Tvoja resnica, tvoja pot

Najprej se zdi vse zelo preprosto. Obstajam, obstaja moj jaz. Okoli mene je veliko nasvetov, kako naj skrbim zanj, da bo tak, kakršen bi v najboljši različici lahko bil. In skrbim zanj, ker se mi zdi to razumno – po svojih močeh, seveda. Zahvaljujem se svetovalcem, vplivnežem, gurujem, osebno rastem, duhovno napredujem. Kje je tu problem?

Resnično, nobenega problema ni. Vsaj zdi se, da ga ni. Človek ni politično bitje. Le da je. Naj dokažem, da je res.

Na začetku se mi zastavi vprašanje, ki spremlja moje psihološko in analitično delo že vrsto let. Katere prakse dejansko pomagajo ljudem razviti takšno notranjo stabilnost, zaradi katere so manj dovzetni za lažne obljube astroloških napovedi ali poenostavljene politične razlage? Kako vzgajati otroke za to, kar je imenoval Foucault »neustrašni govor«? Ki ne pomeni, da človek neustrašno pove ob priložnosti svoje mnenje, temveč skuša pogumno artikulirati resnico, tudi ko je to neprijetno ali nepraktično. Mislim na resnico tega, kako se domnevno spontano lotevamo gradnje lastne identitete in njenega razvijanja. Je res vse to zgolj naša osebna, celo intimna zadeva?

Prvi odgovor je – ni. Pravzaprav nikoli ni zgolj moja osebna ali intimna stvar. Vselej je že družbena, s tem pa tudi politična. Zakaj je tako?

Sodobni kapitalizem je odvisen od ljudi, ki se spontano doživljajo kot izolirani posamezniki, ki verjamejo, da se svobodno odločajo na trgu in živijo, kot želijo sami. Če bi začeli razmišljati, da njihove »osebne« izbire oblikujejo širši družbeni sistemi, bi se povečala verjetnost, da si začnejo zastavljati neprijetna vprašanja o njih. To pa se ne sme zgoditi.

Ko zvečer utrujeni po celodnevnem garanju zrete v reklame na televiziji, ki jih je kot listja in trave, ne smete dobiti občutka, kako deluje oglaševanje. Deluje tako, da vam daje občutek, da je vaše nezadovoljstvo s kakšno zadevo osebna težava, ki zahteva individualno rešitev, to pa ponuja natanko – reklama. Na vas je, da jo sprejmete, ne pa, da uporabljate lastno glavo in začnete kritično razmišljati. Ne smete se  spraševati, ali ekonomski sistem sam ustvarja pogoje, zaradi katerih se počutite neustrezno ali tesnobno. Kupiti morate izdelek, poskusiti novo dieto ali skrbeti zase tako, da pač nekaj kupite.

Tu pride na vrsto Foucault. Ko govori o preučevanju lastnih misli in želja, misli zlasti na razumevanje razlike med tem, kar si resnično želite, in tem, kar so vas naučili želeti.

Ko tako kritično razmišljate o lastnih željah, neizogibno razkrivate, kako globoko zunanje sile oblikujejo vaše domnevno osebne želje. Takšno avtorefleksivno delo na sebi vas ne bo odvrnilo od politike. Nasprotno, resno vas bo zdramilo, kako je politika že oblikovala vaše najbolj intimne izkušnje in občutenje sebe.

Nikoli me zato ne bo nehalo zanimati, kako krepiti pogum za premišljeno življenje v resnično kompleksnem svetu, namesto da bežimo v tolažilne iluzije.

V svetu iluzij in simulakrov že živimo, pa če nam je to všeč ali ne. To je svet, v katerem smo bistveno odjemalci, kupci, potrošniki dobrin in storitev. Na vrsti je zato podoba sveta.

Digitalna slika v slogu kiberpunka prikazuje ogromno večnadstropno nakupovalno središče. Vsaka izložba je polna digitalnih zaslonov, ki predvajajo najnovejše novice. V vsaki trgovini ljudje kupujejo resnico kot luksuzno blago. Nekateri so potopljeni v poglobljene, a simulirane izkušnje, ki ponavljajo dogodke z dramatično drugačnimi pripovedmi in estetiko, prilagojeno njihovim željam in interesom. Drugi srkajo sintetično kavo in brskajo po holografskih naslovih, pri čemer vneto prikimavajo. Nad vsem tem lebdijo ogromni zasloni, na katerih se sveti slogan: »Tvoja resnica, tvoja pot«.

Hišnik tiho pometa vogal nakupovalnega središča, kjer stoji majhen, prašen kiosk. V njem je na voljo star tiskan časopis s preprostim naslovom: »Dogodek«. Ne ponuja nobenega komentarja, le dejstva, datume in izjave prič – a se nihče ne ustavi, da bi ga prebral. Razlog? Nikogar ne zanima niti malo.

Nekje v kotu sedim na stolu in počasi berem knjigo.

Vem, da je Foucaultovo zanimanje za Nietzschejevo filozofijo danes zanimivo le še za zgodovinarje in redke neodvisne duhove.

Zanimanje za spektakularnost domnevne resnice spremlja nakupovalna mrzlica, ki ljudem preprečuje skrb zase, čeprav se nihče od njih ne bi strinjal, da ne skrbi zase. Paradoks sodobne skrbi zase je namreč ta, da ljudje globalno skrbijo vsak zase tako, da je skrb čim bolj individualizirana in personalizirana, obenem pa je skrbno nadzorovana, ker je predvidena in načrtovana. 

Naj to pojasnim z zelo konkretnim primerom. Vsak dan nam nenehno govorijo, kdo bi morali biti: produktivni delavci, odgovorni potrošniki, uspešni konkurenti. Te identitete se zdijo naravne, čeprav niso. So zgodovinsko specifični načini organiziranja človeškega življenja, ki služijo določenim ekonomskim in političnim sistemom, kot bi rekel Foucault.

Skrb zase, kot jo je razumel, je zato radikalna. Pomeni namreč razvijanje praks – tehnologije sebstva –, ki omogočajo nekaj nezaslišanega.

Človek spontano pomisli, da je skrb zase pač – skrb za sebe, za svojo identiteto, najboljšo različico sebe. Ne more biti drugače, si misli. In se krepko moti.

Skrb zase pomeni, da se človek ravno odmakne od teh pričakovanih in na neki način predvidenih, vsiljenih identitet. Vsiljene so na »mehko«, saj ne živimo v Severni Koreji. Pravzaprav sploh niso vsiljene, temveč so mehko predlagane in priporočene. Imajo neskončno različic, zato je vsakomur predlagano, naj neodvisno in svobodno razvije svojo, da bo na koncu dneva vsak drugačen in kot tak »pristen«. In prav ta »pristnost« je natanko vnaprej določena.

Zelo smiselno se tako namreč zdi, da je človek produktiven delavec. Seveda, kakšen pa naj bi bil? In da je priden učenec, dijak, študent? Itak. Pa vendar.

Foucault predlaga, nezavedno sledeč Freudu, dve zelo preprosti vprašanji: »Kdo zares želim postati? Kakšen odnos želim imeti s seboj, z drugimi, s svetom?«

Ključno za vprašanji je, da je odgovarjanje zavezano etičnosti skrbi zase. To ni nikakršno samotno potapljanje v globine samega sebe, da bi odkrili »resnični jaz«. Ne, človek je kreator jaza, je njegov ustvarjalec, ne pa iskalec. Skrb zase je zato delo, tu se povsem strinjam s Foucaultom, potrebno za vsako pristno svobodo ali odpor. To je temeljno delo, če ga lahko tako imenujem.

A tako delo je nenavadno zahtevno, kajti vsak dan smo bombardirani s sporočili o tem, kaj bi nam moralo biti pomembno, kako bi morali preživljati svoj čas, kaj bi nas moralo osrečevati ali skrbeti. Nad nami je ves čas zahteva, prisila, ki pa je ne prepoznamo kot prisilo.

Skrb zase vključuje nekaj drugega. Terja razvoj praks, ki nam pomagajo kritično preučiti natanko te prisile in zahteve, ki jih sicer spontano od malega sprejemamo kot naravne in povsem nevprašljive. Šele s tem se začne prava skrb zase, ki pomeni, da razmišljamo o svojih avtomatskih odzivih, o refleksnih reakcijah, ki jih imamo sicer radi, ker so pač naše. Pomaga nam opazovati lastne misli, namesto da se z njimi popolnoma identificiramo, kajti nikoli niso popolnoma naše.

Psihoanaliza se zato navezuje na staro stoiško prakso, ki jo preučuje tudi Foucault. Predlaga preučevanje svojih želja, da bi ugotovili, katere so resnično naše in katere niso, ker so vsiljene zaradi družbenega pritiska.

Ljudje ne živimo v savani. Ne živimo v naravnem svetu. Živimo v ustvarjenem svetu, za katerega velja, da bi bil lahko vsakič ustvarjen tudi drugače. Ničesar večnega ni v njem. Prav zato bo že jutri drugačen.

Živimo v sistemu, ki profitira od tega, da nas ohranja tesnobne, raztresene in nezmožne jasnega razmišljanja o lastnem življenju. Algoritmi socialnih medijev so dobesedno zasnovani tako, da iz minute v minuto vedno znova pritegnejo in monetizirajo našo pozornost. Potrošniška kultura nam nenehno sporoča, da smo nepopolni in da moramo kupiti pot do izpolnitve. In ji verjamemo. In kupujemo, da bi nekako potešili svoje hrepenenje. A ga ne moremo. Na tak način že ne.

V tem kontekstu postane skrb zase nujna oblika upora. Ko razvijete prakse, ki vam pomagajo neodvisno razmišljati o lastnih vrednotah in željah, se tako že umikate iz sistemov, ki so odvisni od vaše nezavedne udeležbe, za katero morate verjeti, da pomeni udejanjanje vaše pristne, iskrene, naravne želje.

A šele z uporom si izkrčite prostor za postavljanje temeljnih vprašanj: Kakšno življenje si pravzaprav želim živeti? Kateri odnosi so mi pomembni? Kako želim preživeti omejeni čas, ki ga imam na voljo? Moram res vse življenje preživeti tako, kot od mene pričakuje »družba«?

Ključni vpogled, ki povezuje Nietzscheja s Foucaultom, je tako na dlani: vaše domnevno osebno delo na sebi je po naravi politično.

Ko se končno odločite, da ne mislite več samodejno sprejemati identitete in vrednot, ki jih vsiljujejo dominantni sistemi, že ustvarjate prostor za alternativne načine življenja. Sposobni ste pristne solidarnosti z drugimi, ki prav tako dvomijo o teh sistemih. Namesto reaktivne plemenske zvestobe in vnaprej predvidenih tržno usmerjenih »osebnih« odzivov, ki so rezultati iskanja preprostih odgovorov za zmanjšanje tesnobe, je na vrsti produktivno življenje v negotovosti in kompleksnosti.