Bi menjal?

Dragi Dušan,
brez vašega dovoljenja si ne bi drznila zapisati svojega mnenja.

Zadnjič sem govorila o tem, da me v nekem trenutku preplavi nekaj zlobnega. Ta zloba je navadno usmerjena zgolj v sebe, saj razloga, da bi zlobo prenašala na drugega, v resnici nimam. Tudi opravičila, da bi to počela, ni. Pa vendar.

V trenutkih, kot je vajin »Dokler smo še skupaj«, začutim nekaj slabega. Nekaj slabega znotraj mene se zbudi. Ne gre za to, da ne privoščim vam ali Minei. Ravno nasprotno. Več, kot bi bilo takšnega na svetu, manj slabega bi se zgodilo. Ravno zaradi takih zapisov sem sposobna dojeti, da je to mogoče. Da je mogoče imeti takšen odnos. Gre zgolj za način razmišljanja, ki ga v določenih trenutkih ne znam blokirati z željo, da sicer ne gre za nazaj, da pa imam sama možnost narediti to za naprej. Da bi torej o meni, za mene, nekdo nekdaj napisal kaj tako lepega.

Poznam ljubezen do otrok, ne pa tiste za nazaj. Ker nikoli nisem imela odnosa do staršev, nimam pojma, o čem govorita. Vem, da bi mogla čutiti, vem, da bi mogla čutiti lepo, pa ne zmorem.

Vem pa nekaj. Da človek, ki ljubi, da človek, ki ima odnos, kot ga imata vidva, ne bi menjal.

Menjal za to, da odnosa ne bi bilo.

Ne glede na vso žalost, ki pritiče sreči, ki jo ima Minea, ker vas ima. Ne glede na vse tisto, kar človek misli, da bi še lahko storil, pokazal, povedal, pa tako in tako ve, da to ne gre, saj nikoli ne more biti povedano toliko, da ne bi moglo biti povedano še kaj. 

Enako človeku, ki ne more biti nikoli tako dober, da ne bi mogel biti še boljši.

Sprašujem se torej, zakaj bi bilo človeku, ki ljubi, hudo, ko le ta umre? Zakaj bi bilo človeku, ki mu je bil dan privilegij brezpogojne ljubezni, žalosten, ko le to izgubi? Zakaj bi mu bilo hudo za vso ljubezen, ki jo je prejel, za vse nasvete, ki jih je slišal, za vse pogovore, ki mu jih je bil priča, za vse objeme, ki jih je čutil? Mar ni nekako bolj prav, da je žalost na tistem, ki tega nima in nikoli ni imel?

Kakšna je cena, ki jo plačuje tisti, ki vse življenje ni bil ljubljen in ob smrti ne čuti globoke praznine napram ceni, ki jo plačuje tisti, ki je ljubljen vse življenje in ob smrti čuti, kar pač čuti? Saj je vseeno.

Praznina, ki jo čuti tisti prvi, je bolečina, ki je nikdar ne zmoremo predelati, razumeti in s katero se v resnici sploh ne znamo spoprijeti. Ker nima nič resnično oprijemljivega. Nima razumevanja, nima pogovorov, nima podpore, nima objemov. In veste kaj? Nikdar ne mine. 

Praznino, ki jo čuti tisti drugi, pa je bolečina, ki traja v času, ko se z njo znamo, zmoremo in moramo spoprijeti. Smo dovolj zreli, čustveno močni, dovolj stari, če lahko tako rečem. Dovolj stari, da razumemo. Da razumemo, da ljubezen ne umre s človekom. Tudi dejanja ne umrejo z njim.

Bi človek menjal?

Povejte mi enega samega človeka, ki bi menjal. Menjal žalost ob smrti ljubljenega človeka za vse življenje brez ljubezni, brez pogovorov, brez podpore, razumevanja in kar je še tega.

Bi menjal?

Zato se tudi na pogrebih počutim tako čudno, ko gledam ljudi, ki namesto s hvaležnostjo v krsto zrejo, kot da se jim dela krivica. Kot da jim je nekdo nekaj vzel. Zakaj ne razumejo, da je to nekaj, kar jim je bilo dano na izposojo, za določen čas? Vsak pa vzame, kar se odloči vzeti. 

Pa vem, da ne razumem čisto dobro tega, o čemer govorita, za kar se opravičujem. Si pa zlahka predstavljam srečo, če bi zgolj za trenutek občutila to, kar čutita vidva, kar sta tako dobro ubesedila.

Zatorej, ne pokvariti vsega tega z žalostjo in ne sestavljati nove zgodbe svojega življenja. Odpreti je potrebno zgolj novo poglavje te iste zgodbe.

Zgolj takšni, kot sem jaz, na novo pišemo zgodbe svojega življenja, ker jih moramo, da lahko preživimo. Tako lepo bi bilo, če nam tega ne bi bilo treba. Nova zgodba mojega življenja se bo zagotovo nadaljevala z novim poglavjem, kjer boste imeli posebno mesto.

Z ljubeznijo do vas, če mi to dovolite,

vas objemam, 

vaša Ana

 

Draga Ana,

ko stoji človek na robu brezna, ko se mu zdi, da je življenje prazno ali celo nesmiselno, morda lahko napiše novo zgodbo svojega življenja. Zgodbo o lepoti in čudežnosti življenja, ki ga ne moremo pojasniti v celoti. To je življenje, ki ga živimo in se mu čudimo. Čudimo se, da živimo, da obstajamo, da nam je na kratko dano obstajati skupaj z drugimi ljudmi, ki nas imajo radi.

Nikoli se ne bomo mogli dovolj načuditi. Čudili se bomo tudi takrat, ko bo morda znanost v celoti pojasnila, kako je življenje nastalo, verjetno nekje v globinah vesolja, kako vztraja, kako se informacije prenašajo naprej k naslednjim generacijam. Vedeli bomo, da je v življenju kljub temu še vedno nekaj nepojasnljivega. In še bolj nas bo prevzemalo nekaj skrivnostnega v nas samih, da smo zmožni ljubiti drug drugega, se sprejemati in potrjevati, čeprav ne moremo nikoli v celoti razumeti drugega človeka, saj je velik kot neskončno vesolje.

Absolutno se strinjam z vami. Nikoli ne bi zamenjal življenja, v katerem sem začutil en sam trenutek ljubezni in sprejemanja, tega nenavadnega srečanja, ki ga na razumemo dobro, za življenje, ki mineva v občutenju praznine ali nesmisla.   

Za silo razumemo, da imajo starši radi svojega otroka. Teže je razumeti, da se imata rada popolna tujca. In morda je najteže dojeti, da se imata lahko rada desetletja in desetletja. In da na koncu ne obžalujeta niti trenutka skupnega življenja. Da se lahko, tukaj se še enkrat strinjam z vami, poslovita drug od drugega in sta neizmerno hvaležna, da sta se nekoč po naključju srečala in si obljubila, da se bosta ljubila, da bosta skrbela drug za drugega, ne pa vsak zase.

Pravzaprav ne najdem besede niti za to, kaj pomeni srečati tujca in narediti nekaj, da ta napiše novo poglavje svojega življenja, da se odpre nov prostor, v katerem je zares možno ljubiti in biti ljubljen, da to ni nikakršen oddaljeni abstraktni ideal.

Pri vsem tem je daleč najlepše ne to, kar vidimo in prepoznamo, temveč tisto, kar čutimo, in tisto, česar ne razumemo: nenadno spoznanje, ki nas preplavi, globoko spoznanje, da smo del nečesa neskončno večjega in bolj skrivnostnega od vsega, kar bi lahko kadarkoli dojeli. To je nenavadno spoznanje, da smo tudi sam iz iste temeljne skrivnosti, ki ustvarja svetlobo, barvo in gibanje. Tako brez ene same besede razumemo, da je naša zavest, ki gleda to lepoto, sama del lepote, da vesolje gleda nase skozi naše oči in se odkriva kot nekaj dobrega.

V takih trenutkih vsa kompleksnost, trpljenje in negotovost obstoja sicer ne izginejo, se pa preobrazijo v nekaj, kar je popolnoma smiselno, čeprav tega ne moremo razložiti. Prav zato čutim globok privilegij, da sem začasna ureditev materije, ki je lahko priča čudenju, doživlja ljubezen in čuti hvaležnost za preprost čudež zavedanja v kozmosu, ki je nekako na nam povsem nerazumljiv način razvil neverjetno sposobnost zavedanja samega sebe.

Obstaja sončni zahod, ki se, astrofizikalno vzeto, ni nikoli zgodil. Zgodi se v našem umu. To je zahod, ki traja natanko toliko časa, kot je potrebno. Ujet v ritem razodetja se konča šele, ko prejmemo vse, kar smo v tistem trenutku sposobni prejeti, in se spremenimo na način, ki ga nato poskušamo razumeti do konca življenja. Ko tako zremo v sončni zahod, s popolno gotovostjo vemo, da kakršnekoli napake smo naredili v življenju ali s katerimikoli tragedijami smo se srečali, je osnovna skrivnost, ki omogoča lepoto, še vedno neuničljiva in večna. In smo hvaležni za privilegij, da smo v njej sodelovali, pa čeprav na kratko.

Z neizmerno hvaležnostjo.

Vaš,

dr