Že dolgo me zanima, kaj je želel Jezus Kristus. Cerkvena ideologija, da je prišel trpet za nas in nas je s tem odrešil, se mi zdi naivna in smešna. Nekaj je hotel, ker je imel poslanstvo, nekaj je dokazal. A kaj je dokazal? Trpel je in čutil je bolečino, dejal pa je, naj se ljubimo med seboj, kot nas je ljubil sam. Kaj to pomeni? Kako naj se ljubimo, kaj konkretno naj naredimo?
V kakšnem svetu je živel Jezus?
Palestina v prvem stoletju je bila družba, organizirana na način, zaradi katerega je trpelo izjemno veliko ljudi. Verski sistem je bil osredotočen na obredno čistost, družbeno hierarhijo in izključevanje vseh, ki so bili ocenjeni kot nevredni. Ljudje so bili razvrščeni kot čisti ali nečisti, pravični ali grešni, izbrani ali zavrnjeni; obstajala so zapletena pravila, ki so določala, kdo lahko sodeluje v verskem življenju in kdo je bil izgnan.
To je ustvarjalo in krepilo duhovno hierarhijo, zaradi katere je bil dostop do božanskega odvisen od vašega družbenega statusa, upoštevanja ritualov in moralne »uspešnosti«. Gospodarski sistem je bil izkoriščevalski in brutalen, bogate elite so pobirale davke in še več davkov, zaradi česar so navadne ljudi pogosto pahnile v obupno in absolutno revščino. Dolžniško suženjstvo je bilo pogosto, družbena mobilnost pa je bila zelo majhna. Ekonomski položaj ljudi je v veliki meri določal njihove materialne razmere, pa tudi družbeno vrednost in duhovni status. Politični sistem je temeljil na prevladi in nasilju, rimsko okupacijo pa je podpirala nenehna grožnja, da bodo križali vsakogar, ki bi si drznil izpodbijati ustaljeni red. Lokalni kolaboranti so ohranjali oblast s kombinacijo verske avtoritete in političnega ustrahovanja.
Jezus torej ni deloval v vakuumu, temveč natanko v orisanem družbenem okolju. Odzival se je na specifične oblike organizirane človeške krutosti, sistematično je razvijal alternativo, kako bi se lahko ljudje povezovali drug z drugim.
Zdaj je že malo bolj jasno, kaj je Jezus želel. Ni ponujal abstraktne teološke doktrine, temveč je demonstriral povsem drugačen način organiziranja človeških odnosov in družbenega življenja. Obnašal se je na načine, ki so neposredno izpodbijali hierarhične odnose in elitne položaje. Jedel je z cestninarji, s prostitutkami in z drugimi družbenimi izobčenci, s čimer je dokazoval, da človeška vrednost nima nobene zveze z družbenim statusom ali moralno »uspešnostjo«. Dotikal se je gobavcev in drugih »nečistih« ljudi, s čimer je pokazal, da so kategorije obredne čistosti povsem nesmiselne. Izzival je verske avtoritete, ki so izkoriščale svoj družbeni položaj za izkoriščanje in izključevanje drugih.
Najpomembneje pa je, da ni hotel uporabljati moči tako, kot se je pričakovalo od vplivnih ljudi. Namesto da bi kopičil bogastvo, gradil politična zavezništva ali uporabljal nasilje za doseganje svojih ciljev, je dosledno izbiral ranljivost, služenje in nenasilni odpor, tudi ko je bilo jasno, da lahko zaradi tega umre. Ni trdil, da bodo ljudje odrešeni v posmrtnem življenju. Ravno nasprotno, zastopal je možnosti ustvarjanja bistveno drugačnih družbenih odnosov v tem življenju. Dokazoval je, da se ljudje lahko organizirajo okoli načel radikalne družbene enakosti, brezpogojne vključenosti in medsebojne skrbi, ne pa okoli prevlade, hierarhij, izključevanja in izkoriščanja.
Ko je Jezus rekel, da bi se morali ljubiti, tako kot nas je on ljubil, ni govoril o sentimentalnih občutkih ali zasebnih čustvenih stanjih. Govoril je o odnosih, ki neposredno izzivajo družbene sisteme, ki povzročajo trpljenje. Videl je in potrjeval dostojanstvo posameznikov, ki jih je družba odpisala kot ničvredne. Vedno znova je pogledal onkraj družbenih kategorij in moralnih sodb, da bi prepoznal polno človečnost ljudi, ki so jih drugi zavrgli.
Njegova ljubezen do ljudi zahteva sposobnost prepoznavanja pristne vrednosti in potenciala vsakega človeka, ne glede na njegov družbeni položaj, pretekla dejanja ali trenutne okoliščine. Jezus je zavračal vsako sodelovanje v družbenih procesih, ki ljudi reducirajo na njihove neuspehe, njihovo koristnost ali njihovo skladnost z družbenimi pričakovanji.
Dosledno je uporabljal svojo družbeno in duhovno avtoriteto, da bi dvigoval tiste, ki so bili potisnjeni navzdol. Ko je imel priložnosti pridobiti moč, bogastvo ali status, se je dosledno odločil deliti moč z drugimi, zlasti s tistimi, ki so bili izključeni. Pokazal je, da ljubezen vključuje uporabo kakršnihkoli privilegijev, virov ali zmožnosti, ki jih imate, za krepitev dostojanstva in priložnosti drugih. Nikoli ni kopičil prednosti zase in nikoli ni predlagal, da bi kdo ustvarjal hierarhične odnose in si zagotavljal premoženje, kot to dela Cerkev.
Kaj torej pomeni ljubiti, kot je ljubil Jezus? Nikakor ne mislim na prevzemanje življenjskih praks iz prvega stoletja, temveč na uporabo istih temeljnih načel v sodobnih družbenih praksah, ki povzročajo trpljenje. Čisto preprosto: ljubiti, kot je ljubil Jezus, pomeni, da vse ekonomske vire, ki jih imate, uporabite na načine, ki širijo ekonomsko varnost in priložnosti za druge, namesto da preprosto kopičite bogastvo zase ali za svojo družino. To ne pomeni nujno, da se odpoveste vsemu, kar imate. Pomeni, da uporabite ves svoj družbeni kapital, poklicni vpliv ali kulturno avtoriteto za okrepitev glasov in priložnosti ljudi, ki so marginalizirani. Pomeni svobodno deliti znanje, učiti druge, česar ste se naučili, in uporabljati svoje intelektualne sposobnosti za reševanje problemov, ki poškodujejo ljudi in povzročajo trpljenje.
Razumevanje Jezusove ljubezni razkriva, zakaj se je uveljavljenim oblastem in elitam zdela tako grozeča in zakaj še danes izziva tako individualno psihologijo kot družbene sisteme. Njegova ljubezen namreč terja temeljno preusmeritev človeške motivacije h kolektivnemu blagostanju. Terja opustitev psiholoških vzorcev, ki organizirajo življenje okoli osebnega kopičenja, napredovanja družbenega statusa in konkurenčne prednosti pred drugimi. Neposredno izziva ekonomske in politične sisteme, ki so odvisni od neenakosti, konkurence in pomanjkanja, da bi motivirali vedenje ljudi. Če bi ti dejansko ljubili tako, kot je ljubil Jezus, bi številne sodobne institucije kratko malo prenehale delovati, ker so odvisne od ljudi, ki so pripravljeni uveljavljati lastne interese na račun drugih.
Jezusova ni bila transakcija, ki bi plačala kozmični dolg, temveč je bila radikalna, revolucionarna demonstracija alternativnega načina družbenega življenja. Življenje v skladu z radikalno ljubeznijo v svetu, organiziranem okoli hierarhij, dominacije in izkoriščanja, vas bo zato neizogibno pripeljalo v konflikt z obstoječimi strukturami moči in oblastnimi odnosi. Jezusovo križanje je pokazalo, da je resno mislil s svojo alternativno vizijo, tudi ko je njeno ohranjanje pomenilo sprejemanje najhujših posledic, ki jih je lahko naložil obstoječi sistem.
Trpljenje ni bilo bistvo – bistvo je bila ljubezen. Toda trpljenje je pokazalo, da je bila ta ljubezen pristna, in ne zgolj retorična. Vsakdo lahko govori o ljubezni do drugih; Jezus je dokazal, da je bila njegova ljubezen resnična, tako da jo je še naprej utelešal, tudi ko ga je to stalo vsega.
Zapisano dokazuje onkraj vsakega razumnega dvoma, da sledenje Jezusovemu zgledu ne zahteva iskanja trpljenja, temveč pripravljenost sprejeti stroške, ki nastanejo z zavračanjem sodelovanja v sistemih, ki drugim povzročajo trpljenje. To pomeni pripravljenost izgubiti družbeno odobravanje, ekonomske prednosti ali politično moč, namesto da bi jih ohranjali s sokrivdo.
Jezusovi nauki se zato prevajajo v konkretna dejanja, in ne v abstraktne ideale. Njegovo vizijo dela tako radikalno prav to, da nakazuje, da so ljudje sposobni organizirati družbeno življenje na podlagi načel, ki niso tekmovanje, kopičenje, pohlep in prevlada. To izziva nekatere naše najosnovnejše predpostavke o človeški naravi in družbeni organizaciji. Večina ekonomskih, političnih in družbenih teorij namreč predpostavlja, da ljudi motivira predvsem lastni interes in da morajo biti družbeni sistemi zasnovani tako, da ta lastni interes usmerjajo v produktivne smeri. Zdi se, da Jezus nakazuje, da so ljudje sposobni biti motivirani predvsem s skrbjo za druge in da bi bili lahko družbeni sistemi zasnovani tako, da bi podpirali in razvijali to sposobnost, namesto da izkoriščajo tekmovalne nagone.
To ne pomeni, da je bil Jezus naiven glede človeške psihologije ali družbene dinamike. Njegovi nauki kažejo prefinjeno razumevanje delovanja moči, ohranjanja družbenih hierarhij in tega, kako težko je ljudem delovati proti svojim neposrednim sebičnim interesom. Vendar se zdi, da je verjel, da lahko ljudje razvijejo psihološke in duhovne sposobnosti, potrebne za alternativne načine skupnega življenja.
Takšno razumevanje Jezusa razkriva, zakaj se njegovi nauki še dva tisoč let pozneje zdijo navdihujoči in grozeči. Ni ponujal le tolažbe ali osebne odrešitve; dokazoval je možnost bistveno drugačnih oblik družbenega življenja, ki temeljijo na radikalni enakosti, brezpogojni vključenosti in medsebojni skrbi. Ta vizija ne izziva le individualnih moralnih odločitev, temveč celotne ekonomske, politične in družbene sisteme, ki so za delovanje odvisni od neenakosti in konkurence. Nakazuje, da trpljenje, ki ga doživlja večina ljudi, ni neizogibno, temveč je zelo predvidljiva posledica tega, kako smo se odločili organizirati človeške odnose, in da so možne alternativne oblike skupnosti.
Vprašanje, ki ga Jezus postavlja, ni »Ali boste sprejeli moje odrešenje?«, temveč »Ali se mi boste pridružili pri dokazovanju, da lahko ljudje živijo skupaj na bistveno različne načine?« Njegova želja, da se ljubimo med seboj, je povabilo k sodelovanju pri ustvarjanju takšnega sveta, kjer ta alternativa postane vidna in izvedljiva za vse.
Ni komentarjev:
Objavite komentar