Oblast kot psihoterapija

Paradoks trenutnega sveta, ki ga ne živi veliko ljudi, ki so lačni, revni, ujeti v vojne, podrejeni diktatorjem, hendikepirani, stari, bolni, nemočni, razseljeni, preseljeni v taborišča, izgnani, pregnani, zasvojeni, ima te koordinate: sistematična proizvodnja spontanosti, industrializacija individualnosti in način, kako oblast ustvarja prav to, kar naj bi slavila, hkrati pa zagotavlja, da služi institucionalnim potrebam, hierarhičnim razmerjem in lastnikom kapitala.

Kako je mogoče, da ljudje intelektualno razumejo, kaj bi jih resnično osrečilo, vendar jim znanje o tem ne pomaga dovolj? Zakaj sledijo zunanjim pričakovanjem, nasvetom in predlogom, kaj bi jih osrečilo, če obenem vsaj nezavedno vedo, da pot ni prava zanje? Vedo, da so odvisni, vedo, da odlašajo zadovoljevanje resnične želje in da čas hitro odteka, včasih vztrajajo v slabih odnosih. Ki niso samo odnosi med bližnjimi, mislim tudi na širše, družbene odnose, ki so praviloma hierarhični. In zaradi tega pride do izraza še nekaj zelo posebnega, o čemer v javnosti ne boste slišali ničesar.

Hierarhični odnosi so, zelo preprosto rečeno, odnosi nadrejenosti in podrejenosti. So bolj ali manj diskretni odnosi, v katerih razmerja niso zelo razvidna, a jih ljudje kljub temu prepoznavajo in pogosto zelo dobro razumejo.

Zelo dobro razumejo, kako se obnašati, kaj povedati in česa ne, kako ne povedati vsega in se sprenevedati, kako izbirati besede in kako cenzurirati, omejevati in inhibirati sebe, ko se znajdejo pred določenimi ljudmi.

Torej smemo reči, da ljudje dobro vedo, kaj je zanje najboljše, kaj je najbolj koristno, vedo, kako zavarovati svoje najboljše interese, da si ne nakopljejo težav. Tako vedenje in delovanje je razumno.

Hierarhična in oblastna razmerja, razmerja moči namreč terjajo natanko določeno obnašanje in ne prenesejo natanko določenega drugačnega obnašanja. Sprenevedanja je zato veliko.

Govorijo nam, naj kritično razmišljamo s svojo glavo, vsakdanje izkušnje, ki se jih je v vseh teh letih nabralo veliko, pa nam povedo, da je lahko tako razmišljanje hudičevo drago in nam neposredno v škodo. Pravijo nam, naj bomo ustvarjalni, a dobro vemo, da razmerja moči ne tolerirajo čisto nobene ustvarjalnosti, saj terjajo več istega ter vedno enako umikanje, podrejanje in klečeplazenje. Dopovedujejo nam, da smemo biti iskreni in pošteni, izkušnje pa nam povedo, da tako vedenje pogosto nikakor ni dobro, saj smo se že velikokrat opekli prav takrat, ko smo zbrali pogum ter skušali biti pošteni in iskreni. Spodbujajo nas, naj bomo pristni in naj se ne bojimo, že zdavnaj pa smo spoznali, da se je nekaterih ljudi najbolje bati, ker se nam sicer lahko pripeti kaj slabega, da je pristnost v razmerjih moči povsem nesmiselna in neproduktivna, včasih pa nam je tudi zelo v škodo.

Zakaj bi jih torej poslušali, če pa iz izkušenj vemo, kaj je za nas najboljše in kaj nas poškoduje? In zakaj nam vedno znova pošiljajo sporočila, da je čisto v redu, če smo iskreni, pošteni, pristni, kritični in ustvarjalni, če pa vemo, da to največkrat preprosto ni res in da je zgolj sprenevedanje? Kakšne koristi zasledujejo s takim pozivanjem in spodbujanjem? Kaj bi v resnici radi od nas?

Ni treba biti teoretik, da bi razumeli, kaj hočejo oblastna razmerja. Hierarhična in oblastna razmerja moči zlasti ne prenesejo in zato ne želijo nobene preobrazbe. Želijo in terjajo več istega. Seveda. Kdor ima od takih razmerij koristi, bi jih rad imel tudi v prihodnje. Njega ne zanimajo nobene resnične spremembe, saj bi bil ob koristi in prednosti.  

Oblast od ljudi terja samo nekatere oblike obnašanja, govorjenja, občutenja, zaznavanja in vedenja, ne pa drugih. In ljudje niso neumni. Od malega se učijo prepoznavati oblastna razmerja in se varovati pred njimi, da ne trpijo preveč. Včasih so pri tem uspešni, včasih pa tudi niso. Zaradi oblastnih razmerij je poškodovanih in trpečih ljudi zelo veliko. Pogosto jih tiho prenašajo in so potrpežljivi, češ da je potrpežljivost božja mast. Le da to z bogom nima čisto nobene zveze.

Jezus je razumel nekaj ključnega o širjenju moralne preobrazbe ljudi: dogaja se skozi odnose in izkušnje. Ne zgodi se skozi prepire, nagrade in kazni, poučevanje, medijsko pozivanje in gurujske nasvete. Njegovi učenci niso bili poslani na vse štiri strani neba, da bi ljudi intelektualno prepričevali o pravilnih prepričanjih, o tem, kako ustrezno kritično misliti in biti pristni.

Ne, v svet so odšli, da bi prikazali in delili alternativne, boljše načine življenja, ki bi jih ljudje lahko izkusili sami in preverili na svoji koži. In zanje je bistveno, da niso hierarhični, oblastni, da temeljijo na egalitarnosti.

Hierarhična družbena razmerja niso egalitarna in ne prenesejo Jezusove revolucionarne ljubezni. Ne mislim na krvave revolucije, mislim na etično samorazumevanje.

Etično samorazumevanje ne prenese samouničevanja, samopoškodovanja ter nenehnega kritiziranje sebe, češ da človek še ni razvil »najboljše različice sebe«. Temelji na spoznanju, da je človek zares kriv le takrat, ko popušča glede svoje želje, in na spoznanju, da je svet zelo nepredvidljiv, kompleksen in odprt. In natanko zaradi tega so oblastna razmerja tako vprašljiva. Temeljijo namreč na zelo poenostavljenih predstavah o svetu, ki naj bi jih ljudje s svojim podrejanjem še podpirali in si jih želeli.

V kompleksnem svetu o njegovi prihodnosti pravzaprav ne moremo povedati prav dosti natanko zato, ker je odprt in ima več dimenzij, ki jih ne poznamo in ne moremo nadzorovati. Oblast ima zato vedno znova težave, ker se napovedi in obljube, kaj vse naj bi se zgodilo, čez noč spremenijo – včasih kar v svoje nasprotje. Ni nujno, da lažejo in se sprenevedajo – svet se dejansko spremeni sam, ker je tako spreminjanje v njegovi kompleksni in večdimenzionalni naravi, ki je ljudje kratko malo ne moremo nadzorovati; ni v naši moči, da bi jo.

Tu je tudi bistvo človekove podrejenosti in vprašanja, kaj sploh pomeni zares verjeti v človeka. V kaj je, denimo, verjel Jezus?

Če potrebuje oblast za svoje ohranjanje le nekatere značilnosti in sposobnosti ljudi, drugih pa ne – pri tem ne pomaga nobeno sprenevedanje, da si želi kritičnosti, ustvarjalnosti, sočutja in tega, da ljudje mislijo s svojo glavo –, potem je že jasno, da je nekaj čudnega na delu, ko želimo, morda iskreno, verjeti, da oblastna razmerja zares potrebujejo kritične, ustvarjalne, sočutne podanike, ki mislijo s svojo glavo. To je namreč še slabše, kot če bi hoteli narediti leseno železo.

Še bolj čudno je spoznanje o sami naravi sodobne oblasti. Ustvarja vtis, da hoče ustvariti subjekte, ki pa jih dejansko ne more uporabiti. Zastopniki oblastnih razmerij pogosto trdijo, da cenijo ustvarjalnost, kritično mišljenje in pristnost, čeprav nam je jasno, ker smo se o tem poučili, da natanko te lastnosti in zmožnosti naredijo ljudi– manj predvidljive in manj obvladljive. Torej postanejo subjekti, ki delujejo ravno nasprotno od tega, kar koncentrirana moč dejansko potrebuje in hoče za nemoteno delovanje.

In katera oblast bi želela, da jo ljudje vznemirjajo in motijo s kritičnim razmišljanjem, z ustvarjalnostjo in s sočutjem pri njenem delovanju? A se hecate? Taka oblast kratko malo ne obstaja, kot rečeno, saj bi bila kakor leseno železo.

Jezusovo delovanje je bilo bistveno drugačno. Osredotočeno na sprejemanje prirojenega dostojanstva čisto vsakega, je bilo in je še vedno neposredna grožnja vsaki oblasti, pa če je ta na pogled še tako prijazna. Jezusa »uporabnost« ljudi za obstoječe strukture moči ni zanimala niti malo. Ravno nasprotno.

Tu pride do izraza temeljno spoznanje o naravi človeških bitij in medsebojnih odnosov. Razmerja moči, ki terjajo od ljudi poenostavljene, predvidljive in refleksne odzive, ki jih je mogoče nadzorovati, da ne pride do presenečenj, so v resnici bolj krhka, kot se zdijo, prav zato, ker so zgrajena na napačnih predpostavkah o tem, kako deluje realnost in kaj pomeni verjeti v ljudi.

Medtem ko terja etično samorazumevanje pogum za življenje z negotovostjo in s kompleksnostjo, terjajo oblastna razmerja lažno varnost preprostih in pogosto enodimenzionalnih togih kategorij in napovedi o prihodnosti. Kljub temu za silo delujejo, ker se je sodobna oblast naučila delovati skozi naše najbolj pristne in globoke želje. Ne deluje proti njim. Vsaj na površju ne.

Nekoč je bila oblast preprosta: to moraš storiti. Danes deluje drugače: jaz vem, kaj želiš storiti, in vem, kdo si v resnici. Deluje skoraj kot psihoterapevt. Ne zatira naših želja po rasti in izpolnitvi. Nasprotno, oblikuje jih in usmerja. Ljudje tako z  njeno pomočjo »odkrivajo sami sebe«, optimizirajo po navodilih svoje potenciale, »so pristni«, »prevzemajo odgovornost« in imajo »močno voljo«.

Oblast je izjemno učinkovita, ker to niso nujno lažni ideali. A ko vam nekdo sporoča, da ste lahko »pristni jaz« na delovnem mestu, kjer lahko »optimizirate svoje dobro počutje«, se zdi, kot da ponuja svobodo, čeprav obenem oba natanko vesta, da je v igri zgolj zahteva, da ste še bolj produktivni, bolj ubogljivi, bolj pripravljeni delati dlje, »ker imate radi to, kar počnete«.

Vaša domneva spontanost je tako še bolj regulirana in še bolj nadzorovana. Nihče ne zatira vaše ustvarjalnosti in individualnosti – upravlja ju. Zagotavlja okvire za samoodkrivanje, ki vas vodi natanko do tistega, kar sistem potrebuje in hoče, da odkrijete.

Nihče vam zato ne bo rekel, da vaše prizadevanje za »ravnovesje med poklicnim in zasebnim življenjem« ali »osebno rastjo« bolj služi interesom drugih kot vašim lastnim. Nihče ne bo odkrito napadal vaše avtonomije – ker je ves čas že napadena.