Obstaja paradoks, ki nam pove, da lahko nagrade postanejo svojevrstna kazen. Navajeni smo sicer razmišljati, da velja ravno nasprotno, da so torej nagrade vedno nekaj dobrega in pozitivnega, toda včasih je najbolje, če se lotimo še razmisleka o tem, na kar nismo navajeni. Da ne ponavljamo enega in istega ter da nismo vedno znova prepričani v isto. Da spoznamo še drugo plat tega, v kar sicer bolj ali manj spontano verjamemo. In se morda prepričamo, da je kaj od tega, kar verjamemo, tudi sporno.
Berem knjigo z naslovom »Punished by Rewards«, ki jo je spisal ameriški raziskovalec vzgoje in izobraževanja Alfie Kohn. Naslov knjige je zelo zgovoren: »Kaznovani z nagradami«. Kako je torej mogoče nekoga kaznovati z nagradami in kaj to sploh pomeni?
Avtor opredeljuje tri konkretne načine, kako nagrade delujejo kot kazen. Prvi način: ljudje postanejo odvisni od nadaljnjih nagrad, da ostajajo motivirani in angažirani. Drugi način: ko ljudje delajo za nagrade, se nagibajo k izbiri lažjih nalog in bolj konvencionalnih pristopov, ker vedo, da bodo tako verjetneje dosegli, kar želijo. Nagrade ustvarjajo psihološko okolje, v katerem se bolj ali manj spretno izogibajo izzivom, ki bi lahko privedli do neuspeha, in ne iščejo ustvarjalnih rešitev, ker vedo, da morda ne bile prepoznane ali nagrajene. Tretji način: nagrade sistematično učijo ljudi, da se sprašujejo, kaj drugi želijo, da naredijo, in jih vse manj zanima spraševanje, kaj bi sami radi naredili, kaj bi bilo smiselno ali razumno narediti.
Kaznovanje z nagradami tako povečuje konformizem, ljudje pač delajo, kar je zaželeno in obče sprejeto, pa naj bo razumno in smiselno ali ne, zmanjšuje motivacijo za ustvarjalnost in sledenje temu, kar bi ljudje zares radi počeli. Na kratko: ljudje delajo to, kar je usklajeno z utrjenimi in uveljavljenimi zunanjimi pričakovanji, ker je tako delo pogosteje nagrajeno ali vsaj ni problematizirano.
Težko me zato kdo prepriča, da želijo biti ljudje originalni, ustvarjalni ter pogumni in kritično razmišljajoči. Vidim prav nasprotno: konformizma je, kolikor ga hočete. Večina ljudi večji del življenja deluje po principu več istega in različic istega. Razumljivo, ne pa tudi razumno.
Kohn zato upravičeno trdi, da je kazen vse, kar zmanjšuje človekovo notranjo motivacijo, neodvisnost od zunanjih vplivov in pristno sodelovanje. S tega vidika so lahko tudi nagrade globoko kaznovalne, kot rečeno, ker sistematično spodkopavajo človekovo radovednost, preprečujejo ustvarjalnost in ne spodbujajo želje po učenju in rasti. Glede tega se zlahka prepričamo, če vsaj malo z odprtimi očmi pogledamo okoli sebe.
Zelo hitro odkrijemo paradoks. Ljudje namreč pogosto naletijo na zunanje medijsko spodbujanje h kritičnemu razmišljanju ali razmišljanju s svojo glavo. Lepo in prav. Prav tako se srečujejo z izrazom »notranja motivacija«. Dobijo vtis, da je taka motivacija, zlasti v družbah znanja, kot jih imenujejo, nekako boljša od »zunanje«. Še lepše. Zdi se, da je vse v najlepšem redu. Pa vendar nekaj ni čisto tako, kot se zdi, da je in bi moralo biti. Zakaj ni?
Od zunaj motivirane ljudi že tako ali tako ženejo predvsem zunanje nagrade, zunanje odobravanje in potrjevanje ter posledice, ki prihajajo od zunaj. Trdo delajo, da bi dobili dobre ocene, nagrade, da bi si povečali družbeni status ali se izognili kritikam in neuspehu. Njihov občutek lastne vrednosti je močno odvisen od zunanje potrditve in označevalcev dosežkov, ki jih lahko vidijo in presojajo tudi drugi. V taki perspektivi je velika in draga hiša zelo pomemben označevalec, enko velja za prestižno znamko avtomobila. Zdi se, da je pomembno, da te označevalce drugi vidijo in potrdijo. Očitno je, da se veliko ljudi obnaša tako, da bi dobili čim več zunanjih potrditev, priznanj in nagrad, da bi torej postali uspešni, karkoli ta beseda pomeni.
Zunanje potrjevanje je kajpak zelo pomembno tako za posameznike kot za družbo. Ni se koristno sprenevedati: zunanji sistemi potrjevanja zagotavljajo nekaj, česar notranja motivacija preprosto ne more. Kaj zagotavlja? Jasne, takojšnje povratne informacije o naši vrednosti in statusu v primerjavi z drugimi. Ko napredujemo, dobimo dobro oceno, nagrado ali družbeno priznanje, smo takoj potrjeni, da smo uspešni – skladno z ustaljenimi merili, seveda. Posledice? Psihološko udobje, ki ga je izjemno težko doseči samo z notranjo motivacijo, ki od nas terja, da neodvisno od drugih razvijemo svoj notranji občutek smisla in vrednosti.
Resnično, notranje motivirane ljudi žene predvsem notranje zadovoljstvo, ki izhaja iz same dejavnosti, iz osebne in duhovne rasti, iz usklajenosti z lastnimi vrednotami ali iz inherentnega pomena, ki ga odkrivajo v tem, kar počnejo. Morda jim je še vedno nekoliko mar za zunanje rezultate in dosežke, vendar ti niso glavni dejavniki njihovega vedenja ali glavni viri njihove lastne vrednosti, zato jih zunanji vidni označevalci v resnici ne zanimajo.
Obstajajo torej ljudje, ki se ženejo k spešnosti in imajo radi zunanje potrditve, obstajajo tudi ljudje, ki jih žene notranja motivacija in se ne menijo kaj dosti za zunanje nagrade. Krepi se že omenjeni paradoks: zunanji vplivi spodbujajo ljudi k notranji motivaciji in obljubljajo – zunanje nagrade. Notranje motivirani ljudje sicer ne potrebujejo zunanjih spodbud in jim je vseeno za nagrade, a jih je malo. Kaj bi torej »družba« rada, kaj zares želi?
Na videz individualne psihološke razlike v motivaciji so v resnici v veliki meri produkt sistematičnih družbenih vplivov. Večina otrok v sodobni družbi je vzgojena in izobražena tako, da se že od zelo zgodnjega otroštva naprej učijo, da se njihova vrednost meri z zunanjimi standardi, ne z notranjimi. V šoli so ocenjeni z ocenami, rezultati testov in vedenjskim konformizmom. Doma mnogi prejemajo pohvale predvsem za dosežke, ne pa za radovednost ali osebno rast. Pri športnih dejavnostih je poudarek pogosto na zmagi, stopničkah, premagovanju tekmecev, dobrem dosežku ali navduševanju drugih, ne pa na veselju do gibanja ali ustvarjalnosti.
Naučijo se torej, da je njihova vrednost pogojna in pogojena od zunaj. Vse bolj razumejo, da so ljudje zelo cenjeni, ko izpolnjujejo zunanja pričakovanja, in manj cenjeni, ko jih ne. V nekaj letih tako razmišljanje tako temeljito ponotranjijo, da izgubijo stik s svojimi notranjimi viri motivacije in zadovoljstva. Proces je zelo postopen, obenem je tudi vseprisoten, večina ljudi ga niti ne prepozna. Do adolescence mnogi mladi ne morejo več odgovoriti na vprašanji, kaj zares želijo in v čem uživajo, kaj se jim zdi smiselno, ne da bi takoj pomislili na to, kaj bo dobro izgledalo na prijavah na fakulteto ali katere karierne poti ponujajo najboljše zunanje nagrade.
Nastajajo zelo paradoksne in vznemirljive povezave med življenjem v neoliberalnem svetu, ki ustvarja strukturno permisivno okolje, in spoznanjem, da isti sistem, za katerega se zdi, da ponuja neomejene možnosti za razvoj in uspeh, dejansko sistematično spodkopava psihološke pogoje, ki so potrebni, da se ljudje odločajo na podlagi notranje motivacije, da so zares ustvarjalni in da zares kritično razmišljajo.
Nenehno jim sicer dopovedujejo, da so svobodni, da imajo svobodno voljo in da lahko svobodno izbirajo kariere, odnose, življenjske sloge in identitete, še nikoli v zgodovini človeštva se ni dogajalo kaj podobnega, a »pravi uspeh« se v resnici meri z dohodkom, s statusom, potrošniško zmogljivostjo in z drugimi na zunaj prepoznavnimi označevalci. Izbire so zato pogosto vse prej kot svobodne. Torej so psevdoizbire. Ljudje se sicer počutijo svobodne pri izbiranju, vendar so merila za ocenjevanje izbir določena vnaprej.
Neoliberalno poudarjanje individualne odgovornosti za življenje in lastno uspešnost dejansko krepi odvisnost od zunanje motivacije, ker je zunanji uspeh prevladujoči način dokazovanja, da si vredna oseba, ki svobodno sprejema dobre odločitve.
Sodobno izobraževanje je strukturirano okoli tega, kar imenuje Alfie Kohn »delati« učencem in ne »delati z njimi«. Učenci se tako zgodaj naučijo, da je namen učenja pridobiti dobre ocene, rezultate testov in spričevala, ne pa potešiti naravno radovednost, razviti razumevanje ali zastavljati smiselna vprašanja. Naučijo se spraševati, kaj je treba znati za test, čeprav se v sebi pogosto sprašujejo tudi, kakšno zvezo ima znanje, ocenjeno na testu, z vsakdanjim življenjem.
Predstavljajte si otroka, ki rad riše. Preprosto uživa v risanju in je radosten, ko riše. Ure in ure porabi za ustvarjanje slik, eksperimentiranje z barvami in izražanje svoje domišljije. Zelo verjetno pa je, da bodo odrasli začeli hvaliti njegove risbe in mu vsakič, ko bo ustvaril nekaj, kar se jim zdi dobro in čudovito in super, dajo ustrezno nalepko. Kaj se zgodi?
Raziskave dosledno kažejo, da se bo otrok postopoma preusmeril od risanja za notranje zadovoljstvo, užitek in radost k risanju za zunanjo odobritev in nagrado. Začel se bo spraševati, kaj je dobro in kateri izdelek bo najverjetneje vreden odobravanja, vse manj bo užival v samem procesu. Bolj se bo ukvarjal s tem, da bo ugajal odraslim, kot pa z raziskovanjem lastnih ustvarjalnih impulzov. In če bi nagrade presahnile, tudi to se bo verjetno zgodilo, bi lahko povsem opustil risanje, ker bi zunanja motivacija izrinila notranjo ljubezen do ustvarjanja.
Natanko na to misli Kohn, ko govori o kaznovanju z nagradami. Otroke sistematično vzgajajo tako, da se počasi odrečejo pristni angažiranosti in postajajo vse bolj odvisni od zunanjega potrjevanja, odobravanja in nagrajevanja. Njihova naravna ustvarjalnost se zmanjša, lahko tudi povsem ugasne, čeprav se še naprej zdi, da so nagrade nekaj pozitivnega in želenega.
Otroci preživijo od dvanajst do šestnajst let v sistemih, ki nagrajujejo ubogljivost, odvračajo od dvomov o temeljnih predpostavkah in jih učijo, da iščejo potrditev pri avtoritetah, namesto da bi razvijali lastno presojo in ustvarjalne sposobnosti, zato ni čudno, da je okoli nas toliko konformizma in kopičenja istega. Pogojevanje je namreč tako temeljito, da mnogi otroci popolnoma izgubijo stik s svojimi notranjimi interesi in motivacijami.
Na Kanta povsem pozabijo; bolj res je sicer, da zanj najverjetneje sploh niso nikoli slišali. Ekonomski sistem jih kot delavce obravnava predvsem kot kapital, kot vire za proizvodnjo, ne pa tako, kot je predlagal filozof – kot cilje po sebi. To pomeni, da običajno nagrajujejo predvidljive, merljive in prilagodljive oblike človeške produktivnosti. Delavci so ocenjeni na podlagi njihove sposobnosti doseganja vnaprej določenih ciljev, sledenja ustaljenim postopkom in prispevanja k organizacijskim ciljem, pri katerih sploh niso sodelovali. Ustvarjalnost in neodvisno razmišljanje sta cenjena le, če ju je mogoče usmeriti k ciljem, ki služijo obstoječim institucionalnim interesom.
Ustvarjalnost, samostojnost in kritično razmišljanje? Individualna iskanja vizij, ki prispevajo k blaginji skupnosti, delo, ki terja obsežno individualno refleksijo in pristno sodelovanje, ne pa zgolj podrejanja avtoriteti?
Seveda, a le, če je vse skupaj upravljano, kar pomeni spodbujanje k inovativnosti, ustvarjalnosti in h kritičnemu razmišljanju znotraj skrbno omejenih parametrov, ki ne ogrožajo obstoječih struktur in razmerij moči. Lahko predlagate nove načine za povečanje prodaje, ni pa želeno, da dvomite, ali izdelki, ki se prodajajo, dejansko izboljšujejo človeško življenje in prispevajo k blagostanju. Lahko predlagate učinkovitejše delovne procese, ne smete pa dvomiti, ali je delo, ki ga opravljate, samo po sebi razumno, smiselno ali potrebno. Lahko kritično razmišljate, a le tako, da z razmišljanjem nikogar ne užalite, prizadenete ali mu date misliti, da je kaj od tega, kar počne, morda že dolga leta, neracionalno, nemoralno, toksično ali preprosto neumno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar