Moj ego, moja trdnjava

Spontana izkušnja, da obstaja nekje v naši glavi ali našem umu suverena, neodvisna instanca, ki jo imenujemo »jaz«, končno vendarle privede ne le do osvobajajočega spoznanja, da jaz ni gospodar v svoji hiši in da ni kapitan ladje, temveč tudi do vpogleda, da v resnici sploh nikogar ni doma. Obstaja pa prazen, odprt prostor, kar je veliko bolje. Kdo je potem »jaz«? In ali ga sploh potrebujemo?

Kot otrok sem živel v magičnem svetu. V njem sem se pogosto čudil stvarem, živalim, dogodkom. Večkrat sem bil osupel. Ni me bilo strah. Želel sem srečati nove stvari in se odpravljati v neznano, bil sem vznemirjen, a to ni bil strah. Bila je nekakšna negotovost, a ne tako velika, da bi se ustavil, da ne bi upal nadaljevati. Nobenega mnenja nisem imel, ki bi ga moral braniti pred drugimi, nikogar nisem želel prepričevati v karkoli, nobenega jaza ni bilo, ki bi se bal drugih jazov ali hotel postati najboljša različica sebe.

Kasneje sem odkrival razsežnosti otroškega odnosa do sveta, ki so me vedno znova osupnile, še danes me.

Zdi se, da je nekje globoko v nas sposobnost spominjanja ali pomnjenja. A to ni spomin v običajnem pomenu besede – ko se pač spominjamo preteklih dogodkov ali spomin, ki ga treniramo v šolskih klopeh. To je posebna vrsta pomnjenja, ki nas povezuje s tem, kar ves čas intuitivno vemo, da je resnično. Lahko je tudi koristno, a ne v kapitalističnem pomenu besede.

Vse bolj jasno mi je postajal pomen zavesti o tem, kar se dogaja prav zdaj. Mislim na prostornost, izkušnjo razsežnosti prostora, in mislim na to, da se mi ni treba takoj odzivati. Lahko opazujem svet okoli sebe in sebe v njem na poseben način, ki ga imenujem odprtost. Zaradi nje nisem nagnjen ne k presojanju, ne k analizi, ne k dejanju. V nekem smislu ne storim ničesar, zgolj obstajam kot del tega prostora. Nenavadna izkušnja: biti odprt prostor.

Kaj se dogaja?

Ne mislim na čuječnost, ne mislim na tehnike za zmanjšanje stresa ali povečevanje učinkovitosti in produktivnosti na delovnem mestu. Učim se slediti svojim mislim in vsemu, kar se dogaja, brez presojanja. Postajam mirnejši in bolj osredotočen. Učim se raziskovanja same narave izkušenj, ki jih imam v prostoru. Potem vse bolj jasno vidim skozi iluzije, ki ustvarjajo trpljenje.

Zavedanje vsega tega ni le pomirjujoče, saj je obenem še nekaj drugega – je sočutno, prodorno in transformativno. Še bolj nenavadna izkušnja.

Vse se odvija kot film, v katerem se ne poglobim popolnoma v zgodbo, temveč ohranjam zavest, da sedim v kinu in gledam igralce na platnu. Še uživam v filmu, zgodba me gane, vpliva name, vendar nisem popolnoma izgubljen v iluziji.

Učinki so pomembni. Lahko čutim jezo, žalost, navdušenje ali zmedo, vendar obstaja del moje zavesti, ki ni vpleten. Opazujem nastajanje in izginjanje misli, čustev in občutkov, a se z njimi ne identificiram, ne mislim, da moram kaj narediti v zvezi z njimi.

Nisem odmaknjen ali hladen. Izkušnja je zelo globoko intimna in zavezana etični skrbi za drugega. Prav zato se ji posvečam zelo pozorno in je ne želim spremeniti ali izboljšati, kot to danes terja novorek. Podoben sem ljubečemu staršu, ki opazuje otroka, ki se uči hoditi – je popolnoma pozoren in skrben, vendar ni tesnoben in zlasti nima potrebe po nadzorovanju ali kontroli.

V analizi zato ustvarjamo zaščiten, varen prostor, v katerem ni običajnih reaktivnih vzorcev vedenja in delovanja, kakršni napolnjujejo vsakdanje življenje. Preprosto jih ni. Tam tudi nimajo česa iskati.

Ponudi se možnost za globlje raziskovanje sebe, tega, kar imamo ljudje med seboj, ter tega, kar bi lahko imeli in bi bilo dobro imeti. Analitikova nevtralnost in doslednost ohranjata prostor odprt. To je prostor za raziskovanje sebe, odpotovanja, za vse tisto, kar je običajno skrito, onemogočeno, kritizirano ali celo prepovedano.

V tisti sobici odkrivamo, raziskujemo in prepoznavamo vzorce mišljenja, čutenja, čustvovanja in povezovanja brez običajnih posledic ali pritiskov, kritike, presoje ali vrednotenja.

Reaktivni odnos do svojih misli in čustev zato počasi izginja. Nekaterih novih stvari se naučimo, nekaterih starih se odučimo. Vračamo se k bolj radovednemu, raziskovalnemu odnosu do izkušenj in samega življenja. Običajni, fiksni obrambni vzorci postajajo predmet raziskovanja in razumevanja – nimamo jih več za svoje, ne potrebujemo jih.

Resnično, opazujte malčka, ki odkriva nov predmet. Odkriva ga drugače kakor odrasli, zlasti pa ga ne razvrsti takoj v predalčke. Ne uvrsti ga v kategorije dobrega ali slabega, uporabnega ali neuporabnega. Namesto tega ga neposredno raziskuje. Kot bi ga zanimalo, kako se pri tem počuti, kaj se zgodi, ko ga strese, kakšen okus ima.

Informacije zbira z neposrednimi izkušnjami, ne z idejami ali s presojami. Odprtost pomeni vračanje k tovrstnemu raziskovalnemu odnosu. V nekem smislu postajamo kakor otroci.

Toda tukaj postanejo zadeve resnično zanimive. Tako kot otroci potrebujejo varno ozadje za raziskovanje sveta – iz varnosti se podajo ven in se vanjo vrnejo –, zagotavlja odprtost notranje varno ozadje. Zavedanje postane varno mesto oziroma varen kraj. To je ključno, saj nam omogoča raziskovanje celo težkih ali strašljivih vidikov življenja.

Ko smo v družbi, se običajno takoj odzivamo – lahko se prepiramo, umaknemo, podamo sarkastičen komentar, spremenimo temo. Naš obrambni občutek takoj sproži obrambno vedenje.  

V tisti sobici se zgodi nekaj drugega. In zelo drugačnega. Tam se ni treba  braniti, ker ni nikogar, ki bi napadal. Učimo se zgolj biti. In ko sem se naučil zgolj biti, namesto da bi razlagal, presojal ali kritiziral, sem bil končno zrel za srečanje z drugim človekom, ki trpi.

Čista navzočnost je torej odprt prostor. V njem se lahko veliko zgodi. Tam ni presojanja, razvrščanja na dobro in slabo, ni kritiziranja, ni prepiranja, ni dokazovanja, ni prepričevanja.

Prostor, o katerem govorim, je odprtost. Ni le odprt prostor, je odprtost sama. Odprtost je navzočnost. Navzočnost je odprta in je odprtost. Drugi človek to začuti. Morda ne obstaja bolj osvobajajoča izkušnja, kot je ta.

Vsakdanja izkušnja je bistveno drugačna. To je izkušnja, ki sili ljudi, da ves čas nekaj delajo, da razlagajo, prepričujejo, presojajo, skušajo nekaj narediti, spremeniti, optimizirati.

Odprtost pomeni sprejemanje. To ni polnjenje odprtosti, temveč je tok, je prehajanje skozi odprtost. Odprtost zato ostaja odprtost. Ne spremeni se zaradi tega, kar sprejema, kar gre skoznjo. V nekem smislu je vse mogoče, kajti odprtost se ne bo nikoli spremenila. Ne bo postala zaprta, ne bo postala zaprtost.

Vsakdanje življenje je polno zaprtosti in zapiranja. Ljudje so vedno znova ustavljeni, vedno znova kritizirani, čutijo zapiranje lastnih misli, občutkov, idej, čustev, zaznav.

V odprtosti je bistveno drugače. Odprtost ni moja. Ni v meni. Jaz sem v njej, jaz sem odprtost. Odprtost je univerzalna. Velja za vse ljudi in vse čase.

Zakaj je odprtost tako pomembna?

Ker je vsakdanje življenje podobno vrtiljaku. Nenehno se vrtijo isti vzorci razmišljanja, zaznavanja, čustvovanja, odzivanja, vedenja. Zgolj ponavljajo se, pa naj bodo smiselni ali ne, dobri ali slabi. Cel kup jih je, ki se res samo vrtijo naokoli. Zgodovina vsakega človeka je polna takega ponavljanja.

Vsakdo se nauči verjeti in sprejema to, v kar verjame. Oklepa se vsega tega. In ponavlja, ker verjame. Vrti se v krogih, ki po definiciji ne vodijo prav nikamor.

Družinski programi, kulturni in drugi imaginarni programi, v katere smo ujeti od otroštva, so tako organski in tako globoki, da jih večina ljudi nikoli ne postavi pod vprašaj. Ne naredijo nobene refleksije, le živeti jih skušajo.

V odprtosti je drugače. Na voljo imamo več možnosti, kako se odzivati, odzivamo pa se tako, da se odločamo. To niso samodejne, refleksne reakcije.

Sveta se ne zavedam pasivno, temveč ga raziskujem – podobno kot nekoč, ko sem bil otrok. In podobno je v analizi, kjer se vnovič rodi radovednost glede lastnih vzorcev vedenja in postane ujetost vanje del preteklosti.