Arhitektura zdravih odnosov

Pripravljam delavnice čustvene inteligentnosti za naslednje šolsko leto. Najprej razdelam štiri sidra čustvene inteligentnosti. Izraz »sidro« se mi zdi dober, ker namiguje na nekatere univerzalne principe človeškega vedenja, ki so dobri in imajo po navadi dobre učinke na medsebojne odnose.

A kako vemo, da so nekateri medsebojni odnosi dobri? Želijo vsi ljudje dobre odnose? In kako vemo, kateri niso? Kaj je značilno za ene in kaj za druge?

Ko se sprašujemo, kako vemo, da so nekateri odnosi dobri, drugi pa ne, se v resnici sprašujemo o pogojih, ki ljudem omogočajo, da uspevajo, se razvijajo in duhovno rastejo. In to nikakor ni zgolj stvar osebnih preferenc ali kulturnih konvencij, ki danes kar prek medijev v obliki propagandnih sporočil ljudem iz dneva v dan narekujejo, naj »uspejo«. Raziskave na področju psihologije, nevroznanosti in celo evolucijske biologije kažejo na nekatere izjemno dosledne vzorce, ki dokazujejo, kateri medčloveški odnosi so dobri. O teh izsledkih kulturne konvencije in novorek ne vedo ničesar.

Vsak človek lahko prikliče v spomin izkušnje iz odnosa, ki bi ga samozavestno opisal kot dobrega ali zdravega. In enako lahko pomisli na odnose, ki so izčrpavajoči, škodljivi ali strupeni. Preprosto: vsak človek intuitivno ve, kateri odnosi so dobri in kateri zastrupljajo.

Eden najrobustnejših okvirov za razumevanje kakovosti odnosov izhaja iz teorije samoodločanja (ang. self-determination theory), ki sta jo razvila psihologa Edward Deci in Richard Ryan. Opredelila sta tri osnovne psihološke potrebe, ki jih morajo podpirati odnosi, da bi jih imenovali »dobri«: avtonomijo, kompetentnost in povezanost. Ta okvir nam ponuja zelo konkretna merila za vsakdanje ocenjevanje kakovosti odnosov, v katere smo nujno vpeti.

Avtonomija v odnosih pomeni, da je lahko vsak človek pristno to, kar je, brez prisile ali manipulacije. Dobri odnosi krepijo občutek osebne samostojnosti. V takih odnosih oseba svobodno izraža svoje misli, občutke, čustva in preference, ne da bi se bala drugega, medtem ko vključujejo slabi odnosi, to so odnosi, ki vas dolgoročno izčrpavajo, lahko pa vas tudi uničijo, pritisk, da ste nekdo, kar niste, ali pa vam dajejo občutek, da morate hoditi okoli drugih kot po jajčnih lupinah, da bi se izognili konfliktu, kritiki ali zavračanju.

Kompetentnost se nanaša na občutek učinkovitosti in sposobnosti. Zdravi odnosi vam pomagajo duhovno rasti, se učiti in razvijati svoje sposobnosti, omogočajo vam občutek, da ste sposobni. Druga oseba verjame v vašo sposobnost spopadanja z vsakdanjimi življenjskimi izzivi in ​​podpira vaša prizadevanja za izboljšanje. Nezdravi odnosi pogosto vključujejo ostro kritiziranje, ki vas ruši, namesto da bi vas krepilo, ali pa v njih ena oseba nenehno počne stvari za drugo, kar preprečuje njeno rast in učenje.

Povezanost v odnosu zajema občutek pristnega dotikanja, razumevanja ter občutek, da vas druga oseba ceni in spoštuje. Občutite pripadnost in vzajemno skrb. V slabih odnosih pa se lahko počutite nevidne, neslišane, nerazumljene ali tako, kot da morate nekomu nenehno dokazovati svojo vrednost.

Varna navezanost, bodisi med staršem in otrokom bodisi med odraslimi, ima značilnosti, ki spodbujajo čustveno in psihološko dobro počutje (ang. well-being). Nastaja in krepi se temeljni občutek varnosti in zaupanja. Vsaka oseba v odnosu se lahko zanese na to, da bo druga oseba čustveno na voljo in odzivna – zlasti v stresnih časih ali stiski. To ne pomeni, da je odnos brez konfliktov, pomeni pa, da osebi rešujeta konflikte s skrbjo za dobrobit obeh in z zavezanostjo k razumevanju, ne pa k medsebojnemu spopadanju, da bi na koncu eden »zmagal«.

Kako se vse to nanaša na sidra čustvene inteligentnosti? Sorazmerno močno in zelo preprosto.

Ko človek razvije in okrepi sposobnosti samozavedanja in samoobvladovanja, se poveča verjetnost, da bo prispeval k občutku čustvene varnosti, ki je značilna za varno navezanost. Sposoben je prepoznati svoja čustvena stanja in jih uravnavati na načine, ki ne obremenjujejo drugih in jih ne spravljajo v stisko.

Nedavne nevroznanstvene raziskave dodajajo našemu razumevanju kakovosti odnosov še eno plast. Dobri ali zdravi odnosi aktivirajo »sistem socialne angažiranosti« – nevronske poti, ki spodbujajo občutke varnosti, povezanosti in dobrega počutja. Slabi odnosi, nasprotno, sprožajo sisteme za odzivanje na stres, ki telo preplavijo s kortizolom in z drugimi stresnimi hormoni.

Delavnice, ki jih pripravljam, so zato zelo pomembne. V njih ima vsakdo veliko priložnosti, da izkusi čustveno varnost in pristno povezanost, ki sta značilni za dobre odnose.

Za take odnose je značilno tudi zelo zanimivo razmerje med pozitivnimi in negativnimi interakcijami. Raziskave kažejo, da vključujejo dobri odnosi med običajnimi pogovori vsaj pet pozitivnih interakcij na vsako negativno. To ne pomeni izogibanja konfliktom, temveč pomeni, da je splošni čustveni ton v odnosu pretežno pozitiven in spodbuden. V slabih odnosih je bistveno drugače. Tam prevladujejo negativne pripombe, pritoževanje in medsebojno kritiziranje ali »špikanje«. V dobrih odnosih ljudje poslušajo drug drugega, da bi razumeli, in ne zato, da bi »zmagali« v prepirih. Svoje potrebe in občutke izražajo neposredno in ne s pasivno-agresivnim vedenjem ali čustveno manipulacijo. Ko nastanejo konflikti, se osredotočijo na specifična vedenja in situacije, namesto da bi napadali značaj druge osebe. V slabih odnosih se dogaja natanko to – zunanji opazovalec ima občutek, kot da sta osebi v nekakšni medsebojni »vojni«, v kateri je zelo pomembno, kdo »zmaga«.

Značilnost zdravih odnosov je tudi pristna vzajemnost, ki je v slabih odnosih tako rekoč ni – tam vedno znova eden prevladuje. Slabi odnosi zato pogosto kažejo vzorce stalnega neravnovesja, kjer ena oseba daje veliko več, kot prejema, ali kjer imajo potrebe ene osebe nenehno prednost pred potrebami druge. To ustvarja zamero in sčasoma spodkopava odnos, ki končno razpade.

Čeprav se specifični izrazi zdravih in nezdravih odnosov med kulturami razlikujejo, kažejo temeljna načela enih in drugih izjemno doslednost. Sedaj pa k sidrom.

Prvo sidro: samozavedanje.

Razširjeno samozavedanje tvori temelj vseh drugih veščin čustvene inteligentnosti. Vključuje prepoznavanje čustvenih stanj, razumevanje osebnih sprožilcev in vzorcev vedenja, zavedanje vpliva čustev na misli in vedenje. Brez tega temeljnega zavedanja je skoraj nemogoče razviti naprednejše čustvene veščine, saj nimamo osnovnih informacij o lastnem čustvenem življenju.

Drugo sidro: samoobvladovanje.

Sposobnosti samoobvladovanja pomenijo nadgradnjo samozavedanja. Ko lahko prepoznavamo svoja čustvena stanja, lahko razvijamo zmožnost njihove učinkovite regulacije. To obsega strategije za obvladovanje intenzivnih čustev, razvijanje nadzora nad impulzi, ohranjanje čustvenega ravnovesja v stresnih situacijah, gojenje pozitivnih čustvenih stanj, ki podpirajo odnose.

Tretje sidro: socialno zavedanje.

To sidro razširja čustveno inteligentnost zunaj nas in vključuje razumevanje drugih. Zajema:

• razvijanje empatije in sočutja,
• branje neverbalnih čustvenih znakov,
• razumevanje skupinske dinamike.
• prepoznavanje čustvenih podtonov v različnih socialnih situacijah.

S tem sidrom postane čustvena inteligentnost resnično medosebna, ne le osebna.

Četrto sidro: upravljanje odnosov.

Veščine upravljanja odnosov predstavljajo najkompleksnejšo uporabo čustvene inteligentnosti. Vključujejo:

• pozitivno vplivanje na druge,
• konstruktivno reševanje konfliktov,
• gradnjo in vzdrževanje močnih odnosov,
• učinkovito delo v skupinah,
• navdihovanje ali motiviranje drugih preko čustvene povezanosti.

Veselim se delavnic, ker vem, da tako kot rastlina potrebuje pravo zemljo, vodo in sončno svetlobo, tudi naši odnosi za svojo moč potrebujejo posebna čustvena in vedenjska hranila. Ne morejo obstajati sami od sebe, nekaj jih mora krepiti.

Najosnovnejši gradnik zdravih odnosov je psihološka varnost. Vsakdo ve, kaj to pomeni: da si lahko  pristen brez strahu pred kaznijo, kritiko, posmehom ali zapuščenostjo. Ko obstaja psihološka varnost, je granitni temelj dobrih odnosov že postavljen. Ljudje se počutijo svobodne, brez strahu izražajo svoje pristne misli, priznavajo napake, prosijo za pomoč in pokažejo ranljivost. To ustvarja okolje, v katerem lahko ljudje osebnostno in duhovno rastejo, odnosi se lahko sčasoma poglobijo. V psihološko varnem odnosu lahko rečete nekaj takega kot »Bojim se odločitve in sem negotov«, ne da bi vas skrbelo, da vas bo druga oseba prepoznala kot šibke, nezrele ali nesposobne. Namesto tega lahko zaupate, da vam bo ponudila podporo ali vas preprosto empatično poslušala. Takšna odprtost ustvarja intimnost in obema omogoča, da spoznavata drug drugega in imata občutek, da sta spoznana in razumljena. Zdravi odnosi, ki gradijo na teh temeljih, kažejo na dosledno čustveno uglašenost.

Za zdrave odnose je ključno ohranjanje dinamične vzajemnosti. To pomeni, da osebi sčasoma prispevata k odnosu in ​​imata od njega koristi. Vzajemnost sega onkraj materialne podpore in vključuje čustveno razpoložljivost, zanimanje za življenje drugega ter pripravljenost »vlagati« čas in energijo v ohranjanje odnosa oziroma povezanosti. Ko le ena oseba dosledno vzpostavlja stik, se spomni pomembnih dogodkov ali si prizadeva preživeti čas skupaj, odnos postane neuravnotežen in sčasoma nevzdržen.

Obstaja še en steber zdravih odnosov: sposobnost jasnega izražanja lastnih potreb, občutkov in perspektiv, iskreno poslušanje drugega. V zdravih odnosih ljudje govorijo zato, da bi bili razumljeni, in ne zato, da bi »zmagali« v prepirih ali nekoga v nekaj prepričali. Ko nekaj ni jasno, vprašajo, namesto da poskušajo sklepati o motivacijah ali občutkih druge osebe.

Morda je presenetljivo, da zdravi odnosi dejansko krepijo individualno avtonomijo. Vsaka oseba spodbuja rast, interese in osebni razvoj druge osebe, tudi če to pomeni, da preživita manj časa skupaj ali ubirata različne poti. Obstaja temeljno spoštovanje pravice drugega do odločanja o lastnem življenju.

Naj zaključim z analizo tega, kar sistematično spodkopava in sčasoma uničuje odnose.

Najbolj uničujoča sila v odnosih je prezir, ki pomeni, da nekdo obravnava drugo osebo kot manjvredno, neumno ali celo ničvredno. Kaže se v vedenju, kot so zavijanje z očmi, sarkazem, žaljenje in posmehovanje. Za razliko od jeze, ki se nanaša na določeno situacijo, prezir napada temeljno vrednost in dostojanstvo druge osebe.

Strupen je zlasti zato, ker spodkopava osnovno spoštovanje, ki je nujno za ohranjanje odnosov. Ko nekdo redno doživlja prezir druge osebe, sčasoma neha želeti biti ranljiv ali pristen, ker ve, da je to prenevarno. Tudi kronična kritika drugega sčasoma uniči odnos.

Odnosi se poslabšajo, ko ena oseba nenehno čustveno manipulira, da bi dosegla svoje. To lahko vključuje vzbujanje in nalaganje krivde, molčanje kot kazen, grožnje s koncem razmerja med nesoglasji ali izkoriščanje ranljivosti druge osebe proti njej. To ustvarja vzdušje strahu, negotovosti in tesnobe. Odnose uničujejo tudi nadzorovanje drugega in poskusi narekovanja, kako naj druga oseba preživlja svoj čas, s kom naj ga preživlja ali celo, kako naj razmišlja ali kako naj se počuti. Vse to ovira odnos, v katerem se težave nikoli ne rešijo, zamera se kopiči, odnos pa počasi razpada.