj sama po sebi ni nevtralna, čeprav vedno znova slišimo, da je. V resnici ni, kajti način, kako je sporočena ljudem in kdaj jim je ponujena, bistveno vpliva na to, kaj ti storijo z njo. To je ključno. Zlasti tedaj, ko nekdo trdi, da ga resnica zanima in da jo lahko prenese.

Spoznanja, pa naj bodo popolnoma resnična ali ne, ki nekoga preobremenijo ali pa se ta sreča z njimi, preden ima na voljo konceptualne ali čustvene vire za konstruktivno delo z njimi, zanj niso resnično koristna.

Orisani vpogled v resnico in njeno delovanje v človeških okoljih je izjemno pomemben. Pravzaprav je pomembnejši, kot si mislimo.

Tesno za petami mu je namreč manipulacija. Ta pomeni tak nadzor nad časom in informacijami, da vpliva na sklepe ali vedenje ljudi na prav poseben način. Namen manipulatorjev namreč ni, da ljudje spoznajo in sprejmejo resnico, njihov namen ni etičen, saj je ta: povečevati lastne koristi in ohranjati prednosti. Drugače rečeno: njihov cilj so konformizem in specifična čustvena stanja, ne pa boljše razumevanje in avtonomno odločanje drugih.

Prizanesljivost in pokroviteljstvo, temeljni dimenziji manipuliranja z ljudmi, vključujeta predpostavko, da druga oseba ni sposobna obvladovati težkih resnic in jo je zato treba »zaščititi pred realnostjo«. Manipuliranje zato pomeni poniževanje ljudi.

Načelo, na katerem temelji logični čas, omogoča nekaj drugega. Predstavlja zelo pomembno vrednostno zavezanost, ki uravnotežuje poštenost s skrbjo za drugega, spoštovanje njegove avtonomije ter sprejemanje človeških psiholoških omejitev z zavezanostjo resnici in duhovni rasti.

Zagovarjam etično sklepanje. To se bistveno razlikuje od sledenja pravilom in konformizma. Terja zlasti razumevanje posameznih načel, kot sta poštenost ali skrb za drugega, ter popolno zavračanje vsakega poskusa manipuliranja.