Filozofija je lahko povsem sterilno, akademsko, abstraktno žongliranje z idejami. Tudi vsakdanje klepetanje je po navadi manipuliranje z informacijami in s površinskimi dejstvi, ki so morda zanimiva dan ali dva, potem pa ugasnejo. Psihologija vsakdanjega življenja ljudi ju lahko bistveno obogati. To se zgodi takrat, ko izhajamo v pogovorih iz vsakdanjih resničnih izkušenj ljudi. Zlasti so pomembni konkretni izzivi tragičnega občutenja življenja in trpljenja, zaradi česar ljudje pogosto doživljajo občutke nesmiselnosti in osamljenosti. To ne pomeni, da potrebujejo psihološko zdravljenje ali psihoterapijo. Daleč od tega.
Če ni inherentnega smisla naših življenj, ga lahko skupaj ustvarjamo. Pogovori so eden od načinov, ki nam to omogočajo. Če življenje nima vnaprej določenega namena, še ne pomeni, da moramo čakati, da nam ga bo nekdo ponudil. Ni nam treba romati k strokovnjakom in šarlatanom, ki nam vse to ponujajo za drag denar. A številni delajo natanko to.
Ko se pogovarjam z ljudmi, doživljam pomen nečesa, kar je v hrupu vsakdanjega klepetanja, mazaštva laičnih psihologov, na psihologijo se spoznajo prav vsi, kajne, povsem spregledano. Prezrto je in na žalost domala pozabljeno.
Mislim na preprosto ranljivost in človečnost. Celo psihologi ne vedo vedno, kaj je to in kako pomembno je. Delujejo bodisi kot prazen zaslon bodisi kot objektivni strokovnjaki, ki ostajajo v odnosu z drugim človekom nevtralni. Pretvarjajo se, da so nevtralni, vendar niso. Ne morejo biti.
Čeprav je lahko samota močno individualno preizkušanje samospoznavanja, se šele v srečanju z drugim svobodnim subjektom naši vpogledi, veselje in celo naš občutek smisla razvijejo in okrepijo. Skupno potovanje namreč ni zgolj »dve poti, ki tečeta vzporedno«, temveč je nova, soustvarjena pot, katere terena noben popotnik ne bi mogel začrtati in prehoditi sam. Ta nastajajoča, nepredvidljiva pustolovščina, stkana iz dveh življenj, odtehta strog nadzor samotne poti, na kateri naj bi človek delal na sebi in se samouresničeval, kot predlaga novorek.
Terapevtski odnos je dobro izhodišče za razumevanje pomena človečnosti, ranljivosti človeških bitij, njihovega trpljenja in potrebe po preobrazbi, za katero ni vedno potrebna terapija.
Preobrazba, včasih govorimo o zdravljenju, se prične tisti trenutek, ko se srečata dva človeka. To je poseben trenutek. Mislim na pristno srečanje, saj ni že vsak mimobežni stik z drugim človekom srečanje. Kaj je srečanje?
Srečanje pomeni, da vsakdo prinese v odnos svojo ranljivost, človečnost, negotovost in odprtost. Nihče ni izvzet. Vzajemna človečnost je zato nekaj drugega kot profesionalna distanca, ki srečanje predvsem onemogoča.
Prepričal sem se, da zapisano velja za vsak odnos, ne le za terapevtskega. Naj bom zelo natančen in konkreten: čisto vsak odnos terja vzajemno ranljivost, iskrenost in pristnost. Ljudje v odnosih, v katerih se skušajo ogniti enemu ali drugemu, morda obojemu, zato prej ali slej trpijo. Zanikajo namreč svojo temeljno naravno potrebo, ki ostaja nezadovoljena.
Ne glede na to, ali govorimo o prijateljstvih, romantičnih partnerstvih ali družinskih odnosih, pristna povezanost terja pogum, da nas drugi začutijo in prepoznajo takšne, kot smo v resnici, in ne takih, kot mislimo, da bi morali biti.
Razlika med obema je bistvena in ljudje so redko taki, kakršni so v resnici. Po navadi se obnašajo tako, kot verjamejo, da se morajo. Ustvarjajo resničnost, a njene resnice ne prepoznajo.
Zlasti v sodobni individualistični družbi, v kateri je močno navzoča kultura zmagovalcev, mnogi ljudje ne trpijo zaradi individualne psihopatologije, temveč zaradi revščine medsebojnih odnosov. Ta preprosto pomeni odsotnost pristne vzajemne podpore. Nekateri ljudje se tako šele skozi skupinske terapevtske procese naučijo dajati in prejemati podporo, konstruktivno reševati konflikte in doživljati intimnost, ne da bi pri tem izgubili svojo individualno identiteto.
Individualna identiteta jim je tako pomembna, da kratko malo ne vedo, kaj pomeni skrb za drugega, kaj je sočutje, kaj pomeni podpirati in potrjevati drugega. Hočejo, da drugi potrjujejo njih, a to je le sebičnost. V bistvu so nemočni, kultura zmagovalcev pa jih na žalost nagrajuje.
Ne živijo bogato, čeprav so nekateri zelo premožni. Obkroženi z denarjem, s stvarmi in z drugimi individualnimi tekmeci, izgubljajo smisel življenja, a ne vedo, zakaj se jim to dogaja. Hočejo naprej, a jim ni jasno, kam to vodi. Radi bi postali uspešni, vendar se zavedajo, da večini ljudi nikoli ne uspe.
Ljudje smo najbolj živi takrat, ko se soočamo s temeljnimi izzivi lastnega obstoja, ko ne bežimo pred njimi in se srečujemo z drugimi ljudmi, ne pa takrat, ko kopičimo premoženje, zunanje potrditve ali uradna družbena priznanja. Drugih se ne bojimo, kakor se ne bojimo biti ranljivi. Z njimi delimo trpljenje in bolečino življenja, drug drugega vabimo, da pristno sodelujemo z življenjem prav zato, ker je inherentno negotovo, odprto in nedoločeno.
Človeško življenje je zaradi odprtosti samo po sebi izziv, saj zavest o njem prinaša zavedanje končnosti, smrti, svobode, osamljenosti in odsotnosti vnaprej določenega pomena, kot bi dejal Yalom. Na voljo imamo dve možnosti. Lahko se skušamo z zapletenimi strategijami po zgledu drugih ogniti resničnosti svojih življenj, lahko pa se naučimo soočati se in se srečevati. Lahko bežimo pred življenjem in zanikamo njegovo bistvo, lahko pa se tudi odločimo, da imamo bežanja dovolj in se spustimo v njegovo jedro. Življenje tako ne postaja le znosno, končno postaja tudi vredno.
Močno me zato že vse življenje zanima srečanje dveh tujcev, njuno zanimanje drug za drugega, dejstvo, da nihče od njiju ni zadovoljen s tem, da bi živel sam svoje življenje in pustil drugega človeka, da živi enako.
V jedro življenja se ne spušča vsak posameznik sam. Za to vselej potrebuje vsaj še sopotnika. Velika tragedija sodobnega sveta je zato natanko v individualizmu.
Ko se srečata neznanca in se začneta zanimati drug za drugega, vsak postane priča obstoja drugega. Nekje globoko se zgodi prepoznavanje – »Jaz vidim tebe in ti vidiš mene«. To ne potrjuje le našega občutenja jaza, potrjuje naš obstoj in daje našim odločitvam globlji pomen. Ne ostajamo isti, saj preizkušamo in preoblikujemo svoja prepričanja, to, v kar verjamemo, predstave o sebi in svetu.
Odpiranje sebe – svojih strahov, neuspehov in sanj – drugi osebi je odpiranje življenju, njegovi odprtosti in je udejanjanje ranljivosti. Morda je to ključno za vsak odnos. Ko se na ranljivost drugega odzovemo z empatijo, in ne z obsojanjem ali s kritiziranjem, se krepi zaupanje. V tem je nekaj skoraj čudežnega, gotovo pa je nekaj skrivnostnega.
Zaupanje, ko je enkrat vzpostavljeno, postane nekakšna brezmejno velika varna posoda, v kateri lahko oba svobodno raziskujeta sebe, drug drugega, svet in njegovo nedoločenost. Sprejemata nove izzive, delita globlje resnice, zlasti pa se veliko pogovarjata. Vse to bi se zdelo veliko bolj strašljivo in celo nemogoče, če bi bil vsakdo sam.
S kom naj se namreč pogovarjam, če sem sam? S kom naj delim sončni vzhod, če ni dialoga, smeha in solz? S kom naj delim svoje stiske, tesnobo, žalost, bolečino, če ni nikogar, ki bi bil priča? Kako naj bom odprt, če ni drugega, ki je odprt do mene? Komu naj pripovedujem zgodbe, samemu sebi? kako žalostna predstava bi bila to.
Ljudje smo pripovedovalci zgodb, za katere potrebujemo drug drugega. Svojim življenjem dajemo smisel tako, da dogodke prepletamo v koherentne pripovedi. A komu naj pripovedujem, če ni nikogar, ki bi želel prisluhniti? Kako naj rečem »To je najino potovanje, najina zgodba«, če je moje življenje samotni monolog?
Ni komentarjev:
Objavite komentar